Hči, stara 26 let, se je pred tremi meseci odselila. Med nama so zadnjih pet let vladala nesoglasja in stalna trenja. Povod za to je bilo njeno vedenje in neodgovornost. Gimnazijo je končala, vendar s popravnim izpitom v 4.letniku in nato na maturi. Vpisala se je na fakulteto. Prvo leto uspešno zaključila, drugo leto najprej ponavljala, potem po lastni neumnosti (zamudila izpitni rok) pavzirala. Ko je v tretjem letniku le “prilezla” skoraj do konca, se je odločila, da bo študij prekinila. Dobila si je občasno delo in začela vegetirati. Več ali manj je energijo usmerjala v zabave. Težko sem jo gledala doma, ko se je, potem ko je stanovanje počistila, zabubila v sobo, kjer je pel internet, FB, telefoni. Ko se je bližal večer je bila njena relacija soba-kopalnica-soba- kopalnica in to do izhoda tam okoli 21.00.
Lani me je skoraj zadela kap, ko je dobila poziv za plačilo globe, saj so ji policisti zasegli drogo ekstazi (navedeno je bilo za lastno uporabo) in bel prašek. Plačala je kazen. Pa to ni bilo vse. Ko sem ji (grdo od mene) pregledala pisalno mizo, sem dobila še dva policijska zapisnika na isto temo.
Bila sem razočarana nad njo, težko sem jo gledala doma, v želodcu me je stiskalo vsakič, ko sem se vračala iz službe .Zato sem ji ptredlagala, da se za dobro nje in mene, odseli. Vmes se je zaljubila in se letos odselila k fantu. Od takrat je prekinila stike z mano. Ne javlja se na telefon, ne odgovarja na SMS-e ali na e-maile. Piše mi le, ko ima namen priti domov po kakšne svoje stvari.
Hudo mi je, ker imava tak odnos. Oz. ga nimava. Vem, da sem naredila marsikaj narobe. Vem, da je bilo narobe da sem parkrat, ko me je s svojim cinizmom in nespoštovanjem hišnih pravil spravila “na obrate”, dvignila nadnjo roko…. Njena mlajša sestra, ki sem jo vzgajala na enak način, je pa pridna študentka , z delovnimi navadami, z lepim odnosom do vseh, mi še danes pravi, da se mojemu obnašanju ni čudila.
Naj še povem, da s hčerinim očetom živimo ločeno in je z njim že pred nekaj leti prekinila odnose. Vzrok – ker ji je “težil” (njen žargon), ko je zašla na kriva pota.
Večkrat sem pomislila, da se bo zdaj, ko živi drugje, odnos spremenila na bolje….. pa se je spremenil v njeno ignoriranje. Ne vem, kako naj se rešim kepe v želodcu. Vem, da moram spremeniti marsikaj v svoji glavi, a mi gre težko. 🙁

Toplo pozdravljeni,

Glede na to, da sva s kolegico Sabino očitno nevede in nehote odgovarjali istočasno na isto vprašanje, kar sem ugotovila v tem trenutku, ko sem hotela svoj odgovor odposlati, bom to vseeno storila. Se pa opravičujem za zmedo in obenem pojasnujem kako je prišlo do dveh odgovorov.

Spoštovani, mici2011!

Verjamem, da vam mora biti jezno in hkrati zaskrbljeno in boleče-žalostno pri srcu, ko pomislite na vašo starejšo hči, in zagotovo zelo trpita obe. Res je, da je odrasla in odgovorna za svoje življenje, vi pa ste se gotovo zelo potrudili, da ste, kot sem razumela, bolj kot ne sami vzgajali dve hčerki. Počasi ste postali utrujeni od vseh teh skrbi in nikakor ne morete razumeti kako je hčerka lahko na vas jezna in prizadeta ter užaljena, ko se vam zdaj noče več niti javljati. Vi ste v dobri veri mislili, da ko bo stanovala kje drugje, se bo le »spametovala«, toda na ta način se vajin odnos ne more spremeniti v obojestransko zadovoljstvo, pač pa se tako stvari samo še slabšajo. Pomembno je, da ste se v zadnjih vrsticah tudi sami malo zamislili. Kaj pa, če je rešitev tu, pri vas? Samo vi imate v resnici moč vajin odnos obrniti v drugo smer. Ni enostavno, gre počasi in mukoma, pa vendar. Če starš zapre pot otroku, le ta nima dostopa do njega. (Če pa jo zapre otrok staršu, ima starš možnost priti do njega, čeprav se mora starš včasih zelo potruditi in se morda ponižati, popolnoma spremeniti pristope….) Ni vam treba čakati na hčerine pobude, vi jih dajajte. Vi lahko z drugačnim odnosom in novimi pobudami naredite čudeže – ali pa bosta vse življenje trpeli, tako vi kot vaša hči, česar si gotovo ne želite.

Menim, da vam hčerka daje veliko priložnost, da spoznate tudi kako svojo zmoto, jo obžalujete in se hčerki tudi (iskeno) opravičite. Tu mislim zlasti na nasilje, ko ste v besu in očitno popolni nemoči (kar vas pa ne opravičuje in ne zmanjšuje odgovornosti) »dvignili roko nadnjo«. Hčerka vam gotovo zameri vaše jezne izbruhe in tudi ona ne more preko tega. Ostajajo te in še kake druge stvari med vama kot debeli zidovi hladnosti, jeze in zamer? Kaj lahko glede tega (priti v stik s sabo in s svojimi občutji ter nato drugače začutiti hčerko in njene stiske) storite vi?

Razumem vaše razočaranje, nezadovoljstvo in jezo, ki jo čutite v želodcu, ki se vam prebudi ob misli na hčerino življenje, ki ga vi doživljate kot zelo neodgovorno. Ne vem koliko te jeze je tudi njene in koliko sta se o njenem razočaranju, jezi in nezadovoljstvu uspeli pogovarjati. Vem, da se bo slišalo malo provokativno, pa vas ne želim jeziti ali prizadeti, pač pa bi rada, da globoko premislite koliko jo sploh poznate? Kdo vaša hčerka v resnici je, kaj jo veseli, kakšne bolečine in izgubljenosti v življenju doživlja, kako ji je, kaj se ji je dogajalo tam na koncu gimnazije in v začetku študija… Tam je vse polno neznanega in mene bi zelo zanimalo kaj se ji je tam dogajalo, kako osamljeno in izgubljeno se je počutila, kaj jo je ob večerih gnalo v družbo (kakšno??), kaj se je tam dogajalo… Še bolj pa bi bila zaskrbljena in bi želela preveriti kaj je (je bilo???? – Je to res preteklost ali še vedno nadaljuje?) s tistim ekstazijem in belim praškom (??) … Vas kaj skrbi zanjo? Jaz tu čutim strah, pa ne le pred policijskimi zapisniki in kaznimi, pač pa bolj ob tem kaj se (v) njej dogaja? Je morda zasvojena? Sta se lahko tudi o teh drogah kdaj pogovarjali? Ste jo uspeli slišati – ali ste jo v jezi morda zgrešili, ji naredili zgolj kako »pridigo«, stresli nanjo vso jezo in gnev – in odšli? Ona je pa ostala s čim? ( Sama? Razočarana? Jezna? Je čutila krivičnost? Strah? Nerazumevanje?….)

Tudi hčerki ni (in ji ni bilo) enostavno in ona vam že nekaj let s svojim vedenjem sporoča, da je v veliki stiski, iz katere sama očitno ne zna oz. ne zmore. Zdaj se je na vašo željo odselila, in to k fantu. Je imela možnost iti kam drugam? Ne vem koliko je to naredila zato, da vam naredi uslugo in je sedaj jezna na vas in užaljena, ker čuti, kot da je morda nimate dovolj radi? Kot da vam morda ni dovolj pomembna? Verjetno vas doživlja kot da ste jo »vrgli ven« in jo poslali nekam, kjer naj bi ji bilo bolje. Pa ji je res? Ali je samo bolje oz. lažje vam, ki je ne gledate vsako popoldne? V resnici pa tudi vas razžira skrb in jeza in morda občutek krivde in vam ni in ne more biti vseeno zanjo. Ste jo obiskali, se prepričali? Morda kaj poznate tega fanta? Kdo je, s čim se ukvarja, koliko je star, ali živi sam ali je tudi še pri starših in zdaj oba živita tam? Veste kako je hčerki, kako se ob njem počuti, kako živi? Kakšen je njun odnos? Koliko časa sta skupaj? Kaj če bo (ali je že) spoznala, da ta fant ni pravi zanjo? Se bo lahko odselila? Kam? Ve, da lahko pride nazaj domov? Kaj, če zanosi? Menite, da je srečna in zadovoljna, in da zdaj ji pa ne bi smelo biti nič hudega? Ne vem, zoprnih in verjamem, da za vas zelo težkih in bolečih vprašanj, je še veliko. Pa vas ne bom več utrujala z njimi, za začetni razmislek je verjetno več kot dovolj. Čutim kako »trdo in težko padajo« vsa ta moja razmišljanja in boste morda zato name tudi jezni. Verjamem v vašo moč materinstva in sem prepričana, da zmorete odpreti svoje srce in (morda s terapevtsko pomočjo, ki vam jo toplo priporočam) začutiti kakšna krivica se dogaja tako vam kot vaši hčeri. Obstaja pot naprej. Je pa v drugi smeri kot ste si jo morda predstavljali (torej, da naj bi se spremenila hčerka!). Začeti moramo pri sebi in dati zgled. Nato pa bo sledila tudi hčerka…

Vse dobro vam želim ter veliko poguma in moči.

Pozdravljeni.
Zelo sem vam hvaležna za odgovor in vsa vprašanja, ki sem si jih, verjeli ali ne, tudi sama postavljala in si jih postavljam.
Veliko sem razmišljala in še vedno razmišljam o vsem, kar se je dogajalo v preteklosti.
V 3. letniku gimnazije so me v šoli opozorili, da se giblje v “čudni družbi”. Ko sva z očetom preverjala kdo so njeni prijatelji, je oče ugotovil, da so bili vsi prijatelji taki, ki ali niso delali in živeli na plečih staršev, ali prekinili šolanje ali pa že nekje delali. V tistem obdobju je imala fanta – tuje narodnosti, s katerim sta se po treh letih razšla. Bila je par let sama, živela samo za zabave. Njen moto je bil – samo jednom se živi.
Pred dobrim letom se je zaljubila v sedanjega fanta, ki se mi je zdel, ko mi ga je predstavila, OK. Potem pa sem spremenila mnenje, ko sem spoznala, da nima osnovne kulture. Samo primer , pa je samo eden od primerov – od mene sta si oba sposodila kar nekaj stvari, ki jih nisem nikoli več videla, pa mi noben od njiju ni tega povedal ampak sta se izogibala odgovoru kdaj bom stvari dobila nazaj, hči pa je celo lagala in se sprenevedala. In ko sem rekla, da se običajno stvari, ki si jih kdo sposodi in zgubi,nadomesti, je samo obljubljala da jih prineseta, pa jih do danes nisem videla. In ker sem jih rabila, sem jih moralal seveda kupiti.Nihče od njiju ni rekel niti oprosti, se je tako zgodilo …. Bi razumela.
Naj povem tudi to, da je non stop lagala. Njen oče pravi da “non stop muti”. Ne zna reči bobu bob.
Zdaj živi pri fantu, ki živi v hiši s svojo materjo. Skregan je bil z očetom, zdaj sta se baje spravila Tudi pri njih so ločeni.
Menda se odlično razumeta, imata naj bi se dobro. Tako mi je govorila, ko sva se nazadnje videli.Povedala sem ji, da se, če bo v stiski, lahko kadarkoli vrne domov. To, da sem ji predlagala da si poišče svoje bivališče, je bilo zato, ker se ni držala nobenih pravil oz hišnega reda. Kot da bi mi nalašč nagajala. In to naj bi jaz pri njenih 25 letih tolerirala.
Da se bo odselila je “grozial” že pred lelti. In sem ji rekla, da to ni kazen zame, ampak je to nekaj čisto normalnega.
Bila je razvajena. Moja napaka in to velika je bila, da ni imela nobene odgovornosti. Ko je bila dve leti doma, nisem nikoli dočakala, da bi skuhala kosilo. Izgovor – on atakrta ko je čas kosila ni bila lačna, ker je jedla zajtrk ob 10h in ob 15h še ni bila lačna. Če sem skuhala jaz, je jedla.
V trgovino ni šla nikoli oz ni nikoli videla, če kaj manjka. Če sem jo karkoli prosila je bil pogosto odgovor, da ravno takrat nima časa. In če sem dvignila glas, je godrnjala da se ne bom zmišljevala, kdaj naj nekaj naredi.
Ko ste rekli, da bi morala jaz prebiti led med nama. … Ne odgovarja na moj klic, ne odgovori na SMS, ne odgovri na e-pošto. Kaj naj storim? Niti ne vem, kje stanuje, ker mi je povedala le v katerem kraju je. Ni tako blizu našega doma.
Prijateljice mi pravijo, naj počakam. Ko bo malo samokritična in bo ugotovila, da je k takim odnosom v veliki meri prispevala ona, bo drugače. V to dvomim, saj je zelo malo samokritična. Za vse so krivi drugi.
Hudo mi je, ampak …

Spoštovani mici2011!

…ste preveč jezni in zamerite… Komu vse?… Kako bi si bilo to priznati in počasi priti v stik z verjetno »odrezanimi«občutji?… Čutiti je namreč, da je del čutenj odrezan in ne prečuten.

V vašem dodatku odgovarjate na nekatera vprašanja, ki sva si jih zastavili. Pa ni potrebno najti samo nekih odgovorov, veliko pomembneje je kako se vi ob tem počutite, ali vas to res pomiri in vam odleže(??), in kar se mi zdi še pomembneje, ali ZAČUTITE kako pa je (bilo) vaši hčerki. V vseh tistih situacijah bi se bilo potrebno ustaviti in jih ovrednotiti z različnih vidikov, »predelati«. Vi ste kot mama gotovo zelo jezni, razočarani, prizadeti, zamerite ji neka dejanja, ki so, kot opisujete, resnično neodgovorna. Eno je ločiti vaša doživljanja, drugo se je vživeti in začutiti doživljanja in občutja hčerke, ki so bistveno drugačna od vaših. Prehoditi to pot, da zmoremo od svoje jeze, besa, razočaranja in zamer k temu, da sočutno začutimo stisko otroka, je globoka pot vase in v soočenje s sabo. To je kar naporen proces, ki zahteva svoj čas, in za katerega je potrebna odločitev (in verjetno globoka stiska), ki ga je najlažje izvesti s pomočjo družinskega terapevta. Vi boste začutili ali boste stvari še naprej »peljali sami« ali si boste dovolili nove uvide, si priznali, da vas to presega (kar ni sramotno, pač pa pogumno dejanje) in si morda poiskali pomoč. Rada bi vas prepričala, da bi bilo najbolje na vašem mestu obiskati relacijskega družinskega terapevta, pa nimam te moči. Samo vi se lahko odločite.

Hčerka bi res že zdavnaj morala postati odgovorna, toda toliko odgovornosti kot se je naučila, toliko jo ima. Morda se bo slišalo čudno, toda vsi »popravni izpiti« (v odnosih in odgovornosti) tako njo kot vas še čakajo. Verjamem, da ste se po najboljših močeh trudili v smeri, da bi hčerka postala odgovorna, toda na kakšen način ste to počeli in kako je to doživljala ona, je nekaj povsem drugega. Ne pomaga nama valiti krivde in kogarkoli obtoževati, bistveno je kaj boste glede tega storili zdaj. Očitno je hčerka še vedno zelo izgubljena v vsem tem in še takšna zagotavljanja, da se ima fajn in da se s partnerjem odlično razumeta (tako mora reči, saj je preveč ranljivo priznati kaj drugega…) , verjetno ne pomiri. Tudi, če imata s partnerjem morda še kolikor toliko znosen odnos, jo bremeni in boli to, da ni opremljena za življenje, bolijo in bremenijo jo nerazčiščeni odnosi z očetom, z vami, vaša ločitev ipd… Tu je še veliko tem za pogovore… Vendar drugačne kot do sedaj. Da se razumemo, absolutno je hčerino življenje njena odgovornost in jo mora oz. jo bo morala prevzeti sama. Tako ali drugače. Vi ji pri tem lahko najbolj pomagate, toda tu ni enostavnih receptov. Najslabše je čakati na hčerino »spametovanje« in samouvide, kajti hčerka stvari vidi in doživlja bistveno drugače kot vi (in z njenega stališča takšne res so) in vam verjetno zameri ravno to, da ne prepoznate vašega deleža, ko ji lahko močno pomagate ali pa ne in ostajate v svojih jezah in zamerah, ki imajo tudi še drugačne podlage(?? Kar bi bilo dobro raziskati….)… Kaj pa bi vi potrebovali na njenem mestu? Kaj naj bi naredila in razumela mama? Kako je (bilo) s tem pri vas?… Tu se odpre še povsem novo področje…

Vi verjetno najprej potrebujete razumevanje in sočutje do vas samih in tudi kakšen nov pogled na vaše odnose, nato pa se bodo stvari lahko obrnile v drugo smer… Hčerke ni težko najti in jo tudi boste, ko jo boste res želeli, je pa zelo pomembno, iz česa boste to storili. Iz resnične skrbi, zanimanja, ljubezni in sočutja do nje ali bolj kot ne iz svoje jeze in občutka nemoči…??? Glede na to kako bo začutila vaše iskanje stikov z njo se bo odzvala… Mama ima neverjetno moč. Vztrajajte in trkajte in se vam bo odprlo…

Vse dobro vam in vama obema želim.

Pozdravljeni.

Nisem jezna, nisem besna, sem žalostna in razočarana, da nama do sedaj ni uspelo. Da nimava pravega odnosa.
In ni res, da nisem nikoli začutila, kako se je ona počutila v trenutkih, ko sva “bili na nož”. Kot sem sama večkrat občutila svojo nemoč in sem zaradi tega narobe reagirala, tako vem, da je ona s svojim uporniškim vedenjem sporočala svojo nemoč. Mislim, da imam dovolj empatije, da sem jo začutila. In slutim da se tudi sedaj nima preveč dobro, ker jo muči, tako kot mene, najin nerazčiščen odnos.
Zelo rada bi se pogovorila z njo kot ženska z žensko, ji razložila določene stvari, ji povedala kako sem se počutila, ko mi je lagala, ko mi je kradla, se sprenevedala … Vedno, ko sem izrekla kaj kar ni bilo umestno, ko sem naredila kaj, kar ni bilo prav, sem se ji opravičila. In sem se ji pripravljena tudi sedaj.Za vse nazaj. Vem, da se starši ne moremo bojevati z otroci.Da to tudi ni prav.
Ko se o najinih problemih pogovarjam s tistimi, ki imajo enake probleme, vidim da ne delam nič drugače kot oni. Delam po neki intuiciji. In če se vam zdi, da ne delam s pravim občutkom, da se ne potrudim dovolj …
Pravite :Hčerke ni težko najti in jo tudi boste, ko jo boste res želeli, je pa zelo pomembno, iz česa boste to storili. Iz resnične skrbi, zanimanja, ljubezni in sočutja do nje ali bolj kot ne iz svoje jeze in občutka nemoči…??? Glede na to kako bo začutila vaše iskanje stikov z njo se bo odzvala… Mama ima neverjetno moč. Vztrajajte in trkajte in se vam bo odprlo
In povem vam … iščem jo, jo kličem, ji pišem. To delam iz skrbi in ljubezni, ne zaradi jeze To delas tudi njena sestra. A se ne odzove. Sestri pravi, da se bo potrudila in enkrat že prišla domov.

Spoštovani mici2011!

Napisano daje upanje. Ne predstavljam si kako boleče žalostno vam mora biti in kako trpite, ko premlevate in razčlenjujete pretekle dogodke, odzive in iščete nove poti… Tu lahko rečem le, vztrajajte in trkajte, vedno znova, (tudi če boste morda že obupovali), kajti hčerka na nek način preizkuša vašo vztrajnost, koliko časa jo boste še iskali, koliko časa boste (še) prijazni in kdaj vas bo morda minila potrpežljivost in boste v jezi morda kritizirali, očitali…, preverja ali mislite resno, ali vam je dovolj pomembna, da boste vi vedno znova dajali pobude stika in jo sprejemali ne glede na njeno obnašanje…

Na način, da človek prizna in opiše svoja ranljiva občutja in morebitne zmote, brez očitanja in obtoževanja, se da sprejeti marsikaj. Pomembno je ne valiti krivde in ne očitati – si lagala, si kradla, si se sprenevedala… so očitki, ki drugega postavijo v obrambno-napadalno držo. Primerneje je izreči npr. »Bolelo me je, ko si vzela stvari in mi jih nisi vrnila… Prizadelo me je, ko si obljubljala in ne izpolnila… Ali – ko ti nisem mogla verjeti… Jezna sem bila, ko sem pričakovala, da boš skuhala kosilo… Razočarana in obupana sem bila, ko nisi naredila tako kot sem želela in sem v nemoči kričala nate, kar pa me ne opravičuje… Zdaj vem, da sem bila sama nemočna, ob tem pa žal nisem mogla začutiti tvoje jeze in tvoje nemoči in te razumeti v njej…. In še marsičesa o tebi nisem razumela, pa bi rada zdaj. Pripravljena sem slišati kako ti je in kako ti je bilo ob meni, ko boš ti želela spregovoriti o tem… ….«

Je pa v tem opisovanju občutij v odnosu starš-otrok PAST, ko bi nezavedno lahko pričakovali od otroka, da bo razumel in začutil mene kot starša. Tega pa otrok ne bo storil in tudi ni njegova naloga. Starš mora tolažbo, razumevanje in sočutje za svoja starševska (sploh pa še za večkrat pridružena partnerska in druga) občutja dobiti drugje, ne pa pri otroku. Naloga starša je torej domnevati, preverjati (spraševati otroka, če doživlja in čuti tako…) in opisovati otroku OTROKOVA občutja, SVOJA starševska doživljanja in občutja pa je potrebno LOČITI od otrokovih, si jih priznati in jih predelati pri sebi oz. v nekem drugem odraslem odnosu (s partnerjem, svojimi starši, prijateljicami, terapevtom…). Vse to je kar zahteven, globok, večplasten, predvsem pa dolgotrajen proces in bo tudi v vajinem odnosu s hčerko zahteval veliko ponovitev, ljubeče vztrajnosti, blagosti in sočutja, pa tudi solz in olajšanja, če si boste dovolili iti do konca…

Želim vam veliko vztrajnosti, moči in poguma in vse dobro obema.

Draga Mici,

izkušnje kažejo, da bi se ti lahko s hčerjo kregala, bila ljubezniva in/ali razumevajoča mati….rezultat bi pa bil isti. En dan bi povedala ali vprašala nekaj kar ni zaželjeno in reakcija bi bila ista.

Hčerka ni v kr nekem obdobju življenja, ko mora dati to fazo skozi, ampak je očitno to njena pot, torej nekaj kar se mora sama naučiti, tudi če si bo uničila življenje (samo primer). Pri tem se ti lahko sekiraš, seciraš, ugovarjaš, prosiš, iščeš skupne točke, dejstvo je, dokler ji cegla ne pade na glavo in premeša kakšno misel, ti sama ne boš prišla nikamor.

Praviš da je hči se odselila k fantu. Super!
Raje glej na hčerko, da ji bo vse dobro in se ti oproščam že v naprej, če ti rečem, da nekako moraš dati to negativno predstavo o hčerki ven iz glave. Razumem te in vedi, da je to le hčerkina pot.

Opažam tudi, da nisi edina, je kar nekaj staršev s takimi ”otroki”. Predlagam, da deluješ naprej, posveti se mlajši hčeri. Kar daš lahko deliš med obema hčerama…ali pa tudi ne – imej raje svoj standard in ostani mirna.

Master_s_Puppet
Hvala za odgovor.
Enako poslušam od prijateljev, ki so res moji prijatelji in mi povedo kar mislijo. Pa če me boli ali ne. Vedno bolj spoznavam, da je res, da bi bilo vse OK edino v primeru, da bi jo gladila po dlaki. Ena sama kritika ali nekaj kar ji ne “paše” tudi če bi bila konstruktivno, bi “naju spet skregala”.
Dekle pač pri 26 letih še ni zrelo in ni še odraslo. Žal.

Pozdravljeni,

Še nikoli nisem odgovarjala na tem forumu ta tema pa me je prisilila, da napišem še svojo izkušnjo, ker želim, da morda vsaj vi rešite svoje težave, ki jih mi pri sebi ne moremo. Stara sem 30 let in že odseljena od doma, imam pa mlajšega brata, ki ima je z mojo mamo pa tudi z očetom do neke mere v takem odnosu kot ste vi z vašo hčerjo. Sama imam z njima praktično idealen odnos (enako kot tudi vi opisujete odnos z drugo hčerjo). Velika razlika pa je v tem, da sama za to ne krivim svojega brata ampak svoje starše, kar jima tudi včasih poskušam razložiti, pa me tako kot vi ne razumeta v celoti.
Moj brat je danes poln jeze in nerazumevanja do staršev, za pomoč staršem nima časa, ob vsaki kritiki ali samo namigu na to vzkipi. Ampak sama se dobro spomnim, kako so se ti odnosi v naši družini začeli krhati. Že od rojstva je bil moj brat drugačen od mene, v tem, da ni imel tako močne potrebe, da bi bil “priden”, kot jaz. Seveda je to že ves čas povzročalo, da je bil večkrat okregan, ko pa so se še v šoli začele težave, se je doma začela dobesedno vojna. Starša sta, ker je brat sposoben, za vsako ceno vztrajala pri njegovem šolskem uspehu, to je pomenilo stalne prepire, preverjanje njegovega znanja učenje z njim, vmešavanje v njegove odgovornosti do šole,… Mislim da ravno zaradi tega on ni nikoli dobil občutka, da je to njegova odločitev in odgovornost, zato tudi ni imel pravega odnosa do izobrazbe. Ker se s šolo ni dovolj ukvarjal, vsaj po mnenju staršev ne, so ju seveda motile tudi vse ostale njegove dejavnosti, ki pa jim je posvečal pozornost in je bil pri njih tudi uspešen. Te sta zato smatrala za manj pomembne in sta mu jih očitala, uspehi pri njih ju niso zanimali, ampak so ju prej motili, saj se jima je to zdelo nesmiselno zapravljanje časa, ki bi ga lahko porabil za učenje ali pa “resno” delo.

Zadeve bi lahko še bolj natančno opisovala pa nima smisla, saj je bistvo v tem, da moj brat od takrat naprej, ko se je njegovo videnje tega kaj je pomembno začelo razlikovati od tega kar sta imela v mislih moja starša, od njiju ni več dobil razumevanja in sprejemanja in čeprav jaz vem in verjamem, da globoko v sebi tudi on, da sta vse to počela iz ljubezni in iz želje, da bi imel dobro in uspešno življenje, je dejstvo da on ves ta čas, v njunih očeh ni praktično nič naredil prav. Počuti se nesprejeto, nerazumljeno, verjetno tudi odrinjeno, zaradi odnosa, ki ga imam jaz z njima, čeprav se jaz zelo trudim, da ga čimbolj vključim, sam tega niti ne želi in druženje velikokrat zavrača. Zelo je jezen in jaz mislim, da bi se mu nekdo moral opravičiti za vsa leta nerazumevanja in nesprejemanja. Verjamem, da je še posebej v družinah kjer je eden od otrok “priden”, drugi pa “ne”, za starše težko, saj še teže sprejmejo dejstvo, da ne gre vse po njihiovih načrtih. Zdi se jim, da če se eden od otrok odziva “po načrtu”, mora biti z drugim nekaj narobe, da se ne odziva kot bi želeli. Ampak če pogledate s strani otroka, si predstavljajte kako se počuti šele on. Predstavljajte si mojega brata in vašo hči kako se šele onadva počutita, ko gledata idealen odnos lastnih staršev z drugim otrokom, medtem, ko sama živita v svetu nerazumevanaja in nesprejemanja. Sprašujeta se zakaj starša drugega otroka lahko razumeta mene pa ne. Pa si tega ne zaslužita, saj nista slaba, ampak samo drugače gledata na stvari. Enako kot vi se tudi moja starša še vedno osredotočata na posamezna dejanja, zaradi katerih se na brata jezita in še naprej poslabšujeta odnos. Če pa bi pogledala na celtono sliko njegovega otroštva verjamem, da bi lahko videla od kod vsa ta jeza in umik. Za vsakega človeka je težko, pa tudi nespametno približevati se in zaupati nekomu, za kogar veš, da te bo zavrnil, zato se človek raje umakne.

Predlagam vam, da namesto, da krivite samo svojo hči, ki je sicer za svoja dejanja sama odgovorna, ovrednotite tisti del odnosa za katerega ste odgovorna vi. Če boste stvar pogledali skozi oči otroka, ki ste ga sama vzgajala, boste morda lahko razumela kaj je šlo narobe. Pa še nekaj, če bi bila sama na svoja starša tako jezna, kot je vaša hči na vas, bi pričakovala, da bosta sama našla pot do mene in izgovor, da ne veste kje živi v teh časih enostavno ne pije vode. Če se vi soočite s svojimi napakami bo morda tudi vaša hči, po vašem zgledu našla moč za to v sebi in si bosta lahko priznali, da sta obe delali napake in se nekoč normalno razumeli. Mislim pa, da je vseeno dejstvo, da ste vi starš in da je vajin odnos v prvi vrsti vaša odgovornost. Starš za svojega otroka enostavno ne more reči, tako je slab, da ga ne morem več prenašati. Če pa je to res, je to spet njegova odgovornost.
Sama sem se iz svoje družine naučila, da smo si različni, pa ne dobri in slabi, ampak samo različni, ampak vsi enako vredni ljubezni.

Upam, da zaradi mojega dogovora ne boste jezna, ampak, da vam bo pomagal. Sama pa sem se sedaj, ko sem to napisala odločila, da se bom še enkrat pogovorila s svojima staršema. Želim vam, da rešite odnos svojo hčerjo, saj bo to v dobro vaju obeh.

Draga Alja.
Pišem vam draga, pa ne zamerite, ker me je vaše pismo zadelo – v pozitivnem smislu. Kot da bi gledala svojo, sicer okrnjeno družino. Naše odnose, moj odnos do obeh hčerk, ki sta si res različni.
Kljub vsemu, kar sem s starejšo doživela, ona dobro ve, da jo imam rada, da me skrbi zanjo. Ničkolikokrat sem ji povedala, da jo imam rada, vendar pa da mi niso všeč nekatere njene lastnosti oz. dejanja.
Danes me je poklicala. Malo po tem, ko sem prebrala vaš odgovor, Alja. Skoraj nisem mogla verjeti ušesom. Povedala sem ji, da je danes moj srečen dan. Obljubila je, da se bo v kratkem oglasila, da se bova tudi videli, ne le slišali.
Trkanje se je obrestovalo. Zelo sem vesela. Ves svet bi objela, prav zares.
Hvala vam vsem za odgovore. Vsem in vsakemu posebej. Želim vam vse dobro. Vse lepo.