Spoštovani,
Imam 17 letnega sina, zelo uspešno je zaključil drugi letnik gimnazije. Sama sem stara 41 let, že kar nekaj let razvezana, partnerja nimam. V službi sem dejansko sama za vse (delam v privat firmi), tko je tudi doma.
Zdaj ko je čas počitnic, bi se po vsej pameti morala s sinom bolje razumet, se kaj nasmejat,… Temu pa na žalost ni tako. To me namreč zelo mori, zato vam tudi pišem. Zdaj, ko bi se moral zabavat in uživat sto na uro, se pojavi problem (ta problem je bil že med letom, vendar ne tako opazen) nima namreč nobene družbe. Skoraj cele dneve prečipi za računalnikom. Ena družba mu ne paše zaradi obnašanja, drugim spet manjka to ali ono. Ponudila sem mu že veliko varjant (očitno ne pravih), kjer bi si lahko dobil sebi primerno družbo. Nič od tega se ga ne prime, še vedno čepi za računalnikom, saj drugega itak nima, delat se mu letos ne da… Skušala sem ga prepričat na vse možne načine, vendar nič. Vidim, da mu družba manjka(kar sam tudi prizna), sam pa za to ne naredi nič. Drugače je prijeten in se rad nasmeje, včasih je mogoče malo otročji, bojim pa se, da postaja čuden. Taka sem zadnje časa tudi sama. Vzdušje pri nas doma je vsak dan bolj moreče in nevzdržno. Vsak dan sem slabe volje, saj ko ga vidim pred tisto škatlo dan za dnem, me mine vse. Najbrž se preveč sekiram in sem preobčutljiva, ampak verjemite res ne vem več kaj naj naredim, da se bo ta začarn krog pretrgal. Naj ga še kar pustim, naj mu še naprej lajnam eno in isto, nisem pametna. Je dan ko si mislim, saj bo, nato čez par dni pa mi spet vse pade dol, ko ga gledam za računalnikom.
Lepo vas prosim za nasvet, kako naj ravnam, naj se h komu obrnem ali naj enostavno pustim, da dela kar hoče, se pravi da ne dela nič.
Hvala za odgovor

Spoštovana gospa Monika123,

verjamem, da vam ni vseeno, kaj se dogaja s sinom, kako mu je, konec koncev tudi kako je z njegovo družabno platjo. A ostaja mi ena stvar – zamorjena mama in zamorjeni sin. In stiska in bolečina, ki ju čutita oba. In tu je kar težko določiti, kje je začetek in kje konec, kaj je bilo prej…

Občutek je, da se je tudi vaš sin ujel v neka težka čutenja, ki ga blokirajo, in vse, kar zmore v tej situaciji, je brezvoljno ždenje pred računalnikom in nemoč. Ne vem, koliko se on čuti neprimernega in neustreznega za določeno družbo, koliko se mu zdi družba »brezveze«, ker ne daje odgovora na tista vprašanja, ki njega v tem trenutku morijo in blokirajo, pa mogoče v tem trenutku niti sam ne ve, kaj točno se je naselilo v njem. Ne vem, koliko se konec koncev boji odhoda od doma, sprejetosti/nesprejetosti v svetu, koliko ga nekje globoko v sebi skrbi za vas in vaše dobro počutje.

Vi kot mama pa ob njem lahko čutite to njegovo stisko in zgubljate živce in ste zamorjeni – taki, kot je tudi on. Vse to, kar vas ob njem obremenjuje, še bolj obremenjuje tudi njega, pa vam niti ne zna povedati. Vi kot mama mu boste morali priti nasproti in mu pokazati pot ven – to je vaša naloga. Pa ne mislim s tem, da ga boste animirali in vpeljali v določeno družbo, pač pa, da boste resno vzeli njegovo situacijo in občutja in začeli o njih spoštljivo in sočutno govoriti. In ga razrešili teh bolečih in morečih občutkov, ki vodijo v depresijo, nemoč ali pa v jezo.

Ne vem, koliko teh težkih čutenj je mogoče tudi vaših (ločitev, služba ipd.) in/ali od njegovega očeta, pa jih je sin tako »odlično« začutil in jih zdaj »odigrava«. Jih pa on ne more razrešiti, ker niso njegova in nima »mehanizma« zanje, so se pa pri njem »naselila«, ker je pač ne glede na skorajšnjo odraslost vendar »le« sin in otrok ter tako »najšibkejši« člen družine. V družinah, ki so “razpadle” ali pa je v njih (prikrito) konfliktno vzdušje, je običajno, da otroci izrazijo stisko na “svoj način” – tako kot zmorejo in kot po notranji intuiciji vedo, da jih bodo starši slišali. Zato verjamem, da boste tudi vi slišali svojega sina, mu pomagali izraziti se in ga razbremenili.

Občutek je, da je vaš sin res v stiski, a ključ do rešitve boste morali verjetno poiskati vi – pri sebi in v vajinem odnosu s sinom in mogoče tudi odnosu z njegovim očetom, v pogovoru in sprejemanju sinovih občutij, ne glede na to, kako boleča bodo za vas, ne glede na to, koliko nemoči vam bodo pustila. Ker samo vi kot mama jih lahko slišite in razrešite in s tem sina »osvobodite« čustvenega bremena in mu s tem tudi daste dovoljenje za (čustveni) odhod od doma. (In seveda tudi njegov oče bo moral narediti svoj del.) Potem bo sin lahko sam poskrbel zase.

Spoštovana mama, pogumno naprej!

Ojla,

ker sem tudi jaz mama dveh najstnikov in živimo brez očeta, ti lahko iz svojih izkušenj napišem predlog ali dva.

Zelo dobro se zavedam, da je družba vrstnikov za najstnika zelo pomembna.

Predlagam, da s sinom poiščeta kakšno počitniško delo za njega – tam bodo novi ljudje in nova družba, počutil se bo koristnega.

Glede računalnika – skupaj naredita urnik, kdaj in koliko je lahko na računalniku. Saj bo fant sam priznal, da je po celem dnevu pred ekranom kot izžeta cunja.

Jaz se nenehno trudim, kako svoja sinova pritegniti v gospodinjsko delo, ker ga ne marata preveč. Večkrat skupaj kuhamo – vsaj zelenjavo narežeta in solato opereta. In ful z veseljem poskusimo kaj novega ali spečemo biskvit – dodatke v klasično testo se onadva izmislita – vsakič je drugače. Pa mafine sta se tudi naučila narediti.

Ampak dokler je hladilnik poln in sladkarij zadosti, se onadva nikamor ne zmigata. Šele lakota jih spravi v akcijo. Tako včasih “pozabim” iti v trgovino in potem se da veliko lažje dogovarjati.

Mogoče bodo moje izkušnje koristile.

lp

Jaz sem vam napisala tako dolg in izčrpen odgovor, nato pa me je poklical prijatelj s katerim sva se zaklepetala in med pogovorom sem ugašala računalnik – pozabila da moram oddati odgovor – tako, da mi je vse zbrisalo. Res mi je žal – no morda pa le na kratko:

poklical me je prijatelj, ki sem mu rekla, da po forumu ravno odgovarjam na vprašanje mame, ki se boji za svojega sina, ki je cele dneve pred računalnikom. In sem mu rekla: ” veš tako, kot si bil ti pred leti, takrat, ko si igral tisto igrico, ki si jo igral podnevi in ponoči in si še jesti pozabil in si na koncu zlomil CD, ker se drugače igrici nisi mogel upreti. Kot kaže gre za podoben primer in mama se zelo boji, pa po moje ni tako kritično, le faza v kateri je fant… ” In se je prijatelj le nasmejal in je dejal: ja, napiši naj pazi, da ne bo zaplesnil za računalnikom, ker mu lahko še korenine poženejo, če bo tako nadaljeval…”

In sva se skupaj smejala… ta dečko je danes odrasel moški, ki je več kot aktiven, pa je res imel obdobje, ko ga nisi dobil vstran od računalnika – in res, še spati ni rabil, ker je bilo potrebno igrico nadaljevati do konca… Je pa tudi zelo čuteč človek, ki mu vsaka družba ni ustrezala, tako kot verjetno vašemu sinu ne, pa to še ne pomeni, da je z njim nekaj narobe. Saj veste kako pravijo – če imaš le enega dobrega prijatelja imaš vse in včasih je tudi na tega enega treba malo počakati.

Ni rečeno, da gre za enako zgodbo pri vašem sinu, je pa čisto možno. Tudi to, da je še malce otroški pri njegovih letih ni nič narobe. Naj vas pa pomirim tudi glede tega da postaja čuden – vsak od nas, če za nekaj časa ne najde stika z zunanjim svetom in se osami postane malo čuden, pa ga ta čudnost hitro mine, ko je znova nazaj v življenju…

Vi se le pomirite, ker je vse vredu – dokler se še zna nasmejati in ni zadirčen – najdite pa nekaj več časa in predvsem razbremenitev tudi zase, pa morda kakšno družbo, da malce zaživite tudi sama. Sin bo spontano temu sledil – če pa morda temu le ne bi bilo tako, pa še vedno lahko najdete kakšno interesno skupino – danes je tega res ogromno – in ga tako mimogrede povabite zraven – pa ne zato, ker je osamljen, ampak ker je tam prijetno, kamor greste… potem bo pa že sam našel stike, če se bo med njimi začutil. Čim manj ga opominjajte na to, da je sam… tega nima rad prav nihče – on se sam tega tako že zaveda in ne vidi rad, da mu s prstom pokažete kar mu je tako že vedno pred očmi – no najbolje pa ga tako vi poznate… če ga opazujete vidite ali ga s tem odpirate in prebujate iz sveta v katerega se je zaprl ali pa se zaradi tega še bolj umika – tudi pred vami…

Le veselo – napravite kdaj glasbo na glas in zaplešite, pustite resnost nekje drugje, malo veselja in vse lažje steče…

Lepo bodite,

Sončnica