mamin sinko
Spoštovani,
Na vas se obračam s prošnjo, ker ne vem več kako naprej. S partnerjem sva skupaj 8 let in imava dva otroka stara 3,5 let in 1 leto. Živimo v svojem stanovanju v hiši njegovih staršev. Možnosti iti na svoje nima(va)m. Imava več težav. Trenutno pa je sodu izbilo dno, ker je svoji mami forwardiral mejl, ki sem mu ga poslala (tri tedne je že odsoten in vmes sem imela čas, da se “ohladim”) v katerem mu pišem, da nisem zadovoljna z njegovim obnašanjem in da je on na naslednji potezi kako naprej. Upam, da mi ni potrebno posebej napisati, da je izredno navezan na svojo mamo, ki mu v vsem ustreže in mu povsod “odnaša rit”(se opravičujem za izraz).
Kaj naj naredim, kako naj rešim zvezo? Počutim se izigrano. Že večkrat sva imela pogovore, a je vse bob ob steno.
Spoštovana,
iz vašega pisma povsem logično kriči jeza v nemoči, saj ste bila ponižana, prevarana. Počutite se razvrednotena, nespoštovana in povrhu še izdana od nekoga, ki je oče vajinim otrokom in s katerim bi delila vse na svetu. Kako vam mora biti šele tesno zdaj v hiši partnerjeve družine, kjer ste že tako ali tako v tesnem položaju? To je vsekakor do vas krivično in za to dejanje mora partner prevzeti odgovornost, mora se vprašati ali mar živi z vami in vajino družino ali ne? Ali se je z vami odločil, da bosta SAMO vidva skrbela za vajin odnos in vajino družino ali ne? ipd.
Kakorkoli že, občutek je, da še ni čas da sporočite še bistveni del vajine stiske. Izhod iz le-te seveda obstaja, vendar ne preprosto, brez tveganja in prevzema odgovornosti. Ta dogodek je le vrh ledene gore, zato je potrebno ugotoviti kaj je spodaj, kaj je motor stiske, ki gre že v takšne skrajnosti, kot sta maščevalnost, bes in skrajni prezir. Čemu se mora vzdrževati to vzdušje prevaranosti in nemoči? Medsebojno zaupanje je vsekakor že pošteno načeto, da ne govorimo o tem, da bi si vi res radi vašega partnerja enkrat za vselej imeli SAMO ZASE. Običajno je tako, da t.i. “mamin sinko” niti ne ve, da sploh ima možnost, da se čustveno osamosvoji, ker je morda njegova mati bila tako nezadovoljna s svojim partnerjem in je v nemoči poiskala in našla tolažbo v sinu, ki ga je nase čustveno tako navezala, da slednji sploh ne zmore stran, ker bi bil prepoln krivde, če bi si to “drznil”. Temu običajno pravimo čustvena zloraba.
Morda pa ni pripravljen priznati, da ga je strah, da mu nekaj ali nekdo ne pusti dokončno, čustveno oditi od doma, da se morda počuti nemočnega, in končno, da vas potrebuje ob sebi v podporo kot še nikoli doslej. Drugače povedano, ni še prevzel odgovornosti za svoje žviljenje in svojo družino. Skratka, do ugotovitev bosta morala le vidva.
Treba se je soočiti s stvarnostjo in najbrž širšo razsežnostjo te stiske. Poskusita poiskati pravi čas in pravi prostor za odgovoren in iskren pogovor, kjer vsak govori LE O SEBI IN ZASE, ne da bi se bilo potrebno obtoževati in iskati krivca v drugem za svojo sitaucijo. Spregovorita o ranljivih temah: o tem, kaj čutita drug do drugega, kaj in kako vsak od vaju prispeva k nastali sliki, kje so meje vajinega odnosa, kje vajine družine (ker živita pri starših), kdo odloča o čem in kako, kako preživljata prijetne in manj prijetne trenutke vajinega odnosa, kako in koliko si dopustita da vam nekdo tretji seže po intimnem odnosu ipd.? Zaupajta si, saj bosta na koncu tunela vselej ugledala luč!
Želim vama vse najboljše na vajini poti!