Pozdravljeni!

Prav zadovoljna sem , ker sem izpostavila svoj problem, ker dobivam toliko zanimivih mnenj in pogledov, ki mi pomagajo gledati na vse skupaj mogoče na malo drugačen način, oz. na bolj sprejemljiv.

Hvala vsem.Mislim, da ste ravno na tem forumu res zbrani ljudje, ki znate začutiti stisko ljudi, ki si znate vzeti čas in nam svetovati. In to ne v parih stavkih in ne na žaljiv način, ampak z besedami, ki ti dajo misliti in ti odpirati nove poti in možnosti iskanja drugačnih rešitev ali samo potrditve, da o nečem razmišljaš oz. delaš prav.

Draghci, tebi hvala, da si izpolnil obljubo. Se v veliko stvareh tako strinjam s tabo oz. tudi s tvojo ženo, vendar, če bi jaz tukaj obelodanila vse, kar se dogaja pri nas, mislim, da bi spremenila mnenje vsaj v mojem primeru.

Moja zgodba s taščo je na žalost povezana tudi z zgodbo, ki sem jo opisala v postu pod Nikoli dovolj poguma za odhod in moram reči, da sem v eni takšni življenski kolobociji, za katero moram priznati, da ne vem kako se bom izvlekla iz vsega, kajti čutim, da mi zmanjkuje moči.Ko bi se le znali ljudje poslušati, slišati in komunicirati na dostojen človeški način, potem ne bi bilo toliko žalostnih zgodb tukaj.
SREČNO!

Amadea, zakaj se mi zdi, da se hočeš na en tak vljuden način izognit in zbežat stran, da je postalo vseeno preveč zate. Mogoče za to, ker je veliko odgovornosti naloženo tudi tebi. Mogoče tega na začetku nisi pričakovala. Dejstvo je, če bi se vsi zavedali koliko odgovornosti nosimo tudi sami, se ne bi nikoli prvi javili s svojim problemom. Globoko v sebi si vsi želimo neko potrditev in iskanje vzroka vedno nekje izven nas. Lahko mi pišeš romane, kako ti je hudo in kako ne veš kaj storiti, ali oditi ali ne, odločitev je vedno tvoja.
Je pa res, da imam o taščah še veliko za napisat, saj še enkrat toliko. Oproščam se, ker je jezik malo trd, ker sem prepisal direktno iz diktafona in se mi enostavno ni dalo lektorirat, pa tudi enostavnost in konkretnost stavkov mi je sicer čisto všeč, saj imajo energijo človeka, ki je dejansko opravil s tem na ustvarjalen način. Torej ni samo teoretiziranje, ampak resnična izkušnaja.Čau

Pozdravljen draghci,

je že res, da kar si napisal, se popolnoma strinjam s tabo – to kar si pisal o taščah, a moraš pa tudi priznati da je Amadejina zgodba kar malce naporna in žalostna in da vseh receptov ni moč uporabiti v vsaki situaciji.

Amadeja, ti le sebi zaupaj – če je naporno je naporno in ne dovoli si, da ti ljudje solijo pamet kako pretiravaš. Vsi vemo (tisti, ki imajo izkušnje) kako znajo nekateri biti trdi in če več takšnih drži skupaj v družini, potem je zelo hudo za tistega, ki ni takšen, pa se je znašel tam med njimi. Raje, kot da ti odteka moč, ko bereš tukaj te kritike – preusmeri energijo vase in v reševanje tvoje situacije – če čutiš, da je tako naporno kot pišeš, ti preostane le eno – sprejeti in se boriti, če čutiš, da je smiselno, če pa ne pa stopiti na svoje noge in odditi – in če se prav spomnim pišeš o tem, da se bojiš da otroka ne bosta šla s tebo – mislim, da je to tvoja zgodba, potem ti lahko le rečem – hudo mi je zate in verjamem da zelo boli – želim ti ves pogum, ki ga potrebuješ, močno in stabilno srce, da boš vse to prenesla, da boš ostala toliko odprta, da bosta to ljubezen in toplino čutila tudi otroka in tako bolj vedela, kje jima je mesto in od kod oditi. Če boš namreč odšla ne bo lahko ostati topla, ker bo bolelo, a ne pozabi – preko svojih križev hodimo naprej in če ga v polnosti sprejmemo nas notranje preoblikuje – to je žal tvoja zgodba – a ne pozabi – zgodba tudi mnogih – tudi jaz sem nekega dne morala stopiti na lastne noge – bolelo je, a sem zmogla – danes se znova srečujem s situacijami v katerih moram stopati na lastne noge, a ne boli več toliko, ker sedaj že vem kako to gre – vem kako se bom ob tem počutila in to bolečino sem vzela za svojo, tako, da mnogokrat zelo mnogokrat te bolečine sploh ni več – je le radost in veselje ob tem, da sem si ne glede na vse ostala zvesta.

Zares ti želim vse dobro,
bodi močna in piši nam kaj kako biješ svojo bitko.

Pa ena misel za vse – tudi za draghca:
NIKOLI NE PODCENJUJ IZKUŠNJE DRUGEGA, KER LE ON IN GOSPOD VESTA ZA NJENO TEŽO.
Ob tem pa naj povem draghci, da sicer občudujem tvoja pisanja in nekaj od njih sem si jih že shranila – super si in te spoštujem, a tokrat si sodil malce prehitro.

Pika

Oh, pikapika, ko bi vedela, kako se strinjam s tabo in to na tistem mestu, kjer me nisi preveč hvalila. Seveda sem prehitro sodil, saj to počnem tudi namerno. Če je Amadei res pretežko in je sodba prehitra, lepo, pa naj gre stran in lahko rečem samo to, da se popolnoma strinjam s tabo, ko ji to tudi svetuješ. Če so njeni problemi dosti težji od mojega “posploševanja” in sama ne more ali pa nima moči, da bi samo s svojim sprejemanjem in spreminjanjem vplivala tudi na druge, pa naj si zgradi drugo piramido odnosov z drugimi ljudmi. Tukaj tudi otroci nimajo in ne smejo imeti vsebino izgovora za to dejanje. Če ji okolica preprečuje, da bi lahko živela samo sebe, se pač mora odločiti ali bo tako še naprej ali pa bo vzela življenje v svoje roke. Ločitev je eno izmed najbolj ustvarjalnih dejanj v odnosih, a kaj, ko ga večina ne izkoristi na tak način. Ker pa njena situacija nima vsebine kakšne hude patologije, je po mojem mnenju potrebna tudi “tretja” oseba, saj za speljati tako dejanje rabiš nujno čustveno podporo, ki ti jo lahko taka oseba da.

ja, Draghci, tebi je čisto enostavno napisati besede:…lepo, pa naj gre stran…Veš kako bi to naredila, če bi bilo tako enostavno. Pa sem sama tako globoko zabredla v živ pesek uničujočih odnosov, da sama ne morem splezat iz tega.Zato sem se obrnila na ta forum, zato se tako oziram okoli in iščem človeka, ki bi mi ponudil vejo, da bi se izvlekla ven…Deliš pametne nasvete tudi iz lastnih izkušenj ali kar tako, ko se z ženo pač pogovarjata o usodah ljudi.Neizmerno srečo imata, da se lahko pogovarjata o stvareh, ki vaju oba zanimajo , združujejo….
Pa srečno vsem in hvala!

Ja, Amadea draga, a nisem jasno napisal, da je to izkušnja moje žene, da delim pri njej preverjene nasvete. In verjemi, da pri tebi ni nič bolj drugačen primer, sigurno na pa toliko kot bi si ti želela. Ti si želiš nemogoče, da bi se pri reševanju svojega problema počutila stalno razbremenjena svoje odgovornosti. Seveda, ti kar sledi nasvetom, kako je vsega kriva tašča, da treba iti k terapevtu, da treba enostavno stalno udrihati po njej, po možu in tudi po ostalih sorodnikih. Tvoj primer je težji samo za to, ker ga ti tako čutiš. Ko sem se ločeval, sem ga tako čutil tudi jaz. A ti naj začnem javkati, kako je bil moj primer težak in bolj nerešljiv kot pri drugih ljudeh. Kaj pa moj mit o idealni družini, ki sem ga imel vcepljenega, o treh otrokih, ki sem jih kao zapustil in o najmlajši hčerki, ki je zbolela za multiplo sklerozo in, ki sem jo potem tudi kao zapustil, tako bolano in prepuščeno moji bivši ženi, ki še sedaj na prefinjen način manipulira z njo in ostalim otroki, da se bojijo družiti z menoj, saj vedo, da to njihovi mamici ni po godu. Kakšne silne občutke krivde sem imel ko sem se odločal spremeniti svoje življenje, in kako sem v sebi gradil vero, da to kar počnem, počnem v bistvu za vse dobro, kar se bo pokazalo čez čas. Kako sem bil negativen in odklonilen do nasvetov svoje nove partnerice, ki mi je govorila isto, kot govorim sedaj tebi jaz, pa se mi je stalno zdelo, da je moj primer hujši in bolj zakompliciran, da sem na sploh bolj bogi in da ona tega ne mora razumeti in primerjati s svojim, ki se mi je zdel, ker nisem bil čustveno vpleten, seveda, dosti manj problematičen. Skratka, ko ti svetujem, da pojdi stran, ti svetujem iz svojih izkušenj, saj drugače sploh ne znam, nisem zmožen dat prepričljivega nasveta naprej. Še pred enim letom ti tega nasveta ne bi bil sposoben dat, zdaj pa ga že lahko in to vsakemu ali vsaki, ki koleba z to odločitvijo. Če ni te odločitve je le utvara o sreči, je popuščanje, oddaljevanje, približevanje, obtoževanje, strah, krivda, tesnoba, nemir, upanje, obup…

Odlično Draghci!

Zadnji stavek je napisan v piko.
Vidim, da govoriš iz svoje že predelane bolečine, vendar si imel veliko prednost, ki je jaz nimam-imel si ob sebi človeka, ki ti je pomagal s pogovorom vse to predelati, te razumeti, te ne pomilovati, ampak delati bolj močnega, zmanjševati tvoj občutek krivde….Kam naj stegnem roko po pomoč jaz?
Ja, zatekla sem se po pomoč na zakonski in družinski center,ker mislim da imam veliko stvari sama za predelat ,berem veliko knjig na to temo, pa bomo videli, kdaj bom dozorela, da ne bom več stopicala na mestu…
V bistvu je moj glavni problem , problem s partnerjem ,ne pa toliko s taščo,vendar kaj misliš, od kje izvirajo manipulacije, ki se jih tako bojim s strani moža?

Lepo, vse si takoj razumela, celo nekaj sama povedala, kar sicer čisto razložil ti nisem. V nekem smislu si mi dala upanje, če si ga lahko upam imeti za nekoga drugega, da imaš osnovo in naravno potrebo, po spreminjanju. A se mi samo zdi? Predvsem zate, srčno upam, da ne. To, da je največji problem s partnerejem, ti rad verjamem. Bojim se biti naslov za vse odgovore, za to, samo tisto, kar me je najprej spreletelo.
Kar se tiče manipulacij, lahko rečem, da vsi manipuliramo tako ali drugače. Problem nastane ko manipuliramo iz pozicije negativne energije. To, da se bojiš moževega manipuliranja, pomeni, da te je strah, da si prevzela ta njegov strah, njegovo nesposobnost se soočit z življenjem. On bi se rad imel lepo in v to vložil čim manj napora in ni pripravljen naredit, da bi imel v redu odnose, ne z enim ne z drugim. Zato se rajši zadira, ker misli, da bo boljše, da bo gospodar položaja. Na splošno se pa stvar samo še poslabša. V bistvu nič ne zna naredit in ker se tega boji, vpije in vliva strah. Ko se ti razjeziš na njega, on še bolj vpije in sprojecira jezo, in znova in znova dobiva lažen občutek, da obvlada položaj, pa ga sploh ne, daleč od tega.
Toliko o tem, tako na hitro, več, saj tako se mi zdi, je v drugem delu ženine izpovedi, ki sem ti jo še dolžan. Srčno upam, da se bo to zgodilo v začetku drugega tedna. Lep pozdrav in lep vikend

Pozdrav, zdaj pa še drugi del

Da bo znala povedat na tak način, da ne bo ogrožala tašče. Vendar nesamozavestna mlada ženska ne dojame pravilno odnosa in se počuti ogroženo, ko mama začne delati na tak način, da dobi sugestijo sporočil, ti pa nič ne znaš in podobno in sedaj naj bi jo še tašča komandirala. Misli mlade ženske so še, mi imamo pa sedaj to drugače urejeno, kaj boste vi sedaj s svojim ravnanjem to teptali, kaj mi to govorite, saj jaz to bolje vem. Ampak, tudi izkušnje so nekaj. Ko človek premaga ta svoja uporniška leta in nekako spusti svojo energijo, se lahko z starejšimi dosti bolje razume in poskrbi, da se napetost zmanjša. Ko se ustvari tak odnos, se začne tudi spoštovanje z strani starejših, saj imeti samo rad, tega še ne ustvari. Ko priznaš starejšemu, da se je matral v svojem življenju, seveda, v svojih zmožnostih, da je dal za otroka res vse kar je zmogel, ga lahko sprejmeš. Vsaka mlada ženska mora poleg svojega moža, sprejeti tudi njegovo mamo in enostavno ne mora it preko tega. Znati mora živeti s tem, da bo taščo pač videla dvakrat ali trikrat na mesec in nekako to zdržat nobenemu v škodo.
Seveda, pa je tu še mož, sin, ki se tudi ne znajde v tem odnosu. Obe strani ne upoštevata, da je zmožen mislit tudi z svojo glavo, ter ga vsaka vleče na svojo stran. Žena hoče, da bi mislil po njeno, mama, pa po njeno. Ne dojameta, da on lahko misli tudi s svojo glavo. Vaš mož bo samostojna osebnost, ko bo znal uveljavljat svoje mišljenje in povedat, s kom in kdaj se bo družil in imel odnos. Zaradi stiske v tej svoji neodločnosti, začne vpiti. Vpije, ker ne zna povedat lepo in ker se ne zna odločit, kje je prava mera odnosa, ker je negotov in niti ne ve več, kaj naj naredi, ker ta hoče to, ona hoče to, mama je včasih cinična, včasih sarkastična, včasih se dela ubogo iz pozicije žrtve, žena pa na drugi strani počne popolnoma enake stvari. Skratka, vsaka vleče na svojo stran in se nobena ni pripravljena malo prilagodit. Seveda, tudi mama ni pripravljena se prilagodit in sprejet snaho. Je pa res, da znajo tašče dosti večkrat pohvalit snahe kot obratno. Dostikrat pade snaha v tako pozicijo, da se ji sploh ni treba postavit v kožo tašče in kaj ona sploh čuti. Tašče naj bi bile že apriori slabe, kar se je že tudi začutilo na forumu v samih odgovorih. Vsi takoj planejo na tašče. Večina tašče nimajo nobene možnosti obrambe, so tako rekoč nujno zlo.
Tašče nikoli ne čutijo toliko napada nase, kot snahe. Snaha se mora uveljavit, ker čuti, da mora to, kar je mama dajala svojim otrokom izničit in iz samega odnosa izsilit, da zna vse bolje naredit, da zna bolje skuhat, bolje skrbet za otroka in drugo. Seveda, to mislim neki normalen odnos v neki normalni družini, ne pa o nekih skrajnostih, o kakšnem maminem sinčku ali kaki hudi patologiji enega ali drugega. Amadea, tvoj primer je seveda zrel za pogovor in reševanje, ne pa za partnerskega ali družinskega psihologa na tak alarmanten način. Amadea, tebe vidim samo kot žensko, ki ne zna dat tašči neke direktne potrditve.
Za konec pa še tisto, kar ne najbolj pomembno in smisel vsega tega, otroci. Odnosi z otroki vsebujejo zopet isto komponento. Mlada ženska hoče isto delat kot je tašča delala z svojim sinom. Ona edina najbolj ve, zna, kar je najbolj prav in se gre vzgojo, ki je njej všeč in kaj se bo tista mama, ki še svojega sina ni znala vzgojiti tako kot bi hotela ta mlada ženska, da bi njen mož spet bil. Ona ga vidi takega kot si ga želi tašča, čeprav sin tudi tak ni, ni tak kot ga tašča hoče imeti. Čisto totalna zbrka v odnosih. Otroci so pa nekje vmes in z ene strani poslušajo svojo mamo, ki vse ve in govori tako in tako, z druge strani pa poslušajo babico in si ustvarjajo svoje mnenje. Ampak, ker se od njih pričakuje, da se bodo tako ali tako obnašali, se začnejo tako tudi obnašat. Če so z mamo se obnašajo tako kot pričakuje ona, če pa so z babico, se obnašajo tako kot ona hočejo. Otroci so prilagodljivi in prilagodijo odnos v svojo korist. Otroci niso neumni. Ko pa so vsi skupaj, se zopet prilagajajo, to pa potem vpliva na njihov značaj, obnašanja, sprejmanje sveta in ljudi in kako se bodo naprej razvijali. To daje slutiti, da se bodo obnašali kot njihovi starši. Tudi oni bodo neiskreni v odnosih. No, pa smo prišli do bistva vsega. Če smo se že kot družina odločili biti skupaj, potem naj bi se vsi akterji nekako potrudili, prilagodili in sprejeli, bili iskreni, tako pa otroci čutijo samo neprilagajanje, neiskrenost, pretvarjanje, potvarjanje, boj za moč, za oblast itd. Vse te odnose otroci čutijo in si s tem ustvarjajo svoj vzorec odnosa. Še dojenček si v trebuhu ustvarja ta vzorec. A vidiš, Amadea, kakšna odgovornost je v nas samih in ni res, da ti ne moreš nič storiti, saj če ti opraviš svoj del tako kot treba, to otroci tudi zaznajo in znajo upoštevat. Če si se odločila biti ustvarjalni del, potem veš kaj ti je storiti, storiš pa lahko veliko predvsem zase in , seveda, za vse ostale okoli sebe. Čau.

jaz sem tašča 2 x. snahi in bodočemu zetu.
Snaha je prišla k hiši še pred poroko s sinom. Na “oko” sva si “blizu” že 13 let.
Niti enkrat, ampak res, NITI ENKRAT, še nisem imela občutka, da sva si sovražnici, da sva na nasprotnih bregovih.
Je pa res (živita v soseščini), da so moja vrata zanjo odprta KADARKOLI, k njej pa pridem le, KO IN ČE ME POVABI.
V bistvu nočem, da bi me ta mladi “cenili in spoštovali”, ker sem pač- po sili razmer-tašča.
Meni je všeč, ker me imajo radi.
V tem vidim bistveno razliko.