mami vdova
Pozdravček vsem,
prosila bi vas, če poveste, kako izgleda mamin abrahamov pogled na svet, saj je že 7 let vdova. Zdaj je prekinila s prijateljem, ki sta bila 3 leta skupaj. Mogoče pa naj se javi gospod (primorc) za pogovore, izlete, sprehode, da pomagam mami zaživeti življenje. No, saj ni tako zamorjena, a manjka ji pogovora.
Najlepša hvala in lepe dneve vam želim
Ves Katka, lepo bi bilo, ce tisto vprasanje naslovis direktno nanjo..Tako, prijateljsko, in mogoce bos izvedela, cesa v zivljenju si zeli in cesa ne…Mogoce pa si stikov s kaksnimi moskimi prijatelji sploh vec ne zeli, kdo ve? Pogovori se najprej z njo, saj je odrasla….In zakaj si sploh prisla na taksno idejo, da bi ji ti iskala nekaksne stike? Ves, starejse gospe, ki so ovdovele, pa zatem imele se kaksno prijateljstvo, ki se ni dobro koncalo, utegnejo tudi kdaj pa kdaj napraviti kriz cez taksne socialne stike v bodoce…Nacrtno, ker ne zelijo imelti vec opravka z razocaranji…A to je predpostavka in ce drzi ali ne bos pac morala preveriti s kaksnim prijaznim pogovorom sama !LP!
Ne lomi ga, Ponca, ne gre za starejšo gospo, saj je še abrahamovka, tako rekoč v najlepših letih. Lepo, Kati, da te skrbi za mamo, a pri teh letih sama zagotovo kar dobro skrbi zase. Mogoče potrebuje po razhodu s prijateljem malo pavze; ljudje v bolj zrelem obdobju pač počno stvari malo bolj umirjeno. Najbolje bo, da se z mamo pogovarjaš, o vsem mogočem, tudi o tem. Če ti zaupa, boš izvedela. Zaupnosti, prijateljevanja, osebe za kratek čas si mogoče res želi, osamljenost je grda stvar, a dvomim, da bo vesela, ko izve, da ji “rihtaš partijo”
Ups, T, dobro, da si me popravil-a!…Imas prav…Iz stalisca mlade Katke, pa verjetno izgledamo vse tiste, ki se blizamo ali smo ze bile blizu Abrahama, kar starejse gospe….Tako vidijo mlade oci, namrec…..
Zdaj pa se ena iz mojega realnega zivljenja: Sem vprasala mojo osnovnosolko, kaksno razrednicarko je dobila v novem solskem letu. In je povedala, da je starejsa…Na dodatna vprasanja o starosti nove razrednicarke je odgovorila, da je stara pac….In ko se vedno nisem bila zadovoljna z odgovorom, je povedala, da je toliko stara kakor jaz! Pa sem jih stela tedaj le 34! Vidis, kaj pomeni percepcija starosti z ocmi mladih? Hi, hi….LP!
Hvala *T,
z mami si ful zaupava, no res lahko to rečem, saj sva se vse pogovorili o končanem razmerju s tem prijateljem in prišli sva do zaključka, da potrebuje nekoga za pogovor, saj ga pri njemu ni dobila. Pozna pa se ji, da še vedno pogreša očeta čeprav je že toliko let, saj smo bili zelo fajn in srečna družina. Joj, kako ga šele jaz!
Mami verjetno res ne bi bilo vredu, če ji povem kaj tukaj pišem, a vseeno bi vas prosila, če mi lahko poveste kam naj kaj gre, kje so zabave za osebe kot je moja mami ali kakšna podobna druženja. Rada pleše in hodi v hribe.
Najlepša hvala in lep dan
Če je družabna oseba, se naj včlani v kako planinsko društvo; če jih je več, naj izbere po zvrsti izletov, ki ji bolj ugajajo. Poznam razmere in društva v MB, drugje manj.Tam so običajno zelo prijetni ljudje, tudi taki za ples ipd.; ko enkrat spoznaš ljudi, se lahko dogovoriš tudi za srečevanja izven uradnega. Če ji množičnost ne ustreza, se naj takole privat dogovori za kako hojo v hribe. Pred nedavnim je ena v rubriki rekreacija.net novačila ekipo za na Raduho (in v bodoče naprej po transferzali). Odziv je bil, ljudje, ki so se prvič videli in uživali. V našem koncu so se vdove medsebojno “organizirale”. Se obiskujejo, hodijo na predstave in izlete, na morje … in delijo potne stroške. Drugi so jim pa “fovšljivi”. Penzionistke so pa sploh poglavje zase.
Na to temo bi pa rada nekaj dodala. Sama sem vdova že nekaj let. Sedaj imam že precej let čez abrahama. Lahko je dajati nasvete, težje pa je vaše nasvete izvesti. Ko ovdoviš imaš še prijatelje, z leti pa ugotoviš, da so vsi po parih, pa vedno manj jih obiskuješ ali vabiš, tako da na koncu ostaneš res sam.
Kako najti prijatelja je velik problem. Tako za žensko kot moškega. Navadno smo v teh letih že toliko izoblikovani, da kakršnokoli prilagajanje ne pride v poštev.
Čeprav sem bila pred vdovstvom izredno družaben človek, mi danes do družbe ni.
Kamorkoli greš si sam. Morda mi je še lažje kot drugim, ker imam svoj prevoz, svoj denar in s tem lahko tudi potujem, grem na morje ali pa kam drugam.
Res je, da so plesi za osamljene. Nisem bila še na nobenem. Zasto tudi ne vem kdo tja hodi. Če ženska išče nekaj tja do povprečneža, bo verjetno še našla, če pa bi rada še kaj več nad tem, pa nastane problem. Nekoč sem dala oglas, da iščem prijatelja. Nikoli več. Kaj vse se mi je javilo. Prepričana pa sem, da tudi tisti s katerimi sem se srečala, niso sami napisali odgovora. Zdi se mi, da se moški, ker jih je pač manj ovdovelih kot žensk, precenjujejo. Mnogi iščejo samo žensko, ki bo opravljala ženska dela, vse ostalo za njih ni pomembno.
Sama sem našla prijateljice z enako usodo kot je moja. Ker nobena ni s Štajerske, se dobimo pač na dopustih na morju ali potovanjih, pa tudi obiskujemo se. Na silo ne bom iskala prijatelja, ne sebi ne drugim. Pravega prijatelja najdeš ko začutiš to, kar si začutil v mladosti – resnično vznemirjenost.
Drage mladenke, dekleta in gospe. Ljubezen in prijateljstvo je v starosti prav takšno, ali pa še lepše, kot je v mladosti, le zahteve so večje in manj je zaletavosti.
Če pa bom kdaj iskala prijatelja, se bom obrnila na ženitno posredovalnico, kjer bom lahko navedla svoje zahteve in želje.
Na to temo bi pa rada nekaj dodala. Sama sem vdova že nekaj let. Sedaj imam že precej let čez abrahama. Lahko je dajati nasvete, težje pa je vaše nasvete izvesti. Ko ovdoviš imaš še prijatelje, z leti pa ugotoviš, da so vsi po parih, pa vedno manj jih obiskuješ ali vabiš, tako da na koncu ostaneš res sam.
Kako najti prijatelja je velik problem. Tako za žensko kot moškega. Navadno smo v teh letih že toliko izoblikovani, da kakršnokoli prilagajanje ne pride v poštev.
Čeprav sem bila pred vdovstvom izredno družaben človek, mi danes do družbe ni.
Kamorkoli greš si sam. Morda mi je še lažje kot drugim, ker imam svoj prevoz, svoj denar in s tem lahko tudi potujem, grem na morje ali pa kam drugam.
Res je, da so plesi za osamljene. Nisem bila še na nobenem. Zasto tudi ne vem kdo tja hodi. Če ženska išče nekaj tja do povprečneža, bo verjetno še našla, če pa bi rada še kaj več nad tem, pa nastane problem. Nekoč sem dala oglas, da iščem prijatelja. Nikoli več. Kaj vse se mi je javilo. Prepričana pa sem, da tudi tisti s katerimi sem se srečala, niso sami napisali odgovora. Zdi se mi, da se moški, ker jih je pač manj ovdovelih kot žensk, precenjujejo. Mnogi iščejo samo žensko, ki bo opravljala ženska dela, vse ostalo za njih ni pomembno.
Sama sem našla prijateljice z enako usodo kot je moja. Ker nobena ni s Štajerske, se dobimo pač na dopustih na morju ali potovanjih, pa tudi obiskujemo se. Na silo ne bom iskala prijatelja, ne sebi ne drugim. Pravega prijatelja najdeš ko začutiš to, kar si začutil v mladosti – resnično vznemirjenost.
Drage mladenke, dekleta in gospe. Ljubezen in prijateljstvo je v starosti prav takšno, ali pa še lepše, kot je v mladosti, le zahteve so večje in manj je zaletavosti.
Če pa bom kdaj iskala prijatelja, se bom obrnila na ženitno posredovalnico, kjer bom lahko navedla svoje zahteve in želje.
Lepo si to opisala, babi, iskreno, izkušenjsko, doživeto. Res je, dajati nasvete je veliko laže kot le-te izvrševati. Toda poskušati je treba. Samota je huda stvar, toda osamljenost lahko človeka povsem dotolče. Zato iščemo rešitve, svetujemo, smo dejavni. Tudi moja mama je vdova. Ima otroka, razumevajoča, hčer z družino v sosedstvu, skorajda v hiši, toda v resnici je sama, vem to. Predvsem večeri znajo biti hudi, ko se človek znajde sam s seboj in svojimi mislimi. Njena filozofija je, ne moja, da je od vseh možnosti najslabša ta, da se zapreš v hišo, izoliraš od ljudi in objokuješ izgubljeno. Zato se trudi iz dneva v dan početi tisto, kar jo veseli, razveseljuje, spoznava ljudi in se občasno ob kom tudi dlje časa zadrži. Ne išče prijatelja za stalno, toda ne zavrača možnosti, da ji kdo priraste k srcu do te mere, da si zaželi deliti življenje z njim. Življenje se ji je zelo spremenilo, odkar ni več očeta, toda še vedno skuša iz njega potegniti tisto najboljše. Ni ji lahko, tudi zato jo občudujem.
Hvala T* in Babi,
prav lažje se počutim ko vidim, da sta edini dve, ki sta me razumeli, kaj sem hotela povedati. Z mami se odlično razumem in tudi veliko se pogovarjava, a vseeno jo čutim in vidim od časa do časa (zvečer, prazniki,…) osamljeno. Zna poskrbeti zase in za svojo družbo, gre v hribe, gledališče, na ples, piknik, a tam se ona sama še vedno počuti nelagodno, saj so vsi drugi njeni prijatelji in prijateljice v parih. Poleg tega ima prijateljico eno ločeno in eno vdovo, a one jo še bolj obremenjujejo še z nihovimi problemi. Rada pomaga, a vedno pač ne more – jo psihično izčrpa. T* in babi – vem, da me bosta razumeli, a rada bi še kakšen nasvet, kako naj ji še jaz pomagam, da bo bolj dejavna in aktivna ter da ne bo spet razočarana. Sem študentka stara 24 let in ne bom več hodila z njo na morje, ker sem že par let nazaj rekla, da ne bom več šla pa sva šli še lani.
Najlepša hvala
Želim vam lepe sončne hladne dni
Oprostite, nisem vedela, da je tukaj že kakšna babi. Ker sem res babi dveh zlatih nagajivčkov, sem se pač tako imenovala. Bom spremenila ime.
Spoštovana Katka. Tudi jaz grem na dopust s svojimi otrocmi. Ampak nočem biti z njimi ves dopust. Grem k njim za kak teden, da jih razbremenim otrok, nato pa odidem. Zakaj tako? Zato, ker so oni na dopustu tudi po tri tedne, jaz navajena biti vsaj malo sama, ne vzdržim. Pa tudi oni morajo imeti svoj dopust, brez mame oz. tašče. Eno leto grem k enim, drugo k drugim. Letos sem z eno družino že preživela teden dni na smučanju. Bilo je lepo, še lepše bi bilo, če bi bila z družbo enako sebi.
Tudi meni so na začetku otroci svetovali naj si najdem prijatelja. Kako? Nikjer na čelu ti ne piše, da si sam. Poznam vdove in vdovce, ki so mislili, da bodo, sedaj ko so stari lahko živeli s katerikolim starejšim človekom. Vendar so samo mislili. Sama iz moje hiše ne bi rada odšla k partnerju, niti ne bi rada da bi on prišel k meni. To je dom mene in mojega pok.moža ter mojih otrok. In kaj storiti. Mislim, da bi bilo najbolj pošteno vse prodati in, če bi se našla dva, ki bi resnično hotela na novo zaživeti, bi si nujno morala ustvariti nov dom. Le tako bi se razbremenila spominov in morebitnih nesoglasij. Imam mladostno kolelgico, ki ima v svoji spalnici še vedno sliko svojega pok. moža oz. poročno sliko. Njen sedanji soprog je zaradi tega prizadet. Ker bivata enkrat pri enem in enkrat pri drugem, sem jo vprašala, če ima tudi on poročno sliko v spalnici. Ko mi je to zanikala, sem ji odgovorila, da naj tudi ona tako ravna.
Kako je, če si sam oz. ko ovdoviš in si že v letih, vedo le tisti, ki to doživijo.
Pozdravljena nova prijateljica na tem forumu!
Z veseljem sem prebrala tvoje pisemce in se zamislila…Hvala Bogu, da imam se vedno ob sebi svojega moza in kar zmrazi me ob misli, da ga mogoce jutri vec ne bi bilo…Saj ves, takole razmisljas o tem tedaj, ko se zgodi kaksen pogreb zaradi priblizno isto starega prijatelja ali prijateljice…..Z mozem sva imela ne davno tega pogovor o tem, kako in kaj, ce kdo od naju usodno zboli ali kar nenadoma umre..
Oba bi si zelela,da ne bi ostal partner po smrti drugega osamljen in zamorjen za vecno do konca svojih dni…In ce bi tako naneslo, da si najde iskrenega prijatelja, s katerim mu bo lazje prezivljati starost, ki utegne biti tudi nadlezna..A ce res iskreno pobrskam po svoji dusi, moram ugotoviti, da si novega, tako rekoc intimnega prijateljstva ne bi vec zelela….Ker ne more nihce vec zasesti mesta mojega najboljsega prijatelja in najvecje ljubezni v mojem zivljenju..In ker sem se v svoji zvezi tolikokrat trudila in potrudila, da sem zgradila to in ono v najini skupnosti, kar ima zame neprecenljivo vrednost…In se ne zelim vec truditi, da bi se prilagajala nekomu se enkrat, pa istocasno vec ne verjamem v sorodne duse ob starosti…Mogoce pesimisticno? Ne vem…. Zelela bi preziveti starost v vseh tistih hobijih in aktivnostih, o katerih se vedno sanjam in za katere bi imela proste roke in cas..In bi si ob tem pac zadostovala…Z altruizmom v tem obdobju pa ne bi zelela vec imeti opravka. Prijateljski stiki s klepetki, izleti, pa nudenjem pomoci na domu drugega, no ja, mogoce…A dom moza in mene bi moral ostati najin in samo moj….
Egoizem na stara leta? Mogoce….A mislim, da bi si ga koncno v svojem zivljenju tudi zasluzila po vsemogocih odrekanjih od mladosti dalje….
Pomembno se mi zdi le to, da imas tudi v starosti voljo in moznost se kaj in to z veseljem pocenjati….
To je prikaz necesa, kar ni, pa bi lahko mogoce kdaj bilo…Da, res imas prav, ko pravis, da o tem problemu lahko povedo kaj vec le tisti, ki so vdove ali vdovci…Mogoce se bo oglasil na to temo se kdo in povedal se svojo zgodbo….
Lepo te pozdravljam babica in gotovo te bomo spoznali po slogu pisanja, ceprav bos zamenjala ime!
Draga Ponca, ko prebiram te vrstice in nasploh tvoja razmišljanja moram priznati, da iz tebe veje neka nevidna čutnost, zrelost in dobrota. Ne vem, če boš to prebrala, vendar odkar sem na forumu (šele teden ali dva) z veseljem prebiram tvoja in razmišljanja še peščice forumcev. Res prijetno za dušo!
Marjeta