Včasih mi ni nič jasno. Veliko se ukvarjam s skoraj enajstmesečnim sinkom, vendar mu to ni dovolj. Ne pusti mi niti minuto dihati. Ves čas mi je za petami, pleza po meni, po omaricah, na omarice, odpira predale,… vse tisto, kar dobro ve, da ne sme. Da bi le imel 100% pozornost svoje mame. Če ga pazi mož, nima z njim praktično nič dela, ker se mali zadovolji s samostojno igro. In, če ga vendarle postavim v stajico, ima po 15 minutah vsega dovolj. Kako naj kaj postorim? Kako naj si izborim svojih 5 minut, če sva sama doma? Čez dan spi zelo malo, takrat hitim kuhati, likati ipd.

Čakam, da bo kdo odgovoril, me prav zanima!!!

Lep pozdrav, Anita

Živjo!

Mislim, da imamo oz. smo imele vse mamice tak “problem”. Otrok že v najzgodnejših mesecih svojega življenja ve kdo ga posluša, kdo se z njim igra, kdo ga crklja ipd. Očkoti jih ne crkljajo cel dan in se ne ukvarjajo cel dan z njimi. Mamice pa smo praktično 24 ur s svojimi nadobudneži, dokler smo na porodniški.

Na žalost Čibi ti iz svojih izkušenj ne morem pomagati, razen da ti svetujem, da potrpiš in da bo otrok to prerasel. Nekako pri 2 letih oz. ko začne govoriti in kontaktirati tudi z drugimi ljudmi, to “izsiljevanje” nekako izzveni. Vsaj pri nas je bilo tako. Sedaj je mali star 3 leta in velikokrat reče: “Jaz bi imel očija!” In potem ni nobeden drug dovolj dober kot oči.

Želim ti veliko potrpljenja in veselih uric z otrokom.

Otrok pač rabi tvojo pozornost ves čas in to bo še nekaj časa trajalo. Je pa res zelo naporno. Tam nekje do drugega leta bo tako in ne vem za noben recept, kako otroka zamotiti. Potrpežljivost,edino to ti ostane.

Draga Čibi

Meni se je pri prvem otroku zdelo ravno tako kot tebi. Bil je strašno zahteven. Otrok je pač toliko potreboval in veliko pozornosti zahteva tudi danes, ko ima 8 let. Se je pa stanje po drugem letu precej izboljšalo in sem lažje zadihala. Otroci so pač različni. Je pa dejstvo, da tisti, ki več zahtevajo tudi več dobijo, kar se jim ves čas pozna!

Mislim, da so si vsi enoletniki glede tega približno enaki. Kasneje se stvar počasi izboljša. Svetujem ti lahko le, da čas njegovega spanja izkoristiš za lastni počitek.

Pri nas je čisto enako. Moj šestnajstmesečnik me je ”naštudiral” v dušo, tako da se dobesedno bojim dni, ko sem ves dan sama z njim. Pa saj ne da ga bi hotela prepuščati samega sebi ali zanemarjati, želim si le, da bi se vsaj kratek čas zamotil v stajici s kakšno igračo, tačas bi pa jaz skuhala in vsaj pometla stanovanje. Skače za mano, tako da je prav nevaren in kriči: ”mama, mama,mama,mama!”. Ko opoldne za kakšno urico zaspi, pa jaz hitim z delom, da čimveč postorim, preden se zbudi.

Pri babicah in z očkom je kot angelček (tako pravijo). Mož pravi, da sem kriva jaz, ker sem od začetka takoj skočila, če je le malo zagodrnjal. Ne vem, mogoče je res. Upam, da bo to čimprej minilo, ker včasih pomislim, kako slaba mama sem, če ne morem obvladati svojega sina in sem prav razočarana. Do te meje, da si sploh ne želim več otrok.

Nataša

Drage mamice preberite še mojo izkušnjo: ker so si vsi naši sončki glede tega podobni, midva s sinkom pa živiva sama že od njegovega rojstva in nimam nobene alternative sva počasi in z velikooooo mero potrpljenja začela skupaj gospodinjiti. To izgleda približno takole: ko kuham kosilo ali večerjo mi mali privleče stol k kuhinjskem pultu, dobi svojo dilco, plastičen nožek, kuhalnico….. in kuha z mano. Vse hoče narezati in pripraviti tako kot jaz in ima svoj lonček, ki ga pristaviva na neprižgano ploščo. Posodo pomivam jaz, splakuje pa on (seveda je krpa za brisanje polite vode po tleh obvezna). Ko obešava ali pobirava perilo mi vsak kos posebej strepe in poda, ali zloži na stol. Pri sesanju on uporablja mali sesalček za drobtinice, jaz pa velikega…..itd. Seveda mora vse izgledati kot igra, brez kakršne koli prisile in z veliko pohvale – to ga zelo stimulira. Včasih ga vprašam kaj bi se rad igral in prinese metlo za prah. Tudi v smeti zelo rad nosi svoje pleničke, robčke….. To sva začela prakticirati pri cca. 14. mesecih in v začetku je bilo kar naporno, zdaj pa je super. Mali uživa, ker je ves čas ob meni, veliko se pogovarjava (beri imam samogovore, ker mali še ne govori) in predvsem smejeva. Sproti mu povem kaj ne sme (ogen, voda….) in zakaj. Mislim da zelo veliko razume. Predvsem pa ga nikoli ne pozabim pohvaliti in pobožati. Ko narediva najnujnejše so seveda navrsti pravljice, avtomobilčki, lego…….
Tako je to če ostaneš sam in si moraš nekako pomagati pa kar gre. Poizkusite.

Lep pozdrav in poglejte skozi okno danes sije sonček.

Takole bom rekla: dejansko je, da so enajstmesečniki naporni do nezavesti. Sami se še ne znajo zamotiti, mama je njihov center vesolja. Sam imam 25 mesečnega sina, ki se zdaj že tudi po pol ure sam igra. So pa dnevi, ko še vedno počne točno to, kar ti Čibi praviš: dela vse, kar ve, da ne sme. Pri enem letu, je vprašanje, če otrok dejansko ve, da nekaj ne sme, ve najbrž le, da si ti huda nanj. Boš videla pri dveh, ko se bo zraven še režal in ti trdil, da to zagotovo lahko!
Moj nasvet je, da si potrpežljiva, da morda ugotoviš, kaj otroka dejansko zelo pritegne in ga s tem zamotiš. Moj je pri enem letu rad kuhal kot mamica, dobil je dve pokrovki in dva lonca ter SEVEDA predpasniček, nekaj trdih makaronov ali jabolčne kašice in je kuhal. O svinjariji ne govorim, mir je bil! Ali pa smo mu dali kakšno glasbeno igračko – na te še zmeraj pada!
Je pa res, da je mož velikokrat prišel domov v razmetano stanovanje, da je samo zavzdihnil in odnesel mulčka v sbobo, kjer sta se igrala, da sem lahko sama “sestavila” našo hišico nazaj. Smo pa, kar opažam še zdaj, znižali kriterije glede pospravljenosti hiše. Ne govorim o higieni – ta je še zmeraj zeeeelo pomembna, ni pa nam več tako zelo moteče, če so kakšne igrače po dnevni sobi, ali pulover ni v predalniku ali pa se na stolu v spalnici kup čistega perila kar noče zlikati. Moj mož v šali pravi, da je ob rojstvu sina vse srajce zamenjal za pulije, da jih ni treba likati.
Lp, sori za roman
Tina

je prijetno, ko vidis, da nisi sama v taksni situaciji, a ne?
edini nasvet, ki se ga spomnim, je: spat ob osmih! zelo pomaga, če pri ritualu občasno pomaga očka, ker lahko medtem ti pohitiš s pospravljanjem in opravki, ki jih sicer seveda podnevi v družbi malčka ne zmoreš. do devetih boš imela gospodinjstvo urejeno in si boš lahko privoščila še kakšno urico miru.
raziskovanju (in sitnarjenju) se ne moreš izogniti, strinjam se z ostalimi, da je magična prelomnica nekje pri dveh letih. pri svojih prepovedih se osredotoči samo na varnost, na tla pa položi mehko blazino ali preprogo, da se boš udobneje vključila v aktivnosti enoletnika, spodbujaj igrače, npr. velike kocke, šablone, vozila, žogice, kartonke. tudi očka potolaži, da bodo minili časi fast-fooda in pulijev.

Vsem najlepša hvala za vspodbudne besede. Priznam, da ko sem se vam potožila, je bil res ravno eden najhujših dni, ko mali niti zaspal ni, pa še ati je prišel precej kasneje s službe… Ja , včasih se res sprašujem, kako bi vse zmogla, če bi bila samohranilka. Verjamem vam, da bo enkrat drugače, verjetno bodo pa drugi problemi. No, morda bo boljše, ko bo še en otrok in si bosta družba. Ali pa se motim… Vseeno bomo drugega otroka še imeli in upam da že prihodnje leto.

.