MAMI, KAJ SI RAZMIŠLJALA V TISTI SEKUNDI?
Moja mami, pred tremi dnevi si umrla. V neki butasti in neumni prometni nesreči. Kako naj to sprejmem?Da te ni več. V eni sekundi si se napačno odločila in umrla. Celo moje življenje je prepletno s tabo. skupaj sva imeli podjetje, čuvala si moja otroka, kuhala kosila, z nami hodila na izlete. videla sem te skoraj vsak dan. skupaj sva se skregali, se pogovarjali, smejali. pomagala si mi ko sem izgubila prvega otroka, pomagala si mi ko sem se ločila. ko sem zbolela, jsi ti priskočila na pomoč.
zdaj sem ostala sama. Danes bi mogli na piknik. ti pa ležiši na sodni medicini. kaj delaš tam??
današnje jutro bi moralo biti takšno, da bi prišla k tebi, spili bi kavo in bi se spokali na praznovanje. nočem tega, da preživim cel dan v pisarni in urejam dokumente. Ampak nimam izbire.
Ta šok je zadel vse: celo družino, njene prijateljice, najine stranke, sostanovalce v bloku, starše in vzgojiteljice v vrtcu, učitelje v šoli. Povsod so te poznali. Kjer koli si se prikazala, si pustila svoj pečat. Držala si celo družino skupaj, za blok si urejala vse stvari, z prijateljicami si hodila in organizirala izlete, držala si temelje podjetja, sodelovala pri aktivnostih v vrtcu in šoli. Kako lahko en sam človek, vse to naredi.
Od cele družine sem največ časa preživela s tabo. Splet okoliščin me je pripeljal do tega, da sem pri tebi našla pomoč ko sem se znašla v težavah. in tako se je najino življenje čisto prepletlo. kamor koli se obrnem, manjkaš. povsod je ta grozljivo boleča luknja.
Strah me je za očeta. Kako bo on to prenesel? Moja otroka: nate sta tako močno navezana.
Družina mi stoji ob strani. Pomagajo kolikor le lahko. Ampak teh velikih bolečih lukenj ne morejo zapolniti. celo moje življenje in življenje mojih otrok se bo obrnilo na glavo. Kako bom to zmogla? Kdo mi bo zdaj dajal nasvete?
Zadnjič sem te videla v četrtek zjutraj. Prejšnji večer sta oba otroka želela pri tebi prespati. zjutraj sem prišla zgodaj k tebi. tako zgodaj da si mi še kavo skuhala. otrokoma naredila zajtrk, deklici zlikala oblekico, skupaj sva spili kavo in pogovarjali smo se kako bomo preživeli počitnice, povedala sem ti, da ima sestra fanta. tega si bila zelo vesela. ne morem verjeti kako mirna in srečna si bila to jutro. potem pa odšla v trgovino. namesto da bi dve uri kasnje zagledala pred vrati tebe z polnimi rokami vrečk, sem zagledala dva policaja. ko je v pisarni pozvonilo, sem najprej pomislila na to, da si spet toliko nabavila, da bo treba 3x po stopnicah, da bom vse vrečke znosila v stanovanje. Pa ni bilo tako. Bila sta dva policaja, ki sta hotela v pisarno. Neee, tega nisem hotla poslušat. to ni res. to ne gre. ni fer. mogla bi biti v šparu in ne na sodni medicini. policaja nimata kaj delati v moji pisarni. hotla sta nekoga poklicat, da bi prišel k meni oz. da bi onadva ostala ta čas ob meni. nisem hotla njiju. hotla sem da ti prideš. v čistem transu sem ju vrgla ven.
Komaj sem si opomogla od hude ločitve. Zadnje mesece sem ponovno dobila upanje, da bom lahko spet zaživela v miru in manjšem stresu ter norijah. pa sem se prekleto zmotila. to je bil le en sončen dan pred hudo nevihto. zdaj bo še huje. ob smrti otročka, si mi pomagala. ob ločitvi si mi pomagala, kdo mi bo pa zdaj??
čez vikend bova s sestro preživeli v pisarni, da urediva papirje in da naredim nujno delo za stranke. ampak tako boli. vsak papirček je prežet s taboo. za vsak papirček, napis vem kaj se je takrat dogajalo ko si to pisala. Povsod, v vsakem kotičku so tvoje sledi.
ni mi v tolažbo to, da si zdaj s svojo mamo katero si imela tako rada, da si zdaj z mojim otročkom. onadva te ne potrebujeta. potrebujemo te mi.
Moja mami, tako rada te imam. Želim te objeti. Še vsaj naslednjih 10 let si želim da bi bila ob nas. kako naj sprejmem, da te ni? da si v eni sekundi sprejela tako neumno, butasto odločitev in nas zapustila.
Ne morem si pomagati,da ne bi odpisal.Najprej iskrene sožalje za bolečo izgubo.Vem,kako hudo je to,ko izgubiš bližnjega.Namreč pri svojih 13-letih sem izgubil očeta,ki je naredil samomor,nato pri 17-letih sem izgubil najboljšega prijatelja,ki je bil na inzulinu in se odpravil v neznano.
Tudi sam sem na robu življenja.Namreč me zelo boli,ker me punca noče poslušat in želi živeti drugačno življenje kot pa do sedaj.Imava 4-letnega sina,ki meni največ pomeni na tem svetu.Sedaj pa kjer živim,imam pa bolno mamo.In takih stvari se ne da razumet?Ne razumem.Jaz imam mojo punco rad,enostavno jo ljubim.Nikoli si ne bi mislil,da bo me služba tepla in ne kaj drugega,recimo da bi jo tepel ali pa pil,hodil zjutraj domov ipd…
Kaj želim povedat,je tista sekunda o čemer govoriš in o stvareh,katere ste skupaj počeli,se pravi kot družina.To je najbolj pomembna stvar,kar jo lahko občutiš in nudiš.Tega jaz nisem nikoli občutil,nikoli nisem imel možnosti,da bi se dokazoval in tudi nikoli mi ni kdo pomagal.Vse kar sem se naučil,sem se naučil sam,brez očeta,ostale stvari me je pa moja mama naučila,kako je treba imeti dobro srce in pomagati če se le da…
Tudi pri meni se je sedaj obrnilo,ker sem bil celo življenje takšen…z eno besedo SKROMEN.Vedno sem se trudil,da pomagam drugim,če sem le vedel,pa ni važno,če je šlo za prevoz ali za posojo denarja.In vse se mi to vrača,kot slabo,kot da v življenju nisem še doživel najslabših stvari.
“Kdo mi bo pomagal sedaj”,o tem se tudi jaz sprašujem,mogoče že celo življenje.Ampak,s tem ne želim nič slabega,samo te stvari pogosto pozabljamo,tako kot tudi moja sedaj misli,ampak,nekoč ko tega KDO mi bo pomagal ne bo več,bo prepozno.Lahko se je opirati na nekoga,ki ga imaš rad,ti mogoče tudi finančno pomaga,kupuje novo stanovanje,mogoče tudi svetuje,ker brez očeta ne bi zmogla.In kako boš zmogla naprej?To vprašanje gre moji,na katero verjetno nikoli ne bom dobil odgovora.
Sama veš,da sva se imela RADA,preživela in doživela marsikaj,skoraj vsaka stvar je bila zame na novo.Da sva se zaljubila,o tem ni dvoma in da te ljubim in vedno te bom,enostavno sva bila ustvarjena drug za drugega.
Ampak zamera je velika s tvoje strani,ker zadnji dve leti nisem delal in tako kot ti praviš,nisem pokazal interesa za to.Vse kar ti lahko povem in to iz dna srca,je to,da se motiš.Imela sva velikokrat pogovore,kjer sem jaz govoril,kaj želim,ampak nikoli nisi vedela kaj povedat nazaj,enostavno si bila skozi tiho.In vse kar sem želel,da bi sklenil kompromise,ki jih nikoli od tebe ni bilo.Nič slabega nisem mislil s tem.Počutil sem se tako,kot da bi moral iti v službo,s tvoje strani pod prisilo.Vem,da je treba plačevati položnice in kupovati hrano,nuditi otroku marsikaj,saj sama veš,kakšen sem bil pri tem,da ni bil važen denar in to sem počel iz srca,ker mi moj otrok največ pomeni.Če govoriva o službi,sem hotel le to,da mi vsaj malo zaupaš,prisluhneš in tudi pomagaš.In ni to,da ne bi šel delati,kajti vsako delo se da naučiti,saj sama veš,kakšno delo sem imel in ga opravljal,pa čeprav ne veš,kako to zgleda.Fizično in psihično težko delo je bilo,poleg tega pa vsa ta vročina,ki me je vedno zdelala.In tako sem vsak dan prihajal domov,utrujen od vsega tega napora.Zadnje dve leti še sam ne vem,kaj bi rad delal,samo to,da je služba in da je moj sin najbolj pomemben,da počnemo stvari skupaj.Enostavno tega ti nisem vedel dopovedat.
Tudi jaz vaju pogrešam iz dneva v dan vedno bolj,moje srce je osamljeno,razočarano in želim,da pridem domov,k svoji družini,da se pobotava in zaupava,ker te ljubim tako kot na začetku.
Lučka, moje sožalje. Kako zelo razumem “nočem tega… ampak nimam izbire ” Tako zelo nočeš, da bi se morala nekle pritožiti, nekaj spremeniti, zamenjati tisto sekundo. Nič ne gre, a mi še kar nekako nočemo sprejeti tega dela našega življenja, nočemo sami po tej poti.
Zelo težke dneve preživljaš.
Dosti časa preživim v avtu na cesti in dobro vem, da včasih naredim neumnost, a imam srečo.
Bolj kot nesreče same me je strah, da bi moja sinova nenadoma ostala brez mene, kot je pred dvema letoma nenadoma umrl moj mož. Takrat se mi je zdelo, da ne znam živeti brez njega. To se mi sicer še zdaj zdi, a vidim, da sta nekako minili dve leti, jaz pa se še vedno čudim, kako še kar živim. Še vedno se borim za občutek, da znam živeti in da se prav odločam.
Oprite se drug na drugega, pokaži očetu, da ti dosti pomeni in da skrbiš zanj. Vse to delo, ki ga nočeš, a ga opravljaš, ti bo pomagalo. Pomagalo ti bo, ko boš pomislila, to bi moja mama hotela, to bi tudi ona tako naredila, ona bi želela, da nadaljujem, ker me je vse to naučila. Nič ti ne more zmanjšati žalosti, samo pomaga preživeti te težke dneve. Žal.
9 dni je odkar te ni več. tvoj pogreb sem komaj preživela. nisem hotela poslušati tistih sožalj in pogledov. skrila sem se vežico. pravijo da si imela lep pogreb. kako je lahko pogreb lep? tvoja najboljša prijateljica ti je pripravila govor, moja sestra je pripravila dva plakata s tvojimi slikami, imela si veliko rož in veliko sveč. stvari, ki si jih tudi sama rada počela. imela si rada govore, plakate, rože in vedno si povsod prižigala svečke.
za tvojim pogrebom sem komaj hodila. najraje bi ušla. nisem in ne morem verjeti, da ne morem več priti k tebi in s tabo popiti kavo.
ljudi je bilo ogromno. pa nisem nobenega opazila. zame so bili le neke postave tam okoli. duhovi. edino kar mi je bilo pomembno, je bilo to, da si sedaj v tisti majhni posodi obkroženi z rožami.
nisem hotela iti za pogrebom. če me ne bi držala tvoj brat in mož, bi ušla. Vreči nagelj v tvoj grob je bilo najhuje. takrat me je zadelo da gre za res. da se nihče ni zmotil.
Mami, tako močno te pogrešam.
Draga Lučka,
kako zelooo te razumem. Moje mami ni med nami že 19 mesecev. Še vedno jo zelo pogrešam oz. sploh ne dojemam resnice.
Ne morem ti obljubiti, da bo s časom ne vem koliko lažje, mogoče v smislu pogovora o tem res, bolečina v srcu ostane in čeprav sem jo potisnila nekam v kot, vsako toliko časa pride na površje, takrat se umaknem in se zjočem in grem naprej. Življenje teče dalje.
Nekako me pokonci drži misel, da moja mami pa le je nekje med nami, bdi nad našimi življenji-nas še vedno čuva.
Skratka, želim ti čimbolj mirne dneve, noči in verjami, mami ne bi bila srečna, če bi te videla žalostno. Meni je tudi taka misel pomagala.
Drži se
Draga Lučka,
ne vem, kaj naj ti napišem, ker sama vem, da dejstev nič ne spremeni, bolečine pa ne more nič zabrisati. Sama sem pred 1 mesecem, tik pred svojim 22. rojstnim dnevom, popolnoma nepričakovano izgubila očeta.
Jaz svojih občutkov sploh ne znam opisati, ne vem, če je normalno, ampak sploh ne dojemam v nobenem pogledu, kaj se je res zgodilo. Na vsake toliko sem zmožna sama sebe prepričat, da to ni res, da ga ne bo več nazaj. Ko sem na grobu, ne čutim, da je on tam, jaz ne vem, če je to normalno. A bo to prišlo kdaj za mano, al bom lahko vedno živela tako, da saj si vse samo domišljam. Seveda se včasih ne morem prepričati, in takrat res boli, ko pomislim, česa vsega ne bo doživel. Sprašujem se, kako gre življenje sploh lahko kadarkoli normalno naprej? Domišljam si, da po par letih, ko naj bi se posatvili na noge, spet udari in spet se zaveš, kaj se je zgodilo in veš, da to ni prov. Kaj bo, ko se bom poročila? Kako naj sprejmem, da mojega očita ne bo tam?? Kaj, ko bom imela otroke? Nikoli ni dočakal vnukov, pa kako je to lahko fer!!! In zato sem zdele v stanju, ko si ne želim nič od tega, ker mislim, da bom zaradi tega preveč trpela, da njega ne bo.
Slik si ne upam pogledat, ker vem, da se bom sesula … imam njegovo fotografijo s pogreba pri TV-ju, in to je to. Najinih skupnih še nisem zmožna pogledat. Men se to ne zdi normalno. Njegovih osebnih stvari ne morm gledat, v njegovem stanovanju še nisem bila. Ne vem, al se nočem sprijaznit al se pa mogoče samo ne morm? Ne vem … glava me boli od vsega, utrujena sem od ljudi in vsega …
Ne sprašujem se več, zakaj se je zgodilo, ker vem, da se je in ne bo nič drugače, če si glavo razbijam še s temi vprašanji … no, ko to pišem, sem v stanju, ko vem, da ga ne bo in najraje bi še jaz šla. Kamorkoli že.
Lučka, hudo mi je zate, ampak vedi, da nisi sama, gotovo imaš ob sebi ljudi, ki ti stojijo ob strani in potruditi se moraš tudi za njih. Vidiš tudi, da nisi edina, ki čuti ta grozna čustva. Ne vem, če meni to pomaga, mogoče, saj pravim, ne vem, kaj sploh čutim. Res, čisto sem že otopela, samo spomini me lahko še užalostijo.
Lučka, želim ti, da se boš čimpreje pobrala, saj vem, da se boš, ker se bom tudi jaz, saj se moramo. Pozabili pa ne bomo nikoli, in to je itak najbolj pomemebno.
hvala vsem za tople besede.
jutri bo minil en mesec. 20 minut po tem ko sem jo zadnjič videla, je umrla. težko verjamem, da sem preživela in se včasih celo smejala. pravzaprav pa še niti nisem čisto točno dojela, da je ni. zakopala sem se v delo. sva skupaj delali zato je še težje. ne glede na vse spomine in bolečine, mora iti delo naprej. zalotila sem se pri misli, da bi jo prosila za varstvo otrok. v trenutku me je prešlo, da to ni več mogoče. peklensko je zabolelo. prisiliti se moram, da ne mislim nanjo, drugače ne bi zvozila dneva.
zaboli me ko me otroka vidita objokano. na njunih obrazih se opazi kako postane tudi njima hudo. žal mi je, da ju spravljam v slabo voljo: v trenutku se njun smeh spremeni v žalost. probam se čim bolje zadrževati, a mi včasih ne uspe.
uro za uro, dan za dnem se še vedno prebijam in upam, da bo prišel dan ko spomin nanjo ne bo le boleč ampak samo lep.
Lučka 000
Vem kak je to hudo…Drži se, in ne obupaj …
Moja mami je umrla pred dvema letoma, malo pred mojim 17im rojstnim dnevom, niti 3 mesece pred njo pa nas je za vedno zapustil njen mož, moj očim. Oba sta bila enkratni osebi. Očim mi je bil kot oče.. Vedno prijazen do mene, ni delal razlik… In ni dneva ko se nebi spomnila nanju.. Poleg tega sedaj živim sama,.. morem skrbeti za stanovanje, položnice,… hodim še v šolo tako, da imam tudi precej finančnih težav.. Velikokrat se vprašam zakaj se je to zgodilo ravno meni.. Medtem ko drugi vrstniki uživajo in se zabavajo, morem jaz razmišljati kako bom shajala iz meseca v mesec… in zakaj sta morala umret.. Včasih me mine do vsega… ostanem popolnoma brez volje.. Vendar se poberem,ker vem da kjerkoli sta, pazita na mene in našo družino…
.
Lučka, moje sožalje. Upam, da so se vsaj službene reči uredile, ker verjamem, da poleg silne čustvene izgube tudi to lahko predstavlja resen problem…
Tukaj pa bi izkoristila priliko, da sožalje izrečem tudi Tini 91. Zelo te razumem, ker sem sama mamo izgubila v 1. letniku faksa. Enako nisem vedela, kako zvoziti, kako bom zmogla za vse skrbeti. Ampak veš, sam sebe presenetiš. Danes sem stara 35, mama 5-letnika. Pogrešam jo še danes, to se ne spremeni. Pravzaprav sem zašla na ta forum zato, ker bi rada nekako predelala to – mislim, da pred 16 leti nisem, ampak da sem bila kot v nekem transu… in sem potlačila vse skupaj. Če kdaj želiš pogovor, piši sem pa si lahko izmenjava maile.
Draga lucka,
Tudi od mene iskreno sožalje! Vsak mesec bo mlao lažje, boš videla. Vem, kako ti je, ker sem tudi sama izgubila mami pred 7 leti. Eno leto in pol se je borila z rakom, za njo smo skrbeli doma, predvsem oče in jaz, brata sta bila povečini odsotna. Ne vem ali je bolj grozno, da nekoga izgubiš naenkrat (v nesreči) ali zaradi hude bolezni. V vsakem primeru je grozno, ker te osebe pač ni več, ampak predvidevam, da je hujše, če se to zgodi popolnoma nepričakovano, ker je šok toliko večji, pa še z nikakršno logiko si stvari ne moreš razložit. Meni je npr. pomagalo to, da sem si rekla, da je zdaj tam, kjer ni bolečine – pa čeprav sem čisto do konca molila za čudež in sem bila še kakšen mesec po njeni smrti ko zombi.
Po drugi strani pa si lahko (čeprav mogoče še ne kmalu) hvaležna, da je uspela videt svoje vnuke in oni so lahko spoznali ta najboljšo babico na svetu! Moji je nikoli ne bodo 🙁 V enem letu po njenem odhodu sem dobila službo, imela slavnostno podelitev diplome, se poročila in rodila svojega prvega otroka. Hudo mi je bilo, ker nisem imela nikogar, ki bi ga lahko kaj vprašala o nosečnosti ali negi dojenčka in sem se vsega morala naučiti sama preko literature in forumov. Zdaj imam 3 male angelčke in povem jim, da jih čuva angel z neba, zlata babi. Včasih me še vedno stisne pri srcu, se pa definitvno naučiš živeti dalje z eno praznino v srcu. Sem pa opazila, da se včasih prikrade v moje sanje in mi kaj pove ali pa se igra s svojimi vnučki. A ni to lepo?
Pa tudi logika, da bi lahko bilo veliko slabše, majčkeno pomaga. Če samo pogledaš malo po tem forumu, te močno stisne pri srcu, ko vidiš koliko staršev je zgubilo svoje otroke. Zato sem
močno hvaležna, da imam žive in zdrave otroke. Mami bo pa še naprej živela v naših srcih.
Vsekakor nisi sama, ker imaš okrog sebe ljubečo družino, zaradi katere bo veliko lažje iti naprej. Drži se!