Pozdravljene!

Prebrala sem vaše zgodbe in šele zdaj razumem mamino žalost. Namreč tudi jaz imam bratca med zvezdicami, star bi bil 34 let.
Razumem zakaj vedno joka, ko ga omeni, razumem zakaj se včasih preveč boji za naju sicer zdravi sestri in nisem več tako huda nanjo in njeno skrb, pa tudi za marsikaj drugega… Moja uboga mama, kaj si doživljala, ko si ostala brez otroka. Ob vaših zgodbah jokam, ker podoživljam mamino žalost.

Draga dekleta hvala in le pogumno naprej, moja izkušnja ni takšna kot vaša, pa vendar vas razumem. Držim pesti,

Mojca

Ta ”pogovor” je spodbudil še mene, da napišem par besed.

Zen…… ne vem, če si mama oziroma starš. Ker če nisi, bi morda še lahko razumela tvojo percepcijo sveta. Ampak če si…….. kar ne morem dojeti spoznanja, da smo si ljudje lahko tako zelo različni, kar se karakterja in čustvovanja tiče.

To, kar čutimo mamice do svojih tako zaželenih otrok že, ko izvemo, da v nas utripa novo življenje, tega se ne da opisati z besedami. Zase lahko rečem, da sem se svojemu sinku, že ko je bil pikica s ”prstančkom”, kakor se je izrazila moja spoštovana zdravnica, ko sva ga zagledali na UZ, predala z vso dušo, z vsem čutenjem, ki ga premorem. Varovala sem ga, kakor sem le znala, vso nosečnost in po rojstvu. Trepetala sem zanj in še trepečem, kadar se bojim, da je v nevarnosti, da me kar boli.
Tudi midva s sinkovim očetom sva bila v situaciji, ko sva se bala za njegovo življenje. Strahu in žalosti, ki ju takrat čutiš, se ne da primerjati z ničimer. Napetost pred izpiti, brezposelnost, strah pred izgubo sužbe, tudi pred lastno boleznijo……. vse postane brezpredmetno.
To smo mame. In take nas potrebujejo naša sončeca. Pa naj bodo ob nas ali z angeli. To so naši otroci!

Zdaj, ko sem sama mama, bolje razumem, kaj nosi v sebi oče, ki je izgubil svojo prvo ženo in otroka tik pred porodom. Pa se je zgodilo pred tolikimi leti…….. zdi se, da z leti potrebuje vse več in več moči, da se lahko bori s to svojo izkušnjo. Zdaj znam ceniti moč, ki jo zbira, da nudi prijetno in udobno, ljubezni polno življenje nama z mamo.

In najbrž ne mine dan, da se ne bi spomnila na to mamico in njenega otroka in jima v mislih zaželela vse dobro tam, kjer sta zdaj.

In mamice s tega foruma…… to so Mamice, čudovite in predane svojim ljubljenim otrokom in zanje prestajajo še mnogo mnogo več, kot tiste, ki imajo svoja sončeca ob sebi. Z besedami težko opišem, kako jih cenim in spoštujem v njihovem materinstvu.

Drage punce, moči pa mnogo mnogo ljubezni in razumevajočih ljudi v vaši bližini vam želim!

Zen, mislim, da moja mama ne joče vsak dan in še kako je hvaležna za naju. Ne gre za neko jokanje in ne vem kaj. Gre le zato, da mamo na nek način razumem. In moja mama nima tako ogromno časa kot se ti zdi. Pobrala se je in živi naprej. Tvoja predvidevanja pa so žal hudo napačna, ni bilo tako.
Zalka ne gre za pestovanje namišljene bolečine. Ta post sem dodala samo zato, ker zdaj končno razumem, kaj je doživljala mama in je takšna kot je, to jo je pač zanamovalo. In jaz sem za ta uvid pač havaležna tem ženska na tem forumu in ker nisem mogla napisat, da sem le hvaležna sem pač še razložila zakaj sem hvaležna, to je pa tudi vse.
Pa še nekaj ne mislim se prepirat, zakaj sem to kar sem, to je bilo le moje mnenje in mislim, da ga ne bom nikoli več zapisla na kakem forumu. Tudi naslanjam se ne na nobeni bolečini.

Vse dobro

Zen,upaj,moli,prosi,Boga,ali kaj ti je pač drago,da ne pride kdaj tisti prekleti dan,da kdaj ne boš postala ena izmed nas.

….
(opomba: del sporočila, ki se nanaša na neprimerno objavo druge uporabnice je brisan)

…
Vsak, ki doživi tako izgubo, kot je smrt otroka, pa najsibodi v času nosečnosti ali kasneje, je zame pogumen. Pogumen, ker je sposoben živeti naprej. otroci so naša prihodnost, naši otroci so del nas. In ni ga hujšega kot izgubiti prihodnost in del sebe. Nenearavno je, da stariš mora pokopati svojega otroka, nenaravno je, da ga preživi, kajti le stariš je tisti, ki bi s svojo nesebično ljubeznijo, ki jo čuti do svojega otroka, dal svoje življenje za njegovo.
Zame so vse mamice, ki so na tem forumu, pogumne mamice z veliko začetnico. Premnogokrat sem se že srečala s smrtjo še nerojenega otroka ali novorojenčka, dogajalo se je ljudem, ki jih imam rada. In vsakič sem bila enako potrta in vsakič sem se vprašala, zakaj. Vedela sem, da moje prijateljice morajo skozi vse faze žalovanja, da morajo preboleti. In četudi se sedaj vsi naši pogovori več ne sučejo okoli teh drobcenih anglečkov in četudi živijo naprej svoja življenja, vem, da vsaka od njih vsak večer pogleda v nebo in pomežikne svoji najsvetlejši zvezdici. Tudi sama imam na nebu eno majhno, majceno zvezdico, ki ji vsak večer pošljem nežen poljubček. In vem, da je samo moja. Na začetku je bila bolečina velika, še posebej zato, ker me je razumela le peščica tistih, ki so to doživeli. Res je bil splav, ampak zame je ta otrok živel od tistega dne naprej, ko sem zagledala dve črtici.
Danes je vse grenak spomin na še eno življenje, ki mu ni bilo dano živeti. Življenje gre naprej, jaz pa sem bogatejša za eno slabo izkušnjo. In vem, da vse mamice tukaj živijo naprej, vendar živijo naprej z grenkobo v srcu. Kljub vsemu je del njih za vedno odšel.
Zato, Zen, premisli, kakšne neumnosti pišeš, preden napišeš še kakšno.

Pozdravljene! Saj ne vem, kdo je bolj nečloveški, Zen ali ostale; vendar se bolj nagibam k ostalim – iz preprostega razloga: ker Zen nobeno ne zmerja, medtem ko ene pa prav napadajo in kritizirajo. Vidim, da je forum popravljen in da tiste napadalke manjkajo, zato mislim, da imam prav.

Je to zelo občutljiva tema, ni pa tabu. Zakaj se ne pusti tudi drugačno mišljenje brez napadanja? Če ste tako jezne, potem storite kaj zase; vidim pa drugo realnost: jočete na forumu, pravilno, ko pa drug pove drugačno mnenje, pa napadate. Se strinjam, da bi tudi Zen morala malo lepše povedati, a kako? Verjeno ne obstaja leposlovja, ko pa bi še vedno vsi prebrali: a-ha, nekdo misli drugače in se izživlja nad starši umrlih otrok.

Jaz pravim: živi in pusti živeti. Jokaj, sočustvuj, vpij, brcaj…a ne pozabi ŽIVETI! H.M.

jaz pa mislim, da se še kako da lepo povedati svoje mišljenje na bolj senzibilen način. S tem pokažemo tudi strpnost, do drugače mislečih.
Napadalke so verjetno zbrisane iz tega razloga, ker forum temu ni namenjen.
Ustanovljen je bil ravno zaradi tega, ker je bila smrt na začetku življenja, tabu tema.In nikjer se o tem ni smelo govoriti in vsi so se delali kot,da to ni nič takega, če umre majhen otrok.

Pa še nekaj je: žalujoči starši so občutljivi, seveda. In v obdobju žalosti tudi agresivni, jezni, razočarani in toliko bolj občutljivi na izjave na tem forumu.
In končno, forum je nastal zato, da lahko tukaj govorijo o svojem umrlem otroku, ki ga okolica največkrat ne priznava.Oz. “logično razmišlja” in deli napotke. Vse vemo, da je treba živeti naprej in to delamo. O, še kako ŽIVIMO in se zavedamo kaj je to življenje.A včasih pride dan, ko je težko, ko potrebujemo malce spodbude, da gremo naprej.Ko potrebujemo slišati, da nas nekdo razume, pa čeprav je samo virtualni prijatelj.Takrat nam to dobro dene.
Tu je mesto, kjer se lahko na mrtvega otroka spomnijo ob obletnicah,praznikih.Ob tem pa pričakujejo, da bodo slišani in ne etikirani.

Kaj se le dogaja s tem forumom? Čedalje več je ljudi, ki nas napadajo, kot, da tega ne bi doživljale že v realnem življenju. Škoda ker forum ni moderiran, potem takih izpadov ne bi bilo treba prebirat. Nekatere mi kar sapo zaprejo.

Napadalke? Le kdo je tisti, ki napada? Imam občutek, da so Zen in Helena in vse, ki jima prikimavajo, ena in ista oseba.

Helena, lepo si povedala, živi in pusti živeti. Ne vem zakaj bi to veljalo samo zame in ne za tistega, ki pljuva name?

Življenje? Odkar sem izgubila otroka še predobro vem kaj je to.

Zanimivo, da so vsi, ki pametujejo in delijo “nasvete”, neprijavljeni. To mi le še poglablja občutek, da se nekdo nesramno pase po naši bolečini, z nezaslišanimi posti vrže kost in se potem naslaja ob reakcijah.

Zase vem, da na take poste ne odgovarjam več, le še prijavljam, kot neprimerne. Pa se pojdite demokracijo kje drugje, tukaj vlada enoumje. Vsaj zame.

Lp,

Nini

Pa res ne vem,kaj sem takšnega napisala,da so brisali moj post. No,ne vem no???Res čudno….
Toda jaz sem prijavljena.

Huuuh da je moj post sprožil tako diskusijo…
NO sem že razložila zakaj sem to zapisala. Bi pa rada dodala še nekaj. Moj brat je bil zame od nekdaj del naše družine, spomnim se, da sem ga kot otrok risala na rizbice zraven naših podob. Žal mi je da nimam velikega brata. In ja tudi meni je hudo, ko na njegovem grobeku gledam mamo kako je žalostna, tako kot njej ni vseeno, ko mene gleda žalostno. Temu se reče empatija.
Če sem nekaj napisla in nekaj objavila sem morala pač sperejti tudi kakšen negativizen,ki me je zabolel. Ne morem pa si predstavljati bolečine ženske, ki je dejansko izgubila otroka. Dajte no pomislit preden kaj napišete.
Samo toliko in upam, da se na tem forumu ne bom rabila nikoli več oglasiti,

držite se in dovolite, da v vaša življenja posije sonček,

Mojca

Anajmad, saj nisem mislila nate in tudi postov nisem prijavila jaz. Res sem čedalje bolj žalostna, ko gledam, kako sesuvajo tale naš forum.

Mojca, tebi pa hvala za post in veliko poguma v življenju naprej. Srčna oseba si in razumem o čem govoriš. Včasih ni bilo takih negativnih odzivov, res ne vem komu gre naša žalost tako grozno v nos. Pa kar naprej se ponavlja stavek, živi in pusti živeti…

Vsem veliko sončka,

nini

Dodala bi samo še to, da se mi vsi ti, ki na tem forumu pljuvajo po moji žalosti, zdijo ravno taki, kot tisti, ki z groba moje punčke kradejo medvedke in angelčke. Včasih res kar zazijaš nad človeško nizkotnostjo.

:((((((((

Na kratko za izjavo ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI. Ja kaj mi pa drugega preostane kot pa, da živim dalje. Samo največji problem je v tem, da se zdaj iščem in se mi trenutno zdi vsaka stvar brez smisla. Namesto, da bi zdaj z Kajo bili na morju ji že mesec in pol nosim svečke na grob. Držala sem jo v rokah jo pestovala 47 dni a zdaj jo pa naj kar pozabim? Ne, ne gre tako. Niti je nočem pozabit saj je bila MOJA. In če se vam NEKATERIM zdi, da ne spadate na ta forum, ker ste srečne mamice potem raje berite zgodbice svojim otrokom in se okvarjajte z njimi, bo imelo več haska, kot to, da nam diktirate kako naj pozabimo in živimo naprej.
Mamica, ki že ima kakšnega otroka, živega, zdravega, bolnega, s posebnimi potrebami ali pa ANGELČKA, ostaja MAMA za vedno. In če se nekatere mame živih zdravih otrok ne morejo sprijaznit z tem, da jih ne obogajo na vsako besedo in zato niso popolni, ne vem kako lahko potem pričakujete, da se bojo mamice, ki otroka več nimajo, ali pa so prizadeti, lahko sprijaznale s svojo izgubo pa čeprav že ima kakšnega otročka doma. Nekatere drugih otrok nimamo pa ne vemo ali jih bomo še lahko imele.
Zato NAS, jih pustite pri miru ker HUDO BOLIIIIIIIIIIIIIII

Res boli.

Ne veš kaj je huje, da si izgubil otročka ali, da se moraš zagovarjat za svojo žalost. Udarec za udarcem.

Potem pa pravijo, da je to tabu tema. Zame nikakor! Ko sem prišla iz porodnišnice, bi lahko govorila o moji punčki na dolgo in široko s komerkoli. Prav želela sem govoriti o njej, ker sem imela občutek, da skozi moje besede še vedno obstaja. Pa nisem imela skoraj nikogar, ki bi me poslušal, kaj šele razumel. Doživela sem en samcat izraz sožalja, ko mi je umrl oče, so bili pa vsi tako razumevajoči, sožalja so padala iz vseh strani. Zame izguba otroka sploh ni tabu tema, probleme imajo tisti, ki tega niso doživeli in ne vedo kako reagirati. Potem bi pa raje, da smo tiho, da izjočemo žalost nekje med štirimi stenami, si nadenemo masko in vse nasmejane zakorakamo v sončen dan. Zato, da bo njim bolje. Da se ne bodo rabili ukvarjati z našimi slabimi dnevi in neprijetnimi pogovori. Da jim ne bo potrebno razmišljati o neprijetnih plateh življenja. Da ne vznemirjamo njihove predstave o popolnem življenju brez problemov in takih grdih stvareh.

Sita vrana lačni ne verjame. Zato sem tudi doživljala komentarje, kot, sedaj bi pa že lahko prebolela! Po štirinajstih dneh! Če bi ljudje vedeli, da je psiha nekaj, na kar pravzaprav sploh ne moreš vplivati. Marsikdo si je predstavljal, da žalovanje pomeni, da se izjočeš in potem pač nehaš. Jaz pa sem doživljala napade tresenja, mrzlice, grozne nočne more v katerih sem se dušila, nenadnega navala rdečice v lica, šumenje v ušesih, anksioznost, pospešeno bitje srca z nenadnim padcem tlaka… In na te stvari nisem imela nobenega vpliva. Potem mi pa nekdo reče, kaj kompliciram, naj se že otresem žalosti in grem naprej. Saj grem, kaj pa počnem? Živim in puščam živeti. Vendar se tega ne da preko bližnjic.

Vsaka fizična rana potrebuje čas da se zaceli. Včasih se celjenje zaplete, rana se zagnoji, potrebuješ antibiotike, več previjanj, operacije… Brazgotina ostane pa za vedno. Pri žalovanju je ravno tako. Ne vidim nikakršne razlike.

Ppinkpponk, tako mi je žal, da si to morala doživeti že pri prvem otročku! Ampak, pogumno naprej! Ne pusti se, da te življeje potepta! Poznam kar nekaj mamic, ki so rosno mlade izgubile prvega otročka, danes imajo že drugega, tretjega… Življenje vedno najde pot. Boš videla, da je tudi tebi namenjena prava sreča! Držim pesti zate in za vse mamice angelčkov!

Vse razlage, takšne in drugačne, ter pripadajoča dokazovanja o tem kako je oz. kako čutiš/živiš ko ti umre otrok so brezpredmetna. V bistvu je tukaj logika popolnoma ENOSTAVNA: tisti/e ki se vam je (oz. vašim otrokom) to (žal) zgodilo TOČNO VESTE kako je; tisti/e, ki sem vam NI, NIMATE POJMA. PIKA. Ne napadam, nisem sarkastičen in sem v bistvu zelo vljuden; še 1x; upam, da niste pokopali svojega otroka, če ste ga, točno veste kako je, OSTALI pa niti v sanjah.

MM37,

kratko in jedrnato povedano, kar jaz dopovedujem že v celih romanih. Bravo!

TUDI SAMA SEM IZGUBILA OTROČIČKA V ČETRTEM MESECU NOSEČNOSTI.ZDELO SE MI JE KOT DA SE NAME RUŠIJO VSI STOLPI TEGA SVETA.BILA SEM SAMA,NOBEN NI DELIL Z MENOJ TE MOJE ŽALOSTI.KER SO NAREDILI ABRAZIJO TUDI SAMA NIMAM GROBA KJER BI LAHKO PRIŽGALA SVEČKO.VČASIH PRIŽGEM SVEČKO PRI KAPELICI KI JO IMAM V BLIŽINI ZMOLIM OTROŠKE MOLITVE IN TAKO POTOLAŽIM SAMA SEBE,ČEPRAV JE TEGA SEADJ ŽE DVANAJST LET.NAJ PA POVEM DA IMAM SINA ,KI JE MOJ SONČEK IN HODI V ŠESTI RAZRED