Mamina hčerka
Pozdravljeni,
Naslov teme sem izbral tak zato, ker je moja punca ženski primer maminega sinčka.
Stara sva jaz 28, ona 25, ona študira, jaz delam, živiva v najetem stanovanju, skratka lep mlad par.
Že od začetka opažam, da je ona strašno navezana na svojo mamo, večkrat na dan se sliši z njo, vsaj 5x na dan.
Od začetka, me to niti ni to tako motilo, oziroma sem mislil da bom s časom jaz postal njen podopornik in zaupnik, vendar se to še ni zgodilo. Ko je slabe volje se z menoj ne pogovarja, mami pa toži kaj je narobe. Težave rešuje z njo. Vsak večer zaželi svoji mami lahko noč, dobro jutro, vse si povesta….
Za konce tedna greva vsak k sebi domov(namesto da bi ostala v stanovanju), včasih sva še kam skupaj šla, sedaj pa pravi da bo za vikend z svojo mamo, da že tako ali tako nista nič skupaj.
Namesto da bi zveza napredovala, da bi bila vedno več skupaj, se pogovarjala, si zaupala, se mi zdi da zaradi tega stagnira, nič se ne premakne. Skupaj sva 2 leti, zadnjega pol leta je postalo rutina.
Glede na to da je mlada ženska, katera bi morala biti nekje na začetku svoje samostojne poti, se mi zdi, da je malo preveč navezana na svojo mater in se glede vseh stvari posvetuje z njo oz. postavlja njo na prvo mesto. Kot bodoči mož se počitm preveč odrinjenega v njenem življenju.
Ima ta pot kakšen srečen konec?
Hvala in lep pozdrav,
Če boš tudi ti o vajinih problemih govoril z drugimi in ne z njo, potem vama bolj slabo kaže.
Njima ze nasplosno ne kaze dobro. Ce velja da maminega sincka skoraj da ne mores od zize odtrgat, pri hcerkah ni nic drugace. Samo poznam 2 taka primera. Ena je stara prek 50, ena okrog 35. Obe nalepljene na mamico, obe samske in bosta to skoraj da zagotovo ostale. Obe sta imele nekaj zvez in vse so propadle, ker je moskim bilo dovolj, ker mamice se iz prvega mesta ne da izrinit.
Fant 28x, kako sta se pogovorila? Kaj ste ji rekli? Če ste jo “napadli”, češ da ji mama preveč pomeni, potem drugega kot protinapada (ne protiobrambe) sploh ni bilo pričakovati. Povejte ji, kako se vi počutite, nekako tako, kot ste med drugim (spodaj) napisali. NIkakor pa ne, kaj si mislite o njej ali celo njeni mami. Potem ji dajte možnost, da ona govori. Vseh vaših zaključkov in sklepanj o njunem odnosu z mamo, se vzdržite. Vam bo že ona povedala, zakaj je takšna, kot je. Sprejeti boste pa morali, da ji mama očitno veliko pomeni in da se to ne bo kar tako/hitro spremenilo…
…sem mislil da bom s časom jaz postal njen podopornik in zaupnik, vendar se to še ni zgodilo. Ko je slabe volje se z menoj ne pogovarja… Težave rešuje z njo. Vsak večer zaželi svoji mami lahko noč, dobro jutro, vse si povesta….
Na podlagi česa govorite “realno”? Na podlagi 15 vrstic, ki jih je Fant28x tukaj napisal? To je “realeno”? Ne me hecat (morda pa je bil vaš nasvet res 1.aprilska…)
Dve leti je z njo in naj sedaj gre? Zakaj pa je “vztrajal” dve leti, če “ni zanj”? Se vam ne zdi, PUMA, da se splača malo potruditi, da se zveza spremeni, namesto da se ubere “najlažja pot” in se “enostavno” gre? In zakaj zdaj? Ker je tukaj pustil sporočilo? Kaj če ga ne bi? Bi ostal? Ni njegovo oglašanje pravi trenutek za to, da mu povemo, da je treba delati na sebi (ne spreminjati drugih ali enostavno vrreči puške v koruzo)? Na odhod je verjetno že x-krat pomislil. Ste, Fant 28x? Je pomislil tudi na to, kaj bi (še) lahko naredil, da se odnos spremeni? Če bo enostavno šel, bo sebe “takšnega kot je”, nesel s sabo v naslednji odnos. Zakaj bi ta bil boljši? Ker bo našel idealno partnerko? In bo tako tudi on postal idealen? Ker sedaj očitno ni, če ne more vzdržati skupaj z nekom neidealnim…
Dali smo mu že po moje dober nasvet: z njo se je o tem pogovoril. Je to bilo prvič, Fant28x?
Ker ni šlo najbolje, nas zanima, kako sta se pogovarjala. Morda je prav v načinu pogovora med njima težava, zaradi katere se punca “zateka k mami” (in bi verjetno rekla, da je za to “kriv on”)…
Realno ti povem da pojdi stan od nje dokler si še mlad in si poišči koga drugega. To da si kot moški na drugem mestu za mamo je za moje pojme popolnoma nesprejemljivo.[/quote]
To res ni neka rešitev. S tem se od problema le začasno umaknemo in ga prestavimo v prihodnost. Za boljši odnos lahko veliko postori avtor sam, ker pa o njem ne vemo praktično nič, je težko karkoli konkretno svetovat. Vprašanje je tudi, koliko je sam na neke spremembe sam pripravljen. So pa gotovo potrebne, saj v odnosu ni zadovoljen. Vendar v to partnerja ne moremo prislit, lahko ga pa do tega pripravimo.
Če se je partnerka odzvala obrambno, se je gotovo počutila napadeno, nesprejeto, kar govori o tem, da tudi avtor k slabemu odnosu prispeva sam s svojim pristopom, ki se ga gotovo da izboljšat. Govori naj o svojih občutjih v samem odnosu. Le tako se mu partnerka lahko približa.
To kar sem napisal je odličen nasvet. Nista poročen, nimata otrok, brez težav gresta narazen. To kar počne ženska je nenormalno in ne bo se spremenila, tako kot se ne spremenijo mamini sinčki. Zato nima smisla zgubljati energijo. Škoda mojih živcev za nekoga pri katerem sem na drugem mestu in nimam možnosti da to spremenim. Pač nisem copatar da bi mirno to požrl.
Ti res ne razumeš. 🙂 Noben ne trdi, da moraš sprejeti to, da si na drugem mestu. Sploh ne! Tega noben ne želi v partnerskem odonosu, saj to ne zadovoljuje. Govora je o spremembi, ki privedi do tega, da prilezemo na prvo mesto. Partnerki moramo nekaj dati, da si to mesto priborimo. To ne pride samo od sebe, ne pade z neba. Torej, avtor naj se vpraša, kaj ji daje, da mu partnerka beži k mami.
Beg od tega ne reši tega problema, ker se bo ponovno pojavil v naslednjem odnosu, če ne bo naredil spremembe pri sebi. Mogoče oziroma zelo verjetno ima avtor nek vzorec vedenja, ki druge spravlja v nelagodnost oziroma v njih vzbuja nezaupanje, zato se partner umika. Naslednja se bo pa umaknila kam drugam, recimo h kolegici, bivšemu, lahko tudi v droge, neke svoje hobije (da je ne bo doma) itn itn, sploh ni nujno, da bo ravno “mamina hčerka”. Težava je nekje drugje, ne le v partnerici.
No, zrela oseba, tudi če je samska, ne daje staršev na prvo mesto na tak način. Takšna navezanost je bolezenska in običajno za partnerstvo ne pomeni nič dobrega, ker so v zakonu vedno trije. Ženska bo težave reševala z mamo namesto s tipom oziroma bo bežala k njej, namesto da bi se soočila z njim.
Da ne govorim, kaj se v takih primerih zgodi, ko so tu otroci.
Zelo v redu je, če imajo otroci radi svoje starše, se razumejo z njimi, ampak če so starši “zdravi”, takšno pretirano navezanost preprečijo, ker vedo, da je njihova naloga otroka vzgojiti v samostojno odraslo osebo, ne v pomožnega partnerja in večnega otroka. Torej, ta punca je od majhnega vajena takega načina, očitno ji ustreza in ji ni do tega, da bi prerezala popkovino, takšen odnos se ji zdi v redu in jo izpolnjuje. Pogovor? Kako pripraviti človeka, ki mu je popolnoma v redu, je srečen, si ne škodi, da spregleda, kako narobe je vse skupaj? Če pa ni?
S tem se strinjam, bi se pa takoj vprašal, kot sva z Markom že pisala, zakaj je tako…
To je pa “bullshit”! Dokler ne vemo, zakaj se to dogaja, ne moremo postaviti diagnoze!
Kako pa veste, da bo “vedno” tako? Ste jasnovidni? Ali sklepate, da se itak ne bo nič zgodilo in bo ostalo, kot je!? Kaj pa če bi raje pomagali Fantu28x, da se nekaj zgodi?
Tudi s tem bi se strinjal, le da dotične mame ne bi takoj označil za “nezdravo”. Morda je “samo na razpolago”, ko jo hčerka potrebuje, ker se “s fantom ne more ničesar dogovoriti, je sploh ne posluša itd.”. Kaj naj mati naredi? Se pogovori z njim? Ji svetuje, da ga zapusti? Upam, da ji je svetovala, da se poskuša z njim pogovoriti, pa punca ni zbrala dovolj poguma in potrpljenja, da bi to naredila…
Spet jasnovidnost? O punci vemo vse premalo, da bi jo lahko “opredelili”…
Morda je že zdavnaj spregledala, poskušala kaj spremeniti, pa se s Fantom28x “nič ni dalo”. In je obupala, se obrnila na mamo… Fantu28x pa sedaj ni prav in bi rad to, za kar ga je punca v bistvu prej prosila (a tega ni “zaznal”). Evo, da sem še jaz “jasnoviden”…
Kaj ni?
Se strinjam in to drži. Vendar se ob tem poraja vprašanje zrelosti partnerja, ki si izbere tako osebo za partnerko. Kakorkolim, ljudje zorimo neprestano (teoretično). To pomeni, da imata ne glede, na odnos, ki ga imata sedaj, oba lahko boljši odnos. Pod pogojem, da v to vložita nek trud, napor. Če od tega bežita, to ne prinese nujno rešitve. Res pa je, da lahko človek zori tudi, ko je sam in s tem ne zagovarjam, da morata dva ostati skupaj na vse pretege. Včasih na določene sprememba pač še nismo pripravljeni in nam res ne preostane drugega, kot da se razidemo. Vendar, preden naredimo to, zakaj ne bi poskusili vsega, kar znamo oziroma kar lahko?
Prav mogoče je tudi, da je partnerka Fanta28 želela se zaupati in predati njemu, pa ji on tega enostavno ni omogočil, ker je pač tak kot je, zaradi njegovega odnosa do nje. Saj ne vemo, kako se on v resnici do nje obnaša. Ona je še vedno lahko pod vplivom zaljubljenosti ali pa upanja, da se bo kaj spremenilo na bolj in se je zatekla k mami po nasvete, podporo, karkoli pač. Mogoče nima poguma, da ta odnos zaključi ali pa naivno upa, da bo odnos rešila tako, če bo težave reševala z mamo. Karkoli je, se vedno lahko vrnemo k vprašanju, zakaj se ne more zaupati svojemu fantu in zakaj ne more reševati težav z njim. To ne pomeni, da je vsega kriv Fant28, ampak zdi se mi, kot da ste eni vzeli njegov opis, da gre za “mamino hčerko”, kot edino resnico. Gre pa samo za njegov subjektiven pogled. Morda celo za izgovor, da sebe opere vse krivde, morda samo kot izraz njegove nemoči.
Ne zagovarjam pa nobenega, ker mislim, da imata oba kar nekaj masla na svoji glavi. Vprašanje je le, če sta si sposobna to priznati.
No, ok, naj bo nemogoča 🙂 Ampak… 🙂 Kaj pa če slabo spi in Fant28x “o tem noče nič slišati”? In se mu zvečer ni dalo poslušati, “kako naporen dan je imela, kako se je vse zarotilo proti njej” itd. Vem, da takšna ni boljša partnerka kot “mamina hčerka”, ampak vsaj mama ni “vsega” kriva… Predvsem pa upam, da se spet javi Fant28x in naredi našim ugibanjem konec…
Take stvari se ne govori mami[/quote]
Take stvari se pove tistemu, ki te posluša in dvomim, da obstajajo neka splošna pravila, komu se lahko in komu se ne. Vsak ima svoja lastna. Zaželeno je, da je to partner, če je prisoten in se mu lahko zaupa, vendar če on ne posluša, mama pa… ali je potem bolje biti pod stresom, kot prekršiti to “pravilo”? 🙂
Vsekakor pa 5x na dan se slišati z mamo lahko kaže na neke znake (pre)močne navezanosti oziroma premajhne samostojnosti. Oziroma navezanosti, ki lahko vzporedno škoduje odnosu s partnerjem.
Posebej, če se pogovarjata o nekih osebnih stiskah, težavah ipd.
Mogoče je punca v fazi trganja te vezi (se je pred kratkim odselila), v partnerju pa ne čuti prave opore. Morda pa je celo mama tista, ki kliče in potrebuje te pogovore. Včasih znajo bit tudi mame zelo naporne, se hitro užalijo, če ji otroci ne ugodijo.