Moja prijateljica ima neozdravljivo bolezen.Zdravnki so ji dali še zelo malo časa. Da je tragedija še večja, ima otroka starega 7 let. Zanima me ,če mi lahko kdo pove, kako se pogovarjati z otrokom pred in po smrti mamice.Predvsem to, ali naj uz otrokom odkrito spregovorimo, da je to zadnje poletje z mamico,….?
Ne vem, če me razumete, ampak ker smo v stalnem stiku, bi rada pomagala, če bo le v moji moči.Ne finančno, ker ne morem in ni potrebe, pač pa z besedami, dejanji,…pa se bojim, da bi naredila več škode ko koristi.

Spoštovana v kolikor se mamica strinja, vam svetujem, da se obrnete na Hospic.

Ana

Pozdrav! V teh dneh mineva 1 leto od smrti moža in očeta – hčer je sedaj stara 10 let. Smrt je bila čist nepričakovana in nenadna. O smrti se prej niti nismo pogovarjali kaj veliko, tako da je bilo potem zelo zelo težko.
Tudi sama najprej nisem vedela, kako in koliko pripovedovati o smrti. Vsekakor je pomembno,da ste z otrokom iskreni, da poveste dejstva, da ga ne zavajate, mu obljubljate vse dobro, čeprav ne veste, kakšen bo izid. Nikar pa mu ne razlagajte čisto vseh podrobnostih, tudi odgovori naj bodo prilagojeni starosti otroka, sposobnostih dojemanja, čustvene zrelosti. Odgovarjajte pa na njegova vprašanja, ne mu vprašanj ali odgovorov vsiljevati. Mogoče bi bilo dobro tudi, da se nekako dogovorite, kaj storiti oz. kako poskrbeti za otroka v primeru morebitne hospitalizacije, smrti. Tudi pri zadnjem slovesu -pogrebu- smo v rožo zavile zadnje pismo, v katerega je hčer napisala in narisala tisto, kar je želela sporočiti očetu, kar ji ni bilo všeč in kar bi si še želela od njega. Je težko, ampak nekako je odleglo.
Ljudje zelo radi delimo nasvete, čeprav…mnogo bolj pomembno je, da te nekdo posluša, je zraven, te drži za roko, kot pa da “svetuje, daj to in tisto”.