Poročena sva 11 let ima dva otroka, oba solidne službe (solidne dohodke) in na videz idealno življenje. Saj je takšno tudi bilo do dogodka, ki vam ga bom opisal. Živimo v najeti hiši in najina največja želja je bila imeti lastno nepremičnino – svoj dom. Za to sva naredila vse, živeli smo skromno in veliko družinskih dohodkov spreminajli v prihranke. Tudi na vseh ostalih področjih skupnega življenja je vse teklo, kot bi si lahko le želel (ljubezen, zaupanje, spolnost,…). V teh letih sva ustvarila zadosti materialnih sredstev, da bi si lahko kupila lastno hišo. Tu pa je nastopil problem. Umrl je ženin stric (tastov brat), bil je samski in bil je lastnik hiše. Seveda se je takoj našlo kup nečakov, bratov in drugih sorodnikov, ki so v različnih deležih postali lastniki hiše. Nama je bila hiša zelo všeč in sva se ponudila, da izplačava vse sorodnike in postaneva lastnika hiše. Tudi tast je bil zelo zadovoljen z najino odločitvijo in takoj smo pristopili k izvedbi. S pomočjo svojega odvetnika je tast predlagal, da mu midva nakaževa denar, on pa bi izplačal svoje sorodnike in nama bi potem “podaril” hišo. Tako naj bi bilo najmanj zapletov, davščin in drugih problemov. Dogovorili smo se, da bo hišo podaril obema in da bo ob darilni pogodbi sklenjen sporazum iz katerga bo jasno, da sva midva prispevala denar za izplačilo sorodnikov (7 različnih oseb).
Vse je teklo kot je bilo dogovorjeno. Potem pa je notar poklical ženo naj pride podpisati darilno pogodbo. Šla je, podpisala in tako postala lastnica celotne hiše. To sem zvedel šele čez nekaj dni, saj sem bil takrat na službeni poti v tujini.
Ko so mi bila predstavljena vsa dejstva, sem želel, da se uredi kot je bilo dogovorjeno. Da se tudi meni prizna lastnina do polovice hiše (kot smo bili dogovorjeni), saj je bila kupljena iz najinih skupnih prihrankov. Ne tast ne žena ne zanikata, da smo bili dogovorjeni drugače, a več nočeta slišati. Moj znanec, ki je odvetnik pravi, da lahko naredimo sporazum za nazaj, lahko se razveljavi darilna pogodba in naredi nova, lahko pa žena enostavno prepiše pol “svoje” hiše name… Več je načinov za rešitev. A kadarkoli ženo spomnim, da bi morali narediti, kot je bilo dogovorjeno, mi očita, da sem materialist, da me zanima samo imetje, da jo ne ljubim, da sem egoist, da sva poročena in da je vse najino (čeprav je uradno samo njeno, ker je dobila v “dar”),… Noče mi uradno priznati, da sem prispeval pol (glede na dohodke pa 75%) denarja za hišo. Kadarkoli samo omenim to zadevo je ogenj in jok pri hiši. Celo zagrozila mi je, da če bom skušal karkoli ukreniti glede tega, se bo ločila in tudi otrok ne bom več videl.
Ne vem kako naprej, svojo ženo ljubim, rad imam svoja dva čudovita otroka. Hočem samo to kar je bilo dogovorjeno in kar je prav in pošteno.
Bil sem žrtev prevare s strani svoje ljubljene osebe in ne vem kaj naj storim, pomisli sem že na ločitev, tudi na samomor, a vedno se mi misli in dejanja ustavijo pri otrocih. Nežnosti med nama z ženo praktično ni več, zaupanja pa žal tudi ne. Čeprav jo nekje globoko v sebi še močno ljubim, ne morem čez vse to. Živim iz dneva v dan, brez ciljev in brez volje do življenja. Po svoje sem sam kriv, ker sem popolnoma zaupal svoji ženi, komu pa naj, če ne osebi ki jo edino ljubim. Kaj naj storim, naj se umaknem iz tega pekla prevare in začnem živeti svoje življenje, mogoče vse začeti znova? A kaj ko imam tako rad svoja zlata otroka. Vsak nasvet bi mi močno pomagal.

Lepo pozdravljeni!

Kot opisujete, je vaša žena svojemu očetu plačala hišo z denarjem, ki sta ga
skupaj privarčevala. Zato čutite, da se vam je zgodila krivica od osebe, ki ste
ji najbolj zaupali. Vsa zgodba pa govori predvsem o vajinem odnosu, o nezaupanju
med vama, strahu pred pripadnostjo in bližino. Pišete, da je vajino življenje
potekalo, kod bi si želela, vendar se je vse zapletlo pri denarju.
Če pogledava to zgodbo iz drugega zornega kota, je denar samo nekaj, na kar se
je projecirala vajina stiska. Vse kar nista dorekla v odnosu, vsi strahovi,
negotovosti in občutki ne varnosti so se izrazili skozi dogajanje, ki ga
opisujete. Živela sta lepo življenje, ob tem pa nista opazila, da vajin odnos
razjeda dvom in občutek nezaupanja.

Ob tem pa se zastavlja vprašanje, kako to, da vi v tej zgodbi, s takšno dinami
čutenj? Zadnji odstavek govori o obupu, misli na ločitev, samomor,
brezvoljnosti, nezaupanju, peklu in prevari. Ta svet tako močno govori o tem, da
so to občutja vajinega odnosa, ki jih nista nikoli naslovila. Prav tako pa tudi
žena ne zmore izraziti svoje stiske in je del tega sveta tudi njen, saj ga
skupaj ustvarjata. Najverjetneje pa ste vi tisti, ki nosite stisko, krivico in
bolečino za oba. Če bi ona zmogla začutiti vsaj delček tega, kar doživlja, bi se
med vama veliko občutkov sprostilo. Pogovor je prvi odgovor na vajino stisko.
Svetujem pa vama tudi pomoč tretje osebe. Tako bosta lažje spregovorila o sebi
in si povedala vse tisto, kar do sedaj nista zmogla.

Lahko pa svoja občutja, ki se vam prebujajo ob njej naslovite, jo vprašate,
koliko se počuti ob vas negotovo, česa jo je tako globoko strah in kaj je njena
najgloblja bolečina v odnosu z vami. Ob tem ne omenjajte nobenega denarja, ali
krivice, ki vam jo je naredila. Torej preko svojih čutenj, na sočuten način
poskušajte najti pot do njenega sveta. Le ta pa je zelo močno čuvan in skrit
pred vami, saj se ne počuti varno. Pa ne govorim o tem, da ste vi krivi, le
prebujajo se vama drug ob drugem stiske, ki jih ne zmoreta nasloviti, ker so
preboleče in sta jih že prinesla v odnos. Ob najugodnejšem trenutku, so se znova
odprle in zaživele med vama, z možnostjo, da jih tokrat rešita in se v vsej tej
bolečini povežeta in začutita.

Ko bosta začela govoriti o sebi, o vaju, o negotovosti in strahu, ki se med vama
prebuja, se bodo stvari uredile skoraj same od sebe. Ko bosta našla v odnosu
varnost, stik intimo in pripadnost, se bo strah, zaradi katerega se je vse to
zgodilo počasi umaknil.

Vse dobro vama želim v prihodnje, pa srečno.

Sabina Stanovnik, spec. zakonske in družinske terapije

Lepo pozdravljeni !

“En_primorc” polpolnoma te razumem, ker je bil moj brat v podobni situaciji, le da ta ni bila tako ekstrmna kot tvoja. Lahko, da sta z ženo pred tem imela težave v zakonu, lahko je bila določena mera nezaupanja, mogoče se tega sploh nista dovolj zavedala, lahko da sta se premalo pogovarjala.
Vseeno pa to tvoji ženi ni dalo pravice, da je naredila tako kot je. Za težave v zakonu sta vedno odgovorna oba (lahko eden manj, drugi več), Za prevaro, ki jo je storila pa je pravgotovo odgovorna samo ona. Zato ne krivi sebe, ker si tu le žrtev prevare.
Pri mojem bratu je njegova bivša žena storila podobno prevaro, ker je preračunljivo vse načrtovala. Najprej je brata prepričala, da je pri notarju napisal celo stanovanje (ki sta ga skupaj kupila) nanjo, ker naj bi on od mame tako ali tako kasneje podedoval hišo. To naj bi bil dokaz, da jo ljubi in ji zaupa. To je storil, čeprav smo mu vsi govorili, naj to ne stori. Ko je bilo vse končano, je dama vložila zahtevo za ločitev in ga vrgala na cesto in zdaj skrušen in propadel živi v podnajemniški garsonjeri, samo zato ker je ženo ljubil in ji popolnoma zaupal. V tej temi sem se oglasil samo zato, ker nikomur ne želim, da bi končal tako kot moj brat.
Mislim, da bil bil med vama čas za resen pogovor. In ne začenjajta v oblakih. Če ste bili tako dogovorjeni, potem mora tako biti. Žena ti je dolžna vrniti, kar si je prisvojila, saj je pol tvojega. Težko se je pogovarjati o vajinem odnosu, če je bila vmes takšna prevara in kar je še huje, glavna akterka prevare noče slišati, da bi krivico popravila in naredila tako kot ste se skupaj zmenili. Najprej naj naredi tako kot ste bili dogovorjeni, potem pa se lahko začneta pogovarjati o globjih stvareh vajinega odnosa.
Iz tvojega pisma je čutiti, da svojo ženo ljubiš, ker kljub vsemu skušaš rešiti vajin odnos. Žal pa mislim, da te ona ne ljubi. Ker oseba, ki ljubi ne bi nikoli storila kaj takega. Če bi te ljubila in bila pripravljena urediti vajin odnos, bi se ti opravičila in popravila krivico, ki ti jo je storila, bojim pa se, da je to načrtovala – upam, da se motim.
Upam, da imaš tudi kaj pisnega o tem, da sta prihranke dala tastu ali pa vsaj priče o tem. Če žena ne popravi prevare, vajini zvezi po mojem ni rešitve. Začni misliti tudi nase (saj vem, tu se pojavi problem otrok, ki niso nič krivi in bi samo trpeli). Žal pa do konca življenja ne boš mogel živeti pod tem pritiskom. Če ne gre drugače, skušaj doseči pravico, če imaš le kakšne dokaze za to, in zaživi znova. Verjemi, našla se bo ženska, ki te bo iskreno in brezkompromisno ljubila.
Za zaljubljenost lahko rečemo, da je slepa. Ljubezen pa mislim, da bi morala biti zrela, odgovorna in poštena do obeh, ki se ljubita.
En_primorc, želim ti veliko sreče in pozdrav s ptujskega konca.

Hvala za realno mnenje in tvojo (bratovo) zgodbo ptuj1.
Žena me drži v krempljih in tudi izsiljuje, če ni kaj po njenem, mi zabrusi, da se bo ločila in da ima hvala bogu svojo hišo. Večkrat sem jo lepo prosil, da uredimo zadeve tako kot je treba, a noče niti slišati. Vpraša me ali jo ne ljubim, ali ji ne zaupam, da to želim. Kako naj ji zaupam po vsem tem kar je storila? To kar sem opisal v prvem postu je le kratek izvleček dogajanja, v okviru te zgodbe je bilo niz vmesnih prevar in laži, tako s strani žene, kot tudi njenih staršev (z njenim blagoslovom). Zdaj pa vsi skupaj napadajo mene, ker sem tak egoist in ničvrenež, da ji hočem vzeti pol hiše. Pa saj sva skupaj ustvarjala prihranke, skupaj sanjala o tem in tudi skupaj hišo kupila, in se zato marsičemu v življenju odrekala.
Že sam sem ji predlagal, da poiščeva zunanjo pomoč in sicer odvetnika, da bo pomagal rešiti premoženjsko zadevo in terapevta, da bo pomagal rešiti težavo najinega odnosa. Noče slišati. Pravi, da je z njene strani v odnosu vse v redu (problem sem jaz), premoženjsko pa nimava kaj reševati, saj je zanjo tako v redu. Res pa je, da se o tem redno posvetuje s svojimi starši, ki ji dajejo “moralno” podporo, da vstraja pri svojem. Enkrat je celo rekla, da sama razmišlja o tem, da bi naredila pošteno, a kaj ko tega svojim staršem ne more narediti. Je pa to lahko naredila svoji družini !!!
Ljubim jo, a priznam, da me je to tako prizadelo, da bi takoj odšel in skušal zaživeti znova. Ne vem sicer ali bi jo lahko prebolel, zdaj pravim ne, a verjetno čas vsaj delno zaceli rane. Sta pa tu še otroka, moja sončka, ki mi pomenita ogromno in vse bi skušal narediti, da bi ju to čim manj prizadelo. Pa tudi vse prihranke sva vložila v hišo. Razen plače in skromnega avta (pa še ta je od obeh) nimam nič.
Razum mi pravi, udari po mizi in doseži svoje, tudi če ima to za posledico propad najine veze, a srce mi tega ne dovoli in zaenkrat je to močnejše.

Ta materialna prevara ni tako nedolžna kot morda zgleda in ni le čustven problem saj dolgoročno vsekakor pomeni, da ostaneš brez vsega. To se je zgodilo tudi meni. Pred 12 leti, ko mi je družinska odvetnica družine mojega takratnega moža povedala, da zaradi mojih osebnih vlaganj hiše pač ne moreva pisati pol pol ker je moj delež vsekakor mnogo večji. Ko sem to doma predočila možu (ki me je mimogrede poslal k tej odvetnici, da je pregledala pogodbo o nakupu) je popolnoma znorel in zahteval, da gre pogodba na pol in pika ter mi zabrusil, da bom itak ob ločitvi (ki je takrat nikakor ni bilo na vidiku) že dokazovala, da so dejstva drugačna. Iz ljubezni in prepričanja o večnem trajanju zakona sem popustila in dopustila, da me je prevaral materialno.

No pred 3 leti se je gospod odločil za ločitev (povod je tretja oseba na njegovi strani), me potem z nasiljem pregnal iz lastne hiše, tako da danes živim v podnjemu in vlagam tožbo za določitev deležev na nepremičnini. Sodni mlini pa meljejo neskončno počasi. Če bi zadevo uredila (ali pa ttvegala ločitev od takega izkoriščevalskega prevaranta! zaradi tega spora) že takrat bi mi bili danes prihranjeni visoki sodni stroški in mnogo časa – saj vemo, da taki spori na sodišču trajajo neksončno število let.

Zatorej mislim, da je prav, da zahtevaš “pravico”, saj če ni prirpavljena izpolniti dogovorjenega najbrž težko še naprej živiš s takšno osebo. In če prideta v spor ta trenutek so tukaj vsekakor še podani nezabrisani dokazi o resničnih dogodkih – dokazovati čez desetletje ali več za nazaj bo mnogo težje…

Iz mojega vidika je zadeva ravno obratna – ona je egoist in njeno dejanje ni znak ljubezni. Znak ljubezni je vse prej kot to, da od žene prenehaš zahtevati, naj se formalno uredi lastništvo 50% hiše na tebe, za katero si prispeval 75%. To je kvečjemu znak hude naivnosti, celo bebavosti. In imaš popolnoma prav, da se ne pustiš tako “gaziti”.

Če je vse to “vajino”, potem naj se to uredi še formalno, to je pa res najmanjši problem. Tvoja zahteva ni niti malo nerazumna. Če žena ne premore niti toliko spoštovanja do tebe, meni občutek pravi, da si ti nekje globoko v sebi najbrž vedel, da je tega sposobna, a ne? To je zdaj naverjetneje samo vrh ledene gore, takšnih stvari, a precej bolj drobnih, je bilo že prej kar nekaj, imam prav?

Ojoj. Kaj tako pokvarjenega in zelo skrbno načrtovanega (verjemi) pa že dolgo ne. Sprašujem se, ali ona sploh ima namen ostati v tem zakonu. Ne predstavljam si, da bi šla tako okoli prinašati (jaz bi temu kar rekla okrasti) človeka, s katerim namerava preživeti preostanek življenja.

Dolgo berem ta forum in s premnogimi nasveti se strinjam, tokrat pa se mi zdi, da ste povsem zgrešili bistvo. Prepričana sem, da zato, ker ste poštena in iskrena ženska ter si sploh ne morete misliti, da je nekdo lahko svojemu možu narediti takšno pokvarjenost. Kako naj se ta moški ne počuti negotovega in prestrašenega, ko pa mu je žena sunila vse življenjske prihranke in če se jutri loči od njega, on nima ne prihrankov ne strehe nad glavo? Njegova žena, njegova lastna žena. Za povrh pa mu še grozi z ločitvijo in s tem, da ne bo več videl otrok. Najprej ga okrade, potem mu grozi z ločitvijo. Verjemite, da njegova žena tega ni naredila iz strahu pred pripadnostjo in bližino, motivi so bili nekje drugje.

Vam tega nisem hotela napisati pred dnevi, ko sem prvič brala to temo, ampak tokrat sem pa morala. Gospodu pa svetujem, naj se sprehodi do odvetnika.

He, he, kako poznano! Žal, a jaz sem se uprl na način, ki ji ni bil všeč, pa se je stvar uredila v trenutku!

… po vsem hudem, kar sem doživel s svojo ženo, sva se nato malo umirila in zadeva je postala idilična. Vsak dan me je klicala in bila prijazna. Spolnost je bila super. Pridem v sredo iz službenega potovanja, me vsa nasmejana in vesela objame. Potem mi elegantno postreže kosilo (prej sem sam kuhal in si tudi pripravil). Grem v dnevno sobo, sedem za mizo in vsa nežna pride k meni, da podpišem neke papirje o najinih izdatkih, premoženju itd. To je rekla zato, da bova imela vse poštimano, ker se nikoli ne ve!

Ja, res se nikoli ne ve. V petek pridem iz službe in stanovanje izpraznjeno, čez tri tedne pa sem dobil še podan predlog za ločitev s sodišča.

Jap, to je to!

LPE

Vse bolj spoznavam, da je bilo vse načrtovano. Zdaj me lahko kadarkoli “vrže” iz hiše, ki sva jo skupaj kupila, saj je vse “njeno”. Vse več je znakov, da samo čaka na mojo najmanjšo napako, da bo lahko kasneje tudi pred otrokoma upravičila to prevaro in me postavila pred vrata.
Sam sem družinski človek in družina mi pomeni vse, res sem bil naiven (da ne rečem še kaj drugega), a komu pa naj zaupam, če ne ženski, s katero sva ustvarila to družino. Skrbi me za sina in hčerko, zato skušam rešiti, če se še kaj da, a izgleda, da sem zmočil na celi črti.
Solde sva dala nonoju brez vsakih papirjev, saj si niti v sanjah nisem mislil, da bodo storili kaj takega. Tako zdaj nimam kaj, lahko le upam, da bo žena imela toliko srca in kdaj to popravila, čeprav to tudi sam dvomim.
Preprosto ne vidim poti naprej, nimam več za kaj živeti, zaradi družine sem opustil vse hobije, prijatelje, celo podiplomca. Zame je bil edini cilj srečna družina v svojem lastnem domu. Tudi če ostanemo skupaj, kaj naj celo življenje igram zadovoljnega in srečnega moža, čeprav to nisem, za otroke sem pripravljen storiti tudi to, samo otroka (6 in 9 let) bosta odrasla in odšla po svoje, ona si bo ustvarila svoje življenje in me vrgla na cesto. Nikogar nimam, da bi mi stal ob strani pri vsej zadevi, zato tudi pišem te poste, da vsaj z nekom delim svojo bolečino in tudi zaskrblenost. Otroka sta premajha, pa tudi nočem ju obremenjevati s tem, čeprav čutita te napetosti. Če doma načnem to temo, jo vedno takrat, ko ni otrok zraven. Žena pa večkrat svojo sceno uprizori pred otrokoma, me obtožuje in ponižuje pred njima. Večkrat sem jo opozoril, naj ju ne vklaplja v te pogovore, ker samo trpita, a ne pomaga. Otroka imata rada oba starša in na koncu vsi jokamo, njen odgovor pa je:” Glej kaj si storil”.
Vedno sva si stala ob strani, si pomagala in ljubila drug drugega. Slepo sem verjel v vse to. Zdaj, ko mi je odprla oči, pa vidim, da ni bilo vse tako in da so njeni starši vedno vse vedeli o nama (glede najinih odnosov, zdravja, služb, financ, celo glede sexa) in da je za večino stvari vedno dobila mnenje svojih staršev, ki je bilo zanjo sveto.
Poslabšalo se mi je zdravje, stagniral sem v službi, veliko noči prebedim, saj me nekje globoko to tako boli in najeda. Preprosto ne vem kako naprej.

Srhljivo, kaj se ti je zgodilo. Kako ne bi bil strt, ko te razočara in prevara tisti, v katerega polagaš vse upe, na katerem gradiš življenje…. Ampak žal je takih zgodb preveč, res preveč. Tu čustva in jokanje ne pomagajo, ona je to naredila zavestno in lahko rečemo, da je naredila kaznivo dejanje, ker te je dobesedno okradla za tvoj denar. Jaz s takim človekom ne bi več mogla živet, ker to je šele začetek. Če ne boš šel sam in jo kazensko ovadil, te bo ona brcnila na cesto in pograbila hišo za vekomaj. Do takrat pa te bo držala v šahu z manipulacijo, čeprav je ona zame v bistvu navaden tat in kriminalec! Če bi tole naredila tujcu in ne lastnemu naivnemu možu, bi bila že v arestu.

Ob prebiranju gornjih postov sem se odločila, da napišem svojo zgodbo. Na foromu vas je namreč kar nekaj starejših in z več izkušenj kot jih premorem sama, ki b mi znali svetovati.

S fantom sva skupaj že 9 let (začela sva v najstniških letih). Najin odnos je doživel že vzpone in padce, vendar načeloma gre z leti vedno na bolje. V letošnjem letu sva kljub temu, da bova imela možnost živeti v stanovanju moje babice iskala starejšo nepremičnino, saj njemu življenje pri “nas” ne ustreza. Tudi sama sem bila zelo vesela ideje o skupnem domu stran od mojih. Imam jih rada, vendar imam občutek da bi zaradi “omejene” svobode trpela , prav tako pa bi trpel najin odnos. Našla sva manjšo hiško in jo želela kupiti, vendar se je zataknilo pri kreditu (jaz še nisem imela zaposlitve ki bi bankam predstavljala varnost, on pa ni imel zadosti velike plače) in nakup je padel v vodo. No in potem sva se “sprijaznila”, da bova nekaj časa pri nas, vsaj tako je kazalo. Jaz sem ze varčevala za obnovo in premisljevala kako in kaj , on pa ni nikoli nasprotoval ali dal občutka da se ne strinja. No in v začetku novembra me je čakalo presenečenje. Peljal me je na parcelo, ki sva si jo ogledovala pred kakim letom. Meni ni bilo jasno kaj me vozi tja če ve da si je ne moreva kupiti ker ne bova dobila kredita, nakar on reče…. KUPIL SEM TO PARCELO…Sama sem bila v šoku in sploh nisem vedela kaj naj…in kako naj odreagiram. Spomnila sem se namigov znanke kakšen mesec prej, da “kako je vesela zame, da me ima moj fant zelo rad in da mi pripravlja presenečenje konec novembra”. Po vseh izračunih in posvetih smo s prijateljicami zaključile, da ne more biti drugega kot da me bo zaprosil. In bolj kot sem bila v tem, bolj sem bila razočarana. Spoznala sem, da so za presenečenje vedeli vsi samo jaz ne… vedele so celo “znanke”, prijatelji so dan pred tem ko sem izvedela na ta račun že pili, vse skupaj pa je bilo načrtovano skupaj z njegovo družino. Lahko rečem, da sem bila v šoku in tako razočarana kot še nikoli… Presenečenje se je iz ure v uro sprevrglo v večjo katastrofo. Moj je moral častit domačim pijačo in na pjači se je venomer pojavljala ednina s stran sorodnikov, na ogledu parcele pa je tudi moj uporabljal ednino ( tole je še vse moje, tole bom tako naredil….)… jaz sem se počutila izdano iz minute v minuto sem videla manj smisla moje prisotnosti, prav tako pa nisem več videla kje v tem zgodbi sem sploh jaz. Njegovi pa so me znova in znova z nasmehom na obrazu spraševali kaj nisi nič vesela, kaj boš rekla…. In ko sem imela vsega dovolj sem rekla, da nimam kaj reči saj ni nič mojega… Ubijale pa so me izjave njegove mame in ostalih…da sva punca in fant in da lahko že drug dan greva narazen in razne veleumne izjave, ki so dajale občutek da je že vse načrtovano in da tukaj nimam kaj, sploh pa da nisem planirana oz. kot da si želijo da greva narazen.

Skratka stvar je tudi v tem, da se je moj zakreditiral za parcelo in hišo (podrtijo) za 25 let (vzel hipoteko in kredit za celotno vrednost), jaz pa bi naj sedaj vzela kredit za obnovo in dala svoje prihranke (torej vložila kar nekaj denarja cca. 70% tistega kolikor je on vzel kredita da je to kupil). Skratka v naslednjem letu bi jaz vložila 70% zneska v hišo za katerega je on vzel kredit, mojega pa nič nebi bilo, dokler hiša nebi bila postavljena. Toliko denarja kolikor bi jaz vložila v hišo bo on odplačal šele čez 20 let, pa kljub temu je on lastnik jaz pa nič. Prav tako pa bom z leti jaz tista, ki bo verjetno glede na zadolženost fanta morala vlagati več. Stvar pa je tudi v tem da bom jaz vložila gotovino, on pa bo odplačeval kredit (če do česar pride… bo kredit na mojih plečah ali pa nam bodo hišo vzeli)… V glavnem dal mi je možnost da me vpiše kot 1/4 lastnika če dam 1/4 kupnine ali kot 1/2 ko bom vložila pol toliko kot on… do takrat pa zaupam “na slepe oči” in upam, da bom lahko imela kaj besede kako se bo porabil moj denar. Polovico denarja mu nočem nakazati ker z denarjem ne gospodari najbolje in bi ga verjetno del zapravil za napotrebne stvari (ki nimajo nič s hišo).

Jaz vem, da moj fant ni slab, vendar se bojim vpliva sorodnikov nanj. Rada bi rešila zadevo tako, da bi bila dobra za oba. Nisem tip ženske, ki bi se želela okoristiti s tujimi stvarmi. Rada pa bi mirno spala in bila prepričana, da sem denar in svoje delo pametno in varno vložila v svojo prihodnost in ga bom v kolikor do česa pride dobila tudi nazaj po hitrem postopku (znesek mojega vložka, druga ne potrebujem) brez tožarjenj in dolgih procesov na sodišču. Kako zavezujoči so notarski zapisi? Kaj mi predlagate?

Hvala za mnenja.

“dipl. pravnica”
Gospodu pa svetujem, naj se sprehodi do odvetnika.

Sočustvovanje nič ne pomaga. Vsak pošten logično čuti, kaj se ti je zgodilo, en primorec.
Edini konkretno pravilni odgovor je nasvet dipl. pravnice. Vzemi vse papirje in vprašaj. To je najmanj, kar lahko storiš. Poleg tega obišči še dežurno socialno delavku v CSD-ju in jo vprašaj za nasvet. Neke pravne podlage v tem primeru so, pa tudi zapis ti bo prav prišel, če te bo še kaj presenetila glede otrok.

Sicer pa zdaj vodi evidenco računov in varčuj za stanovanje… Včasih je mir več vreden, hiša bo pa tudi od otrok.

Ko so mene tako “nahecali”, misleč da sem bukova, mi je vse dol padlo. Žlahta je pa srečna 🙂

Mislim, da se ti obeta podobna zgodba kot avtorju posta s tem, da boš ti šla zavestno v to. Poslušaj svoje občutke, ki ne lažejo. Če si predstavljaš, da zmoreš živeti v takem partnerstvu, kjer tvoje življenjske odločitve sprejemajo drugi brez tvoje vednosti, nadaljuj, sicer postavi svoje pogoje. To je čisto podlo čustveno izsiljevanje, zame. Svoj denar vlagaj v svojo nepremičnino ali del nepremičnine (z urejenim vpisom v ZK), sicer si ga varčuj za svoje nadaljnje odločitve.
Srečno!

Gospa Sabina Stanovnik!

Predlagate sočuten pogovor, potrpežljivo razkrivanje obeh. V tej zgodbi pa je toliko obupa in jeze gospoda zaradi krivice, ki se mu je zgodila. Je sploh mogoč pogovor? Že ko bi odprl usta, bi bruhala prizadetost, bes. Je sploh mogoče govoriti v takšni situaciji?

Kje je meja med enim sočutnim pristopom in pravičnostjo?

Žena je odrasla oseba, ki živi v enem zavezujočem odnosu. Kako da ni na prvem mestu ta zunanja resnica, da sta z možem skupaj prispevala denar za hišo in da sta zato tudi solastnika? Kako to, da prevlada nevidna slika njunega odnosa, ki se je v tej krivici zmaterializirala in postala vidna?

Koliko smo ljudje dejansko svobodni v svojih odločitvah in koliko nas kar vodijo, potiskajo neki globlji dejavniki in koliko se zgovarjamo na njih? Ko pa je jasno, da je prevara, prevara in krivica, krivica. Pa naj obračamo kakor koli že.

odgovor za XXY
pridružujem se nasvetu bbccm. Ne vlagaj svojega denarja v fantovo nepremičnino, pa ne samo zaradi tega, ker ne bo ustrezen delež tvoj, ampak najprej iz razloga, če bo vajina zveza sploh vzdržala in bosta v nadaljevanju ustvarila družino.

Ko vse to berem po forumih, me je kar groza, ker danes ne moreš nikomur več zaupat, niti svojemu možu ali ženi, s katerim si poročen in imaš otroke. Tudi jaz sem se nasankala zaradi take zaupljivosti. Od svojih staršev sem z darilno pogodbo dobila hišico, v katerih sva z možem in otroci živela. Hišico sva dogradila in obnovila s skupnim denarjem. Zaradi oddaljenosti od mesta sva ob to hišo prodala in pričela z gradnjo nove hiše bližje mestu. Ob vpisu v zemljiško knjigo sem sicer imela pomisleke, da je njegov delež manjši, a sem pristala na 50/50, saj je navsezadnje veliko delal in vlagal tudi on sam. Čez 10 let sva se ločila in tudi ta hiša je šla v prodajo On si je z zvijačo prilastil več denarja od prodaje. A vesolje vse izravna. Ker nikoli ni bil gospodaren človek je kar precej tega denarja zapravil in si uspel kupiti malo stanovanje. Ni zaposlen in zdaj životari s socialno podporo. Moje stanovanje je večje in tudi solidno živim in delam.

Večinoma sem prebolela to svojo neumnost, saj nihče ne bo nesel nič s seboj, štejejo le dobra dela.

odgovor primorcu:

Tudi ti primorc boš težko kaj iztržil, saj je jasno, da je tvoja žena skupaj s svojimi starši in družino vse skrbno načrtovala. Mogoče bi bila dobra pot do dotičnega notarja, ki je naredil darilno pogodbo. Kot razumem, ti nisi bil nikoli pri njem? Torej ni vedel, da ima tvoja žena moža in vlaga skupne prihranke v “darilni nakup” hiše. Kar je, je. Ves depresiven in na tleh ne boš zmogel nobenega koraka. Pozabi, kako ženo ljubiš, ali jo res? Če ne boš uspel od nje doseči prepisa tudi nate, podaj kazensko ovadbo proti njej. Naj to ve ona in vsi, ki vas poznajo. Zgubiti nimaš kaj pri tem. Pa saj imaš za te prihranke kakšno dokazilo da so obstajali, kaj pa to? Banka, delnice? S tem boš dokazal, da je najprej denar bil, z nastankom darilne pgodbe pa je čudežno izginil. To je dovolj velik dokaz, da je šel v to tudi tvoj denar. Bori se in ne depresiraj.

Dokaz tvoje ljubezni ni in ne sme biti to da si tiho in vse pozabiš. Ljubezen ti mora dokazati ona, tako da popravi krivice, ki ti jih je storila. Saj je ona naredila nekaj, kar k ljubezni nikakor ne sodi. Terapevtka ti je svetovala pogovor in ureditev vajinega odnosa, pogovor o njenih strahovih in bolečinah, čutenjih, …. Vse lepo in prav, ampak najprej mora vrniti, kar ti je ukradla (se strinjam z enim od predhodnikov – storila je kaznivo dejanje). In vem, da je boleče, če ti je to sposoben storiti človek, ki ga ljubiš.
Sem pa govoril s kolegom, ki je pravnik (rešuje prej opisan bratov problem). V prvem postu pišeš, da sta denar nakazala. Ali je bilo to res nakazilo preko banke – potem imaš dokument, da sta mu dala denar in bo zadeva gotovo rešena v tvojo korist, tudi če imaš kakšne priče (razen žene) bi pomagalo. Če pa sta mu denar dala iz nogavice direktno v roko, pa je to zate velik problem. Tu je edina rešitev, da žena polovico hiše prepiše nate.
Vsekakor čimprej obišči odvetnika in skušaj rešiti, kar se še da. Mislim, da je čas, da ženo postaviš pred dejstvo, in zahtevaš vrnitev ukradenega. Čeprav, če je bilo res vse načrtovano, kot izgleda, so gotovo tudi to predvideli.
V ljubezni, bi morala oba graditi na skupni prihodnosti, ne pa da eden s podlo krajo poskrbi za svojo r*t, drugega pa brcne v njegovo r*t. Sovražim takšne ljudi, ki nimajo toliko ponosa in hrbtenice, da okradejo lastnega partnerja.
In še nekaj, tudi če je kriv, ne zvali vse krivde na tasta, žena je, če ne drugega vsaj soglašala s to umazanijo. In je prva in poglavitna krivka ona, saj bi morala ona prva stati na tvoji strani.
En_primorc, drži se in se vsaj enkrat v življenju postavi samo zase.

En_primorc

V spodbudo ti povem, da je glede mojega brata sodišče odločilo, da mora ex bratova gospa bratu izplačati 50% ocenjene vrednosti stanovanja. Ex gospa pravi, da toliko sredstev nima, tako velikega kredita pa na zmore, zato bo morala stanovanje prodati.
Zato ti res svetujem, takoj najemi odvetnika (dobrega) in začni s postopkom. Žena pa naj bo o vsem obveščena. Mogoče pa bo končno videla, da misliš resno in se bo sama streznila in pristala na to, da pošteno uredita zadevo. Ko se to uredi in če bo pripravljena to storiti, pa je čas za terapevta, pogovore in reševanje vajine veze. Sicer pa se strezni ti in naredi tako, kot je zate prav. Čas bo pokazal, da je tudi zaradi otrok to najbolje.

.

Pozdravljen,

sem prebrala tvojo zgodbo in mi je žal zate!! Očitno si predober in mehkega srca.
Kar pa je tvoja žena s pridom izkoristila. Kot ženska pa lahko rečem, da te ne ljubi,
oziroma te nima rada, če se obnaša tako, kot si napisal. Še najmanjši problem
bi bil, da enostavno polovico hiše prepiše nate! Čimprej se obrni na pravno službo
in se pozanimaj, kaj se še da storiti. Saj, če se žena tako čudno obnaša do tebe
je samo vprašanje časa, kaj še bo v prihodnje!

Vem, da je težko, vendar misli pozitivno in pazi na svoje zdravje!!

Z lepimi pozdravi S.