JOGA NI NEDOLŽNA ŠALA

(V RAZMISLEK)

New age ali bolje rečeno old age je s svojim geslom absolutne verske svobode postavil duhovno osiromašenega in skeptičnega človeka, ki noče nikomur pripadati, od nikogar biti odvisen, nad Boga. Naj si sam izbira v svoji samozadostnosti, v kaj bi rad verjel in koliko. Vse naj mu bo dosegljivo: živi in mrtvi, prihodnost in preteklost, angeli in nadangeli, vse mogoče energije in terapije … S takimi pobegi od lastne svobode se načrtno vzgajamo v zbegana bitja, s katerimi je lahko manipulirati, ali v zelo samozadostna bitja, ki so nevarna za okolico. Zavedati se moramo izrednega in velikega daru zdrave človeške pameti in trezne presoje, ki človeku omogoča resno in odgovorno življenje v izbranem poklicu in stanu. Ne zaigrajmo čudovitega daru svobodne volje za neprimerne stvari in težka suženjstva. Zavedati se moramo, da je človek skrivnostno bitje in vsakakršno igračkanje z nevarnimi igricami, pri katerih le malo poznamo pravila in prepovedan prag dovoljenega, če sploh obstaja, lahko človeka pokonča, kajti vrnitev nazaj v normalno življenje je težka, naporna, včasih nemogoča.
Pa vendar se zgodi, da so po Božji milosti in lastni volj med nami ljudje, ki so bili sposobni znova odkiti Jezusa, so med nami in nam govorijo, da je vredno živeti in se boriti za življenje. Eden teh je prijatelj M. P., ki nam je zaupal svojo izkušnjo:

»Bil sem zaposlen v visoki državni službi, v kateri nisem več našel smisla življenja, po katerem sem tako hrepenel. Zato sem se odločil posvetiti izključno duhovnosti, ki danes tako manjka v potrošniški družbi, in sklenil pomagati ljudem. Dolgo časa sem se ukvarjal z jogo, nekje skupaj enajst let, pomenila mi je odlično sprostitev in zbranost brez kave zjutraj in cigaret ali alkohola zvečer.
Prišel pa je čas, ko sem ugotovil, da me moj poklic uničuje in da niti ni združljiv z mojimi moralno etičnimi načeli, in tako sem ga sklenil zamenjati.
Ker sem tedaj že več let bil redni član nekega joga centra, mi je moja mojstrica in učiteljica predlagala, če bi razmislil o poklicu učitelja joge. Seveda sem takoj sprejel. V manj kot dveh letih sem zaključil program za učitelja hatha joge. Končno sem dobil poklic, ki me je veselil in kjer sem ljudem res lahko pomagal. Z mojim uspehom pa niso bili zadovoljni samo učenci, ampak tudi mojstri joge, za katere sem delal (učitelj je nižja stopnja kot mojster).
In tako sem dobil po samo nekaj mesecih novo ponudbo. Osebno me je sprejel mojster šole radža joge, ki je najbolj ugledna in najelitnejša šola/inštitut za radža jogo. Prek različnih učiteljev sem tako prišel v stik z Ajito, okultnim mojstrom belgijske narodnosti, ki vodi elitno joga šolo, inštitut radža joge v Holandiji. Njegov program visoke joge temelji na delih Alice A. Bailey, članice Teozofskega društva in lože, katere dela so izšla pri založbi Lucis Trust. Vsebino njenega neverjetno obsežnega opusa naj bi ji po telepatskem nareku posredoval eden od t. i. “mojstrov starodavnih skrivnosti”.
Spoznal sem dela vrhunskih joga mojstrov z Vzhoda, ki pa so prav tako pripadali Teozofskemu društvu s sedežem v Adyarju (Indija). Vsi so učili, da je teozofska “religija” (pananteistična za razliko od vedske panteistične) izvirna modrost, starejša od vseh religij, njena elitna tehnika doseganja odrešenja pa je samo radža joga.
Nato pa se je pripetilo nekaj, česar nikakor nisem pričakoval.

Za teden dni sem spet odpotoval na kontemplacijo. Šlo je za srečanje mojstrov joge, kjer naj bi skupaj kontemplirali o tematiki Drevesa Življenja – skrivnosti večnega življenja. Ne bom se spuščal v podrobnosti, kako je izgledala kontemplacija, bilo je prehudo. Po končani kontemplaciji sem bil bled kot zid (skoraj zelen) od strahu. Isti večer sem »spokal kufre« in odpotoval. V dušo mi je bilo položeno nekaj strašnega – tako grozo je zelo težko preliti v besede. Nedvomno pa je šlo za opozorilo in nikakor ne za aplavziranje. In opozorilo je bilo strašno, nemo, a zelo zgovorno – posegate v prepovedane zadeve.
Kljub vsemu pa mi nekaj ni dalo miru in se je kar naprej oglašalo globoko v meni. Začel sem namreč dvomiti o naravi duhovnih bitij/kozmičnih sil, s katerimi je stik pri tehnikah radža joge neizbežen.
Prav tako kot prof. Jacques Verlinde (Prenova, oktober 2004), iz osebnih izkušenj lahko potrdim obstoj teh bitij. Sledil je hud udarec ob spoznanju prave narave njih in njihovega poglavarja, ki se izdaja za boga in vladarja tega sveta (Jn 12,31/Jn 16,11). Njegova taktika se skozi tisočletja res ni veliko spremenila, kar se lepo zrcali v zgodovini človeštva. Uporablja mnogo imen, njegovo pravo ime pa je samo eno in vsega prezira vredno, predstavlja pa se vedno kot angel luči in duhovnega “napredka”.

Po tem dogodku sem se umaknil in skril v samoto za nekaj mesecev. Počutil sem se izigranega in zlorabljenega. Z Bogom sva imela kar nekaj “prepirov”, če temu lahko tako rečem.
Od rojstva (krsta) naprej sem bil vedno zvest katolik in nisem mogel razumeti, zakaj me je Bog poslal naravnost v satansko gnezdo. Jezen sem bil sam nase, zakaj sem bil tako slep.
Kmalu sem spoznal, da je šola mojega mojstra vključena v mrežo šol, za katero lahko trdim, da so neposredno pod satanskim vodstvom
(kot je to že omenil oče Gabriele Amorth, eksorcist).
V tistem trenutku sta zame molila samo moja mati in neko dekle, ki sta vedeli, v kako nevarne vode sem zabredel. Šele danes znam pravilno ceniti njuno molitev. Za to spoznanje pa se imam zahvaliti predvsem naši Materi Božji po sporočilih iz Medjugorja.
Tako sem v trenutku spoznanja, ki je bil Božja milost in čudež sam na sebi, takoj zapustil program inštituta radža joga. Vendar se zadeva s tem nikakor še ni končala. “Nekomu” namreč to ni bilo niti najmanj všeč.
Sledili so naporni meseci. Nemogoče je opisati peklenske muke, ki sem jih preživljal v različnih časovnih intervalih. Sledilo je nekaj hudih izkušenj, napadov, v katerih sem se dejansko boril za lastno dušo, lastno bit. Navsezadnje tudi nasprotna stran, tako kot božja, zahteva popolno predanost. Če pa se nasprotni strani izneveriš in ji ne koristiš več ali če celo gre za nekoga, ki bi ji lahko škodil – je obsodba znana.

Nekaj je hotelo uničiti mojo dušo. Vendar tu ni šlo za strah samo telesne smrti, ampak za tisto pravo – popolno duhovno smrt. Videl sem pekel. V tem smrtnem strahu sem na pomoč lahko zaklical in ponavljal samo ime Jezusa in Marije. Moliti takrat nisem zmogel. Spoznal sem, da sam ne bom kos temnim silam, ki so se zgrnile name.

Pričel sem iskati pomoč eksorcista, tukaj pa sem naletel na vrsto ovir.
Po čudnem spletu okoliščin (samo Njegova volja) pa sem prišel v stik z dobrimi katoliškimi prijatelji, ki so mi priskočili na pomoč.

Šest dni in noči zapored nisem mogel spati niti minuto, vase nisem mogel spraviti niti koščka hrane, treba me je bilo pitati. Vse skupaj je spremljala visoka vročina, mrtvaška bledica in potenje.
Ob spoznanju nezdružljivosti prakse joge z evangelijskim sporočilom sem tudi sam položil vse to trpljenje v Njegove roke. Z zadnjimi močmi sem poklical po telefonu prijatelja in ga prosil, če mi lahko priskrbi številko eksorcista. Ne vem, kako mu je uspelo, vendar jo je nekako dobil. Tja me je odpeljala mati, ker sam nisem več mogel stati na nogah.
Duhovnik je molil nad menoj in stanje se mi je v trenutku popravilo. Svet ni bil več črn in moreč, spet sem ga uzrl v luči ljubezni in upanja. Večkrat pomislim, koliko je ljudi, ki so podobno zašli, pa ne najdejo izhoda ali pomoči, ker ne poznajo Kristusa, ki je edina pot odrešenja. Težka izkušnja pa mi je danes prinesla nove blagoslove za življenje.”

Kadar se soočamo z težavami, nikar ne mislimo, da so Bogu neznane. Vse to je del Njegovega božanskega načrta. Naš Bog je dobri Bog, ki lahko zlo obrne v dobro, zato se trdno držimo Kristusa, ne izgubimo poguma, ampak se povsem predajmo Božji volji. Ravnajmo kakor Job v Stari zavezi. Ko je vse izgubil, je rekel: “Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno Gospodovo ime” (Job 1,21). Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori Gospod: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.