Imam problem z očetom. Bil je že zdravljen klinično zaradi odvajanja od tablet, manične depresije, in haluciniranja. Zdravljenje ni bilo ravno uspešno, kajti sam se izredno spreneveda in se ljudem kaže v drugačni luči, kot ga poznamo doma. Na kliniki je bil 4 mesece. Razlika v njegovem vedenju je bila očitna le mogoče mesec po tem, nato se je vrnil na stari tir. Živim s očetom in bratom. Na naju vali krivdo, je sumničav, obtožuje, in prav duševno trpinči. Prišlo je tudi do tega, da doma več ne plačuje računov (s tem dokazuje da sva midva kriva za njegovo življenje, češ da si ne more nič kupit, čeprav na telefon porabi tudi do 30,000 na mesec, rekord pa ima celo 120,000, plačo pa 60,000). Sama čutim, da naju je nekako na čuden način priklenil nase, saj si sploh ne morem predstavljat živet stran od njega. Tudi, ko sem v Lj (študiram), me kliče po telefonu in najde milijon razlogov da me nadira. Najhuje pa je to, da postajm ista kot on. Imam občutek, da se bom enega dne zbudila, in bom videla, da so to bile le sanje?…
Zdi se mi, da nisem zmožna “normalnega” življenja, saj si ga po eni strani sploh ne želim, ker ne vem pretrgat vezi med nama. To je sicer težko razložit. Čutim kot da sem tu-in nisem.??

Spoštovana Ajda,
med znake manično-depresivne psihoze, ker se stanji izmenjujeta ( ne manične depresije, ker to pomeni toliko, kot “leden krop”) spadajo tudi pomanjkanje tolerance, pretitana zapravljivost,jezljivost in želja po obvladovanju drugih.Podatke o očetovem početju eoma mora izvedeti nejgov psihiater,ki naj bi ga oče obiskal vsaj enkrat mesečno, da mu bo lahko pomagal s spremenjeno terapijo,saj pri očetu ne gre za zlobo,ampak za bolezen.Z ustrezno kombinacijo zdravil in navodil, bo oče lahko kvalitetneje zaživel, vidva z bratom pa bosta manj v skrbeh.