mamica moja
tako me boli….. danes je teden minil kar mi je umru moj največji sonček. Mamica tako mlada si bila, tako dobra in polna optimizma pa vendar srček tega napora ni zdržal. Nisem jezna ker si me pustila v tej bolečini le žalostna, vsak dan bolj. Vsak dan te bolj pogrešam…vsi te.
Lepi moj sonček počivaj v miru in daj mi moč da grem naprej pa pridi me še kaj obiskati, če ne drugače pa v sanje.
Rada te imam, mamica moja!
Čeprav se bliža že sedma obletnica ga še nisem pozabila, le z bolečino sem se navadila živeti. Ko je umrl je imel šele 38 let. Zakaj še danes ne vem rekli so da je bil infark vendar ne verjamem. Samo dva dni je bil v bolnišnici prej pa nikoli nič. Prvo leto sem samo jokala in brala knjige o življenju po smrti, meni so zelo pomagale. Prijatelji so se kar lepo elegantno umaknili. Naenkrat jih tako kot mojega moža ni več bilo. Če se srečamo so sicer prijazni vendar nič več….. Ostaneš nepojmljivo sam. Še vedno hodim vsak teden na grob, še vedno se ga spominjam do potankosti in kar je najvažnejše še vedno čutim njegovo toplino. Ni lahko ostala sem sama in ne iščem nove veze saj sedaj še ne. Hvala bogu da imam otroka in družino, ki mi stojijo ob strani o drugih ne bi izgubljala besed razen svetlih izjem seveda. Nikomur ne privoščim takšnega šoka ob izgubi ljubljenega bitja.
Vem da ni besed in nisem pogumna, umiram od bolečine odkar je mamica šla. Vsak dan sva bili skupaj, vse sva si povedali, vedno me je znala potolažit, sedaj pa taka praznina in taka bolečina in nejevera da je nikdar več ne bo k meni. Nikdar več ne bo zazvonil telefon, nikdar več ne bo njenega sms, njenega smeha in njenega poljuba.
oh mamica moja…..
