Živijo!

S partnerjem si trenutno urejava mansardo pri njegovih starših. Trenutno sva že vložila cca.6000eur. še vsaj 40.000 pa še bova, torej gre za kar visok znesek, da bi si uredila stanovanje tako, kot si želim/iva.
Situacija je sledeča…ko sva se midva pogovarjala o prepisu, je rekel, da ne bo težav in da se mu zdi normalno da mu prepiše. Sedaj, ko je mamo vprašal, pa je ta rekla da ne, da nima tega namena, ker pozna preveč primerov, ko gre vse narobe, pa se potem stvari prodajajo in delijo in da si ne želi, da bi potem to slučajno midva oddajala ipd. Stvar je precej kočljiva, saj se on z starši ne želi kregati, sedaj pa trdi, da se mu ne zdi tako pomemben prepis in da si midva kljub vsemu lahko stanovanje urediva. Njegovo mamo seveda tudi razumem, vendar pa, če gledam svoje stališče, živela bom v njihovi lasti in skozi leta se lahko zgodi in spremeni marsikaj. Pa tudi všeč mi ni to, da vlagava sredstva nekam, kjer uradno ni nič najinega in seveda v tem potem ne vidim smisla. Kadarkoli me lahko nabrišeta na cesto, če ju tako pač piči in imam slab občutek..da bi živela pod tujo komando in da bi pač morala biti za vse vedno tiho in vse sprejeti tako kot to drugi želijo. Morda to ne bi bilo, morda pa le..in tega ne morem vedeti. Pač če si s partnerjem nekaj ustvarjava, želim da je to najino in to se mi zdi povsem normalno, oz. to se mi zdi normalen proces, vsi nekako stremimo k temu, ali se motim? Stvar je tudi v tem, da hiša v kateri njegova mama živi, je od moža in njemu so zemljo prepisali starši..torej..zanima me kako bi se ona počutila, če njegovi starši ne bi želeli zemljišča prepisati njemu, z istim razlogom kot ona zdaj sinu ne, z “izgovorom”, da se boji tega in onega in da ne želi tega in onega,….??!! Le kako bi ji bilo? Nič do sedaj si ne bi ustarila..tudi midva bova nekdaj najverjetneje imela otroka in ne predstavljam si, da živim v lasti njegovih staršev..zadosti se mi zdi že to, da sem zato, da sva midva danes skupaj žrtvovala že zelo veliko s tem, da sem prišla v njegov kraj živet, ki pa je od mojega doma oddaljen 120km. Rekla je, da naj še očeta vprašava. kaj on misli, pa kao probajta, če bosta njega prepričala…hmmm, malo sem v dilemi. Zanima me, kaj vi menite o vsem skupaj in kaj bi vi naredili na mojem mestu? Sem obupana, zgubljam voljo, prosim za nasvet..

Lep večer še naprej

Če imata na razpolago toliko denarja, ga vložita v nakup stanovanja.
To je moj dobronameren predlog.

Saj si si že vse odgovorila.
Sem bil v podobni situaciji in jaz na tak način definitivno nebi delal stanovanja pri njenih (ali svojih) starših. Vsaj jaz ne vidim nobenega smisla v tem, da delam stanovanje nekomu drugemu, ki me lahko vsak trenutek vrže na cesto. Če ni drugega, potem je najem sicer slaba možnost, ampak vseeno bistveno boljša od navedene.

Glede na izkušnje je mansarda tako ali tako izjemno slaba varianta in s tem, ko bosta (če bosta) uredila stanovanje, se pekel šele začne.

Pozabi na teh šest jurjev in poskusita ostali denar vložiti bolj pametno v skupno stanovanje, magari manjše. Bo boljše za vaju in vajino zvezo.

Poznam nekoga, ki je tako vlagal v tujo hišo in na koncu ostal brez vsega, poznam pa tudi nekoga, ki je prav tako vlagal v tujo (taščino) hišo in ob razhodu z dekletom dobil ves vložen denar povrnjen.
Odvisno od tega, kakšen človek si sam in pa od tega, s kom imaš opravka. To pa zveš ponavadi šele takrat, ko je že lahko prepozno.
Glede na vložek, ki ga res namrevata še vložiti, najem ni tako slaba izbira. Verjamem pa, da fantu ta opcija ne bo preveč všeč. Mogoče pa poskusita kupiti kakšno starejše in manjše stanovanje s pomočjo manjšega kredita, v kolikor imata že kaj prihrankov.

Po svoje taščo tudi razumem – hiša je njena, v njej ima svoj mir. Če del hiše prepiše na sina in snaho, se nekoč res lahko zgodi, da bo prišla v tuje roke – tega pa si gospa ne želi. Poleg tega potem ne bi imela svobodne izbire pri morebitni prodaji, ker bi se morala ozirati na sina in njegovo družino. Prav tako ji verjetno ne diši, da bi nekomu morda nekoč vračala vlaganje v prostore, ki jih ona sama sploh ne potrebuje in jih sama od sebe ne bi nikoli prenavljala in dograjevala.

V bistvu se sprašujem, zakaj starši sploh dovolijo takšne variante, ko pa so tako slabe?

Ja, ampak vračat bo tašča denar v vsakem primeru morala. Oziroma, če prepiše mansardo, ji ga ne bo treba, ker bosta mlada dva vlagala v svojo nepremičnino. Če ne prepiše, bosta pa z vlaganji povečala vrednost njene nepremičnine, kar bo dolžna povrnit.

To je res.
Seveda bosta vlagatelja morala vlaganja dokazovati z računi in dokazati, da je tašča privolila v vlaganja.

Dokazovat se da tudi drugače, ne samo z računi. Tudi recimo s fotografijami. Se pogleda, kakšno je bilo stanje mansarde prej in kakšno je zdaj, potem pa itak izvedenec pove, koliko je zaradi tega hiša več vredna. Ne gre namreč za povračilo vlaganj, ampak za povračilo tega, kolikor je taščina hiša zdaj več vredna zaradi njenega vložka.

Z drugimi besedami, če 5 jurjev vložiš in tam potem 30 let živiš, se to že vse amortizira in ni zato vredno nič več, te ne bo nihče izplačal. Če si priden, spreten in iznajdljiv, lahko z minimalnim vložkom bistveno povečaš vrednost hiše in boš finančno celo profitiral.

Taščinega soglasja pa ni treba nič dokazovat. Če jima ne pusti vlagat, naj jima pač ne pusti. Noben sodnik ji ne bo verjel, da sta proti njeni volji adaptirala celo mansardo, ona je pa to mirno gledala in nič ukrenila.

No, saj ravno to je z njenega vidika noro. Ona teh vlaganj ne želi, zase ne rabi, večja vrednost nepremičnine ji – glede na slovensko folkloro – popolnoma nič ne pomeni in koristi, ker je ne bo nikoli prodajala. Nakar mora nekomu dati na primer 20 jurjev za nekaj, kar ni želela niti potrebovala?

Pa saj je nihče ne sili, da mlade spusti v mansardo,

Običajno imajo tudi starši svojo računico pri takšnem sobivanju. Če bi dali vsi že na začetku karte na mizo in se zavedali vseh (potencialnih) pravnih posledic, bi bilo verjetno tudi kasnejših težav manj.

Mah kaj pa vem. Pištole jim ne drži nihče na čelo, a če bi rekli ne, sigurno ne bi bilo prav.

Meni je ta varianta tako ali tako slaba že v osnovi. Skušam samo osvetliti še z vidika staršev, ne samo z vidika otrok. Starši običajno nimajo neke računice, sploh v teh časih, ko morajo upokojenci pomagati svojim otrokom na minimalcu. Ne razumem pa mladih ljudi, da si želijo še naprej živeti pri starših. Jaz sem komaj čakala, da grem na svoje, pa se dobro razumemo in se imamo zelo radi.

No, tega, da starši nimajo neke računice, pač ne verjamem. Pa ne samo tiste klišejske – hočem imet otroke in vnuke blizu.

Kot prvo je ceneje, če v hiši živita dve družini, ki si delita stroške. Kot drugo bodo pa starši vedno starejši. V prvih letih sobivanja je dejansko tako, da mladi ogromno profitirajo od življenja v mansardi. Varstvo, skuhana kosila, finančno je ugodno,… Zdaj pa pomisli 20 do 30 let vnaprej. A misliš, da ostarelim staršem ne bo pasalo, da bo nekdo drug skrbel za vzdrževanje hiše, jim pomival okna, nosil stvari iz trgovine,… da bo nenazadnje ves čas nekdo blizu, če bi potrebovali pomoč?

Ne mislit, da tole pišem iz teorije. Mojim starim staršem se je še kako obrestovalo, da so imeli moje starše v zgornjem štuku. In obrestovalo se je tudi državni blagajni, ker ni bilo treba financirat niti (deleža) vrtca zame, ker so me pazili stari starši, niti ni bilo treba reševat problema oskrbe starih staršev v domu, ker sta jih negovala moja starša. 🙂

Ta varianta ni slaba. Ljudje smo od nekdaj živeli v razširjenih družinskih skupnostih, nuklearna družina je pa pogruntavščina 20. stoletja. Slabo je samo, če se ljudje vnaprej ne zmenijo in imajo različna pričakovanja glede tega, kako naj bi življenje pod isto streho izgledalo. Če se te stvari vnaprej uredijo, so pa vsi na boljšem na tak način.

Tudi to je ena izmed možnosti. Seveda je pa treba plačati sodnega izvedenca.

V vsakem primeru ga je treba plačat, če se ljudje ne morejo zmenit brez sodišča in gredo v tožbo.

Niti centa ne bi vložila v to mansardo. Zalomi se lahko na tisoč načinov, rezultat pa bo, da ostaneš brez vloženega denarja. Edino če prepiše na sina, tvojega partnerja, ti pa hraniš vse račune, kar boš sama vložila. V nasprotnem pa išči drugo varianto.

Izvedenec ni pogoj, če se na sodišču dogovorijo za poravnavo.
Na prvi obravnavi se najprej gre za poravnavo. In če ni dogovora, potem sodišče določi izvedenca.

Ta moj zapis sodi v to temo:

Stari in mladi niso za skupaj…

Dajte, ljudje, začnite živeti samostojno. Pustite mansarde svojih staršev in prihajajte k njim le na prijetne vikend obiske. Nekateri od dedkov in babic še niso upokojeni, so vitalni in ne bodo tako kmalu potrebovali oskrbe v takem smislu, kot si mislite danes. Morda bodo vmesni čas porabili za vse tisto, kar si niso privoščili, ker so postavljali zidovje, saj hiše niso zrasle brez njihovih odrekanj.

Ustvarite si svoje domove, tako bo vloženo imelo drugo vrednost. Zapuščina vaših staršev pa bo na voljo vašim otrokom takrat, ko se bodo osamosvajali.

Glej nihče vaju ne sili, da si tam urejata dom. Raje si poiščita najem kakšnega stanovanja, saj slej ko prej pride do kreganja. Stari in mladi niso za skupaj, pa naj govorijo kaj hočejo saj to je velika razlika generacij.
Kar se tiče prepisa stanovanja oz. hiše pa taščo povsem razumem. Ti niti tvoj nimata pravice zahtevati kaj takšnega od nje in moža saj to je njuno ne vajino in vaju še čaka marsikaj v življenju in nikjer ne piše, da bosta skupaj ostala. Zatorej, če si želita uredit stanovanje si uredita. nihče vaju ne sili. Saj določene stvari v življenju niso samoumevne, tudi če si že tam, še ne pomeni, da ti bodo dali pisati nepremičnino.
Odločitev je vajina in verjetno bosta imela nekoč tudi otroke, ki bodo pa vajini dediči.

Pa saj ne morem verjeti, da nekdo s 46.000 evri v žepu sili v življenje s taščo in tastom. In ko bosta ves ta denar zagonila za nekaj, kar sploh nikoli ne bo vajino, bosta pa naredila kaj? Vrgli vaju bojo ven s figo v žepu, vidva bosta pa cvilila na forumu, kako sta vse lepo uredila, pa sta bila izgnana iz (ne)svojega gnezdeca.
Hehe, res mi je to smešno.
Za tak denar lahko kupita svoje stanovanje, ki bo VAJINO!!!!!