…pred tedni sem dejal da ne bom več obiskoval teh strani a ne morem, .. in to samo zaradi naše pikice…le zakaj je vse skupaj usmerjeno kot da žalujejo samo mamice, mar smo moški res taki “?”…pa tudi marsikateri tekst je takšen, da se še naprej sprašujem le kaj počnem tu???…

sam ne morem da se ne bi zjokal, ne morem da se ne bi ozrl nazaj in se vprašal tako kot ve še mnogokrat zakaj???…a vem da s tem ne bom storil nič dobrega za sebe, za svojo ljubo ženko in najino hčerkico…žal je moral naš drugi angelček še preden je ugledal luč sveta zaspati…a vsi skupaj vemo, da imamo tam zgoraj med vsemi našimi angelčki nekoga, ki še posebej pazi na nas. Zato ljube mamice, ne pozabite v svojih “tekstih” tudi na svoje partnerje….

….

Jaz nikoli ne pozabim in tudi moj mož zmeraj omenja našega angelčka.Toda….ne vem.Noče pisati po netu,izražati svojih čustev.Po eni strani ga razumem in ga pustim pri miru.Pri nas vsi žalujemo,tudi z našo odrajaščajočo hčerjo.
Majki še enkrat,Vas zelo občudujem in res sem žalostna,ko berem te zgodbe.
lp D.

Prav imaš, Majki, da zelo poredko omenjamo svoje partnerje na teh straneh.
Tako kot pravi D., niti moj mož ne bi pisal o tem, čeprav je zelo trpel.
Še vedno mu je hudo. Pogovor o tem začnem vedno jaz.

Mislim, da je prav, da se oglašaš tu in da deliš bolečino.
Poznam tudi take, ki berejo redno, pa ne pokažejo čustev.

Lahko si samo predstavljam, kako zelo ti je hudo, ko vsi pričakujejo, da boš ti močan za vse in da boš vsem v oporo.

Po petih letih žalosti, se z možem še vedno težko pogovarjava o tem, kakšna bi bila, če bi bila živa. Meni se ob misli nanjo sedaj stori milo pri srcu, bolečina otopeva počasi. Celo nasmešek se mi včasih prikrade na obraz, če vidim punčko njenih let.
To bi zelo rada delila z njim, pa ni tako lahko. Nikoli ni rekel besede, ki bi me prizadela, njegova ljubezen do mene je neopisna, pa vendar mi podzavest pravi, da sem ga hudo prizadela in razočarala in zato si mu ne upam povedati vsega. Bojim se “pokvariti” lepe trenutke z odpiranjem “starih” ran, tako pa tečejo dnevi in meseci kar sami naprej.
Čas naredi svoje in veliko več, kot si upamo pomisliti takoj ob izgubi.

Upam, da ti bo kmalu laže prenašati bolečino.

Vaši družini želim veliko ljubezni!

A.M.

Majki
Vem da je na tem forumu malo moških oz. žalujočih očetov, čeprav jih v resnici trpi toliko kot mamic angelčkov. Očetu mojega Nika je vseeno. Mojemu partnerju pa sem važna le jaz, želi si da ne bi trpela in jokala kar naprej in mi pomaga a največkrat mi njegova pozornost ni v uteho. Reči moram da delam v podjetju z več kot 100 moškimi, ki so kmalu po tistem ko sem se vrnila v službo, spremenjena in depresivna, začeli obračati pogled od mene kot da imam kugo, v svojem primeru lahko rečem da jih je le 5 sprejelo moje dolgo žalovanje a tudi ti se obnašajo kot da moram preživeti in v glavnem se izogibajo pogovora o Niku. Najbrž ne znajo izraziti … ali pa jaz sama narobe razumem vse.
Vedno sem prebrala vse tvoje poste, tvoje javljanje mi je pomenilo potrditev da tudi moški trpite in zavidala sem tvoji družini, ki ima moškega ki čustva izrazi. Želim si da bi znal to tudi moj partner, ker tako bi videla njegovo bolečino in me ne bi tu pa tam v moji zmedenosti prešinile misli, da mu je vseeno. Zato pozabim pisati o partnerju, ker ne vem točno kaj čuti sam pa mi ne pove. Srčno upam in vam želim da skozi pogovor in izražanju čustev olajšate bolečino. Majki tudi jaz občudujem tvoj pogum, ker znaš izraziti čustva na forumu in ker znaš napisati tudi tolažilne besede vsem nam. Hvala.

Majki,
čisto razumem tvojo bolečino. Moram pa priznati, da moj mož ne zna deliti občutkov z drugimi ljudmi. Težko mu je zaradi mene in se že z mano bolj trudi kot da bi to počel spontano. Pogovarjava se vedno samo na mojo željo. Ne vem kako naj ga spodbudim da se bo soočil z bolečino. Se mi zdi da je vse skupaj potisnil na dno srca in da ga tam črviči. Jaz pa moram govoriti in govoriti in deliti izkušnje…

TUDI JAZ SEM ZELO TRPELA OB IZGUBI SINA, AMPAK OD MOŽA NEKE POSEBNE PODPORE NI BILO, ENOSTAVNO NI ZNAL ALI PA NI HOTEL POKAZATI ČUSTEV.POGOSTO SEM JOKALA IN ČE ME JE SLUČAJNO VIDEL JE PONAVADI IZUSTIL KAKO TRAPASTO PRIPOMBO, KI ME JE ŠE BOLJ UŽALOSTILA -PONAVADI SEM BILA HISTERIČNA. KO SEM VPRAŠALA ZAKAJ JE TO TABU TEMA, SAJ SE NISEM IMELA NAMENA POGOVARJATI O TEM OB VSAKI KAVI, AMPAK, KO BI TA POGOVOR POTREBOVALA, JE VSE SKUPAJ KAR PRESLIŠAL.SAJ NE DA MISLIM, DA MOŠKI OB IZGUBI NIČ NE ČUTUTE, ME JE PA MOŽ PRIPELJAL DO TEGA DA IMAM PAČ MNJENJE, DA MOŠKI TEGA PAČ NE ZNATE OZ NOČETE.DOSTI LAŽJE VAM JE DESETKRAT POVEDATI, KDO NI DAL GOLA ALI PA KATERA MIMOIDOČA IMA DOBRO….JE PA RES, DA SO TUDI IZJEME.AMPAK MOJ MOŽ TO VSEKAKOR NI !