Mami ni več – pomagajte prosim
Kmalu bo leto in pol kar nas je zapustila mami … stara šele 52 let … čas ni zacelil ran, samo navadila sem se na njih. Bolj ali manj.
Najhuje je, ko se mi zgodi kaj res lepega, pa jo želim poklicati in ji povedati … pa mi bolečina vedno znova zbriše nasmeh iz obraza. Ker je ni, da bi z njo delila lepe trenutke.
Še huje mi je, ko vidim očeta. Ne more preko dejstva, da je ni več z nami. Verjame v posmrtno življenje. Tudi jaz. Vendar s to razliko, da si je on vbil v glavo, da bo našel način kako z njo komunicirati. Še danes se nam dogajajo čudne stvari … meni se ob tem zariše grenak nasmeh na obraz, saj vem, da je z mano in vem, da je ni več. Očetu pa dogodki dvignejo upanje. Za kak dan ali dva, nato pa je spet popolnoma strt. Skrbi me zanj in ne vem kako naj mu pomagam. Skupine za samopomoč odklanja. S prijatelji se praktično ne druži več, saj ga boli, ko vidi druge pare skupaj s katerimi sta se z mami nekoč družila. Izgubil je delovni elan, zanimanje za vse kar ga obdaja. Obdal se je z zidom preko katerega ne morem ali ne znam.
Prosim pomagajte – kako naj mu pomagam?
Živio Katka!
Lepo ime – tako je ime moji hčerki.
Zelo mi je žal za vajino izgubo. Ne morem te potolažiti, niti pomagati, lahko pa ti povem, da sem na istem.Mojo mami smo pokopali vročega julija letos. Prvi mesec je še šlo, potem pa smo vsi po vrsti , mislim tako, začeli resnično žalovati. Očeta sem nekaj časa opogumljala, se pred njim delala hrabro, ga bodrila, dogovorila sem se z ljudmi iz Hospica. Tam so potem hoteli govorili z menoj, ker oče ni bil pripravljen na pogovor – tako da iz vsega tega ni bilo nič. Sedaj vsaj je antidepresive, ampak očitno to deluje toliko, kot verjameš v to. Moj oče je tudi, tako kot tvoj, brez volje, energije, nič ga ne zanima, nobenega cilja nima v življenju več – tudi jedel ne bi, če ga ne bi vzpodbujali k temu. Niti vnuki ga ne zanimajo. Jaz mu govorim stalno eno in isto in mislim da se že tako ponavljam, da je kar groza. Največ se mi zdi, da lahko naredim, če se greva točno tisto igro /monopoli ali že nekaj/, katero sta z mami igrala, kadar je prišla iz bolnice. Drugače je pa težko dajati upanje nekomu, ki nima več osebe s katero je bil najraje, ker te pomoči pozdzavestno sploh ne sprejme. Vem, da bi bil najbolj srečen, če bi bil z njo.
Jaz zdaj ne poskušam več pretiravati, ker se tudi sama še težko “vlečem iz te praznine”, in preveč sva čustveno vezana, da bi me poslušal. Sploh ga pa razumem, da je obstal pred zidom, skozi katerega ne posije niti en oddaljen žarek. Hudo mi je zanj, hudo mi jeza vse nas, v glavnem težko je. Jaz sem zaenkrat kar nekako ostala na tem, da ga čim večkrat obiščem, se pogovarjam z njim, da se mi izpove, čutim pa da noče in ne more narediti nič zase v psihičnem smislu. Niti ga ne silim več na izlete u drugimi ali da bi šel ven sam, ker vem ,da ne bo šel. Ga pa peljem na kakšen izlet, ko gremo z otroci, da vsaj malo spremeni svoj vsakdan. Čeprav moram pa povedati, da sem tudi jaz že zelo utrujena od vsega tega.
Iskreno sožalje,
saj to lahko resnično čuti šele nekdo, ki to tudi doživi….Mamo sem izgubila stara komaj 18 let, ona pa je bila takrat 45. Vzrok je bila bolezen. Mineva sedmo leto od kar je ni več, vendar še vedno, ko imam pred seboj pomembno odločitev, ali kaj drugega, grem čisto podzavestno k njenemu grobu, pobožam sliko in ji situacijo tudi povem…..
Nikoli ne bom prebolela, ker mi je bila vse. Lahko pa rečem, da kljub temu, da se sliši še tako klišejsko in znucano, da čas kljub temu celi najgloblje rane, a vendar nikoli ne pozabiš. Jaz se spomnim, da približno do dveh let, ko je kdo omenil mamo, sem dobila cmok v grlu, tako bolečino, da sem mislila, da me bo zadušilo….
Trenutno sem noseča, s partnerjem se zelo dobro razumeva in kljub temu jo v tem trenutku nekako še najbolj pogrešam…..Večkrat se sprašujemo ZAKAJ??? Vendar odgovor vedno ostaja nem – je pa res, da moraš čimprej najti neko sprostitev, čim več iti v gozd, v naravo, biti poleti ob morju, kajti jaz, ki sem zelo izobražena oseba, vedno optimistična, nasmejana in polna domislic, sem zaradi smrti ljubljene mame zašla v tako globoko depresijo in stanje, ko sem se dotaknila samega dna.
Družina nikoli več ni ista, vendar nam še tako tragičen dogodek da vedeti, da se imejmo vedno radi, kjub temu, da nismo vsi popolni.
Upanje, da je tako tvoja, kot moja mami nekje z nami, ob nas, ali nad nami, pa naj ostane večno, saj nama daje upanje in spodbudo ter tolažbo v najhujših dneh….
srečno!!
Moje sožalje vsem, ki ste izgubili svoje najbližje … ampak resnica je čisto preprosta, življenje tukaj na Zemlji je samo sekunda v času, ki je neskončen. Naša telesa so umrljiva, a naše duše so nesmrtne. Vsi smo duhovni sinovi in hčere Nebeškega Očeta, sami smo se odločili, da pridemo na Zemljo po fizično telo, da izpolnimo svoje poslanstvo, se učimo, in ko je naše poslanstvo izpolnjeno, gremo nazaj v duhovni svet. Samo tančica je med nami in med našimi umrlimi dragimi, gotovo nas vidijo in nas želijo potolažiti, nam sporočiti, da se bomo ponovno videli in objeli, da je življenje po evangeliju Jezusa Kristusa edino pravo, da ljubimo in smo ljubljeni, brez da pričakujemo karkoli vrnjenega za svojo ljubezen. Seveda, pogovarjajmo se s svojimi ljubljenimi na oni strani, zakaj ne, to, da jih več ne vidimo, ne pomeni, da jih ni več. So, obstajajo, a brez bolezni, brez bolečin, popolni, in svoja fizična telesa bomo dobili nazaj, ko ponovno pride Jezus, ki nam je pokazal, da življenje po smrti je, kajti on je tretji dan od mrtvih vstal, in sedaj živi, pri svojem in našem Nebeškem Očetu. Tudi mi lahko pridemo živeti k njima. Imeti moramo vero, to pa pridobimo tako, da posejemo seme vere. In če ga negujemo, bo vzklilo, in raslo, in če ga bomo zalivali z branjem svetih spisov, bo naša vera rasla. Pričujem, da sem z željo po veri dobila pričevanje preko Svetega Duha, da Bog obstaja, da Jezus je Kristus, Odrešenik vsega človeštva, za nas je trpel v vrtu Getsemani, nase je prevzel vse naše bolečine, trpljenje, in grehe, in če se grehov pokesamo, lahko pridemo k Njima in imeli bomo mir, spokojnost, ne bomo se ničesar bali, premagali bomo vse, kajti onadva nam bosta pomagala, zato ju prosimo v molitvi, in vse nam bo dano. Čisto vse, tudi vedenje, da so nam pokojni zelo blizu, to nas bo navdalo z mirom, njihovo odsotnost, slovo, bomo sposobni sprejeti, in veselili se bomo časa, ko bo tudi naše poslanstvo izpolnjeno, in bomo lahko zopet skupaj z našimi družinami, ki nas čakajo, verjemite. Zato pogum, vse bo dobro, to vam vsem iz srca želim! Mormonka
Tudi jaz sem 5 mesecev nazaj izgubila mami. 🙁
Pa veljam za osebo, ki je kar dobro sprejela vse skupaj, vendar me vsake toliko časa zvije. Včeraj sem zvečer jokala in spolh nisem mogla nehat, kar lilo je iz mene.
V juliju 2007 mi je umrl ati star 53 let, 2 meseca za njim tast, v oktobru 2009 pa še mami stara 51. Kar naenkrat sem ostala brez “doma”, kjer si vedno dobrodošel in vedno sprejet ter nikoli odveč.
Pa včasih dobim občutek jeze kako lahko vsi ljudje živijo naprej in opravljajo svoje delo, če pa nje ni? Ko sem bila zadnjič v njeni službi- bi se kar jezila na njene sodelavce, ker lahko delajo dalje…
posebno mi je hudo, ker je moja najmlajša hči ne bo poznala. Umrla je 14 dni po njenem rojstvu. Vsak dan gledam sliko, ko jo ima v naročju in ne morem vrjet, da je ni več…
Ah ja, hudo je vse skupaj- kako naj mojima puncama povem, da je bila najboljša mama na svetu?
Bom nehala imam cmok v grlu in nič ne idim skozi solze…