Mamine boleče krivice
Mama me je kot otroka in tudi kasneje kot odraslo punco in celo že ko sem bila poročena,
obsodila za mnogo stvari, ki jih v resnici nisem nikoli naredila. Poleg tega me je čustveno zlorabljala za reševanje svojega zakona s pijancem.Kadarkoli pridemo na pogovor o teh stvareh, in ji želim povedat kako sem se v otroštvu počutila,me grobo napade, me prepričuje da se izmišljujem, da ona ŽE VE, da so moja čustva izmišljotina,da se moj brat nikoli ne »izmišljuje« takih neumnosti in podobno.Žali tudi mojo družino in nas vedno primerja z drugimi, »uspešnejšimi«(ki imajo hiše, diplome, »dobre službe«)
Vedno ponavlja, da sem imela lepo otroštvo in da so zame naredili vse.
Kako žalostna in jezna sem ob teh besedah.
Imam psihične težave, s terapevti sem že nekajkrat obravnavala to temo, kljub temu še vedno čutim jezo, krivico in zamero do nje. Morda si iluzorno želim, da bi me končno enkrat SLIŠALA.
Tukaj je sedaj dilema: ali je smiselno pričakovat da nekoč pa mi bo mama vendarle prisluhnila, da bo razumela kaj ji hočem povedat,ali je bolje da sem v odnosu do nje tiho glede tega, svoje stiske pa rešujem z osebami ki me razumejo in priznavajo moja čustva?
Moram pa povedat da mi kdaj prav želodec obrača kako prepričljivo vedno servira le svojo resnico in v kali zatre kakršnokoli mojo izjavo na to temo.
Hvala za vaša mnenja.
Spoštovana Malena,
verjamem, da noro boli imeti mamo, ki ne zmore slišati, kaj šele sprejeti odgovornosti za stvari, ki so se dogajale in so vas prizadele. Naravno je, da otrok ne obupa nad mamo, da ji vedno da še eno priložnost. Hrepenenje, da bi nas mama zmogla slišati, vedno ostane.
Je pa res vprašanje, kdaj pa je za nas bolj škodljivo čakanje in mučenje, ki je s tem povezano, kot dovoljenje si lahko končno neham čakati na to priložnost (in mogoče včasih v izjemnih primerih celo prekinitev stikov).
Če veste iz izkušenj, da ni nobenih možnosti za napredek, potem je mogoče čas, da si dovolite se posloviti od teh pričakovanj. In odžalujete neuresničen odnos. In poiščete podporo in razumevanje v odnosih, kjer pa to lahko dobite. Mogoče boste potem lahko celo enkrat mami povedali stvari tako, da ne bo bolelo, če bo spet zavrnila odgovornost. Potem bo verjetno lažje postaviti mejo (z besedami ali z dejanji – npr. odhodom), ko se boste spet počutili žaljeni. In mogoče bo nekega dne ona celo zmogla videti stvari, ki jih danes ne (ampak to več ni vaša skrb).
Kaj boste naredili v odnosu z mamo, se boste morali sami odločiti, ker ne vem, če vam sme kdo vzeti to odgovornost. Ker vi zmorete prevzeti odgovornost za svoje življenje, mama pa je (še) ni. Ona trenutno še ne zmore videti vse resnice in mogoče je ne bo zmogla nikoli. Vi pa vidite in smete iti naprej (kar pomeni, da niste dolžni skrbeti zanjo in njeno dobro počutje, niste dolžni poslušati njenih »resnic«, ni vam treba hoditi na obiske, ob katerih se vam obrača želodec, smete zamenjati temo pogovora ipd.). Smete živeti svoje življenje, brez prepiranja in ukvarjanja z mamo, če se je pokazalo, da to ne pripelje nikamor. Brez iluzornega pričakovanja, če uporabim vaše besede. In mogoče bo za ta korak potreben še kak pogovor s terapevtom ali drugim razumnim in predvsem sočutnim človekom.
Vse dobro vam želim, pa pogumno naprej!
Ne pričakuj od mame tega, ker se teh dejanj niti sama ne zaveda. Če bi se, tega ne bi počela. Moja podobno ravna, vedno mi je bilo vse najlažje v življenju, vse so mi dali in nisem nič hvaležna ter sem ob primerjavi z drugimi vedno slabša, manj uspešna pri vsemu.
Lažje mi je to sprejeti,ker sem se prepričala, da sama sebi laže in si stvari zapomni tako, da je njej ustrezno in si s tem opere vest.Prepričana sem, da drugače ne zna in se žal niti ne potrudi spremeniti.Najbolj pa boli, ko vidiš, da za druge pa vedno najde primerne razloge in jih na vse načine poskuša razumeti.
Staršev si pač ne moremo izbirati.Poskusi biti ti drugačna mati in sodeluj (skupaj s partnerjem) s svojimi otroki v vsakem trenutku in življenjski situaciji.Imej se rada in se temeljito pogovori sama s seboj in delaj izključno to kar tebi nosi veselje in zadoščenje, vse mirno, samozavestno.
Koliko škode nam lahko naredijo matere, boli v dno duše boli.Imam podobno doživljanje otroštva kot vidve. Jaz sem se nekako sprjaznila, da je to vse le mamino mnenje o meni,da sem tako slab in ničvreden človek. Sama o sebi resnično nimam več takega mnenja, me pa boli ko me lastna mami sploh ne vidi tako kot sem. Sploh me ne vidi kako sem na novo zaživela odkar imam dva otroka, sploh ne vidi da sem resnično srečna!!!!!!!!!
Boli me a jaz jo kar pustim in naj si ona še naprej domišlja kako sem grozna in nesposobna oseba. To je sedaj njen problem in ne moj!! Jaz živim v svojem svetu in ne več v njenem.