Pozdravljeni!

Ob ločitvi staršev sem bil star tri leta. Za mene zelo težka ločitev, saj me je oče hotel vzeti mami in dati v rejništvo. Mojega starejšega brata se je preprosto odrekel, češ ni moj sin! Ko se je oče odselil smo z mamo ostali sami, brez dohodkov, brez sorodnikov ( vojna v Bosni). Počasi sem izgubljal stik z očetom, ker preprosto nisem vedel kaj naj se pogovarjam z njim. Kadar koli sem šel k njemu je bilo vedno samo kaj te je mama poslala v kontrolo itd. Živel sem življenej tako kot sem znal! Mislil da je vse lepo in prav. V osnovni šoli sem začel skrivati slabe ocene. Strah me je bilo mame ker sem vedel , da bom tepen. Večkrat sem bil tepen, kaznovan pa vendar sem preprosto povedano pometal zadeve pod preprogo. Osnovno šolo sem končal z dobrim uspehom. V družbi sem bil vedno zadržan, izogibal sem se deklet kot hudič križa. Nikoli se nisem upal izpostavljati v družbi! Živel kot, da je vse v redu. In zopet težave v srednji šoli. Poklicno šolo sem z težavo zaključil. Preprosto nisem imel volje za učenje, večkrat sploh nisem bil pri pouku. Doma pa vedno samo prepiranje z mamo. Vedno je moralo biti vse tako kot je le ona hotela. In po končani poklicni šoli sem se vpisal na PTI program. Seveda letnika nisem uspešno zaključil, sem pa spoznal dekle, ki mi je stalo ob strani. Ne kako me je uspela preprčati, da sem šel ponavljati letnik. Pa vendar sem ta letnik predčasno zaključil. Doma z mamo pa zopet težave. V meni je vrelo nisem dovolj dober, ne zaslužim si itd. Začele so se težave z financami denar mi je preprosto puhtel iz rok., Postajal sem ljubusumen. V meni strah izgube dekleta, in ravno to tudi doživim. Doživel sem bolano ljubusumje, ki ga ne želim tudi najhujšemu sovražniku. Z dekletom sem seveda zaključil in po dveh mesecih sma začela na novo. Odselil sem se k njej, ker preprosto ni mogla prenašati moje tečne mame. Živel življenje ljubusumje in strah izgube sta izginila, Sem se pa začel zavedati, da je z mojim razmišljanjem nekaj narobe pa vendar zadevo pometal pod preprogo. Vpisal sem se nazaj v šolo prvi letnik uspešno zaključil napredoval v službi. Nato pa je zopet počilo z dekletom. Šolo sem zopet pustil, vrnil se k mami. Izgubljen v življenju brez prijateljev. Po mislih mi je začel hoditi brat, ja namreč srečno poročen visoko izobražen. Sledilo je peklensko obdobje v mojem življenju, tudi na samomor sem pomislil, ker preprosto nisem videl več izhoda. Razmišljal kaj naj komu napišem od bljižnjih v poslovilnem pismu. Razlog zakaj nisem začel pisati pisma je pa moja nečakinja, zamislil sem si njo kako ji bo v življenju brez svojega strica. Nato sem odšel samoplačniško k psihijatru pred tem pa doma raziskal moje težave na spletu.Seveda tisoč in ena diagnoza, kar me je zopet zlomilo. Pa vendar po šestih mesecih brez jemanja AD se mi je stanje izboljšalo. strahci so še vedno prisotni pa vendar vem, da je strah votel. V vožnji, službi sem miren, ne razburjam se več. Nehal sem grizti nohte, grizel sem jih že od majhnega. Ko sem opazil prve spremembe na sebi sem se zjokal od sreče. JAZ SE SPREMINJAM- NEMOGOČE JE POSTALO MOGOČE. . V meni je želja,da končam šolo, se odselim začnem živeti pa vendar zaradi mojih finančnih podvigov v preteklosti to žal še ni mogoče. Me pa zelo skrbi kaj bo z mamo ko bom enkrat odšel od doma, kajti mama je brezposelna. Po vsem tem napisanem naj povem,da nihče ne ve za moje “zdravstvene težave” vsi mislijo da je ne_kdo v redu, živi popolno življenje. V men je pa vihar, ki ga počasi krotim. Prosil bi vas za kakšen nasvet kako naj mami postavim mejo, da se mi ne meša več v življenje? Lp