17.04.2005 mi je umrla mami.In ko sme danes zjutraj prebirala vaše misli sem ugotovila da je bolečina ki jo še zmeraj čutim zelo zelo močna.Že en mesec si sploh ne znam dopovedati da je ne bo več nazaj da sem ostala čisto sama in da moram srkbeti za brata in podobne stvari.Najraje bi se nekam zavlekla kot ranjena žival in vpila od bolečine ampak nekako se zložim skupaj in poskušam prebroditi dan brez nje.Ko ti nekdo umre s katerim si zelo povezan umre del tebe in tistemu, kiateremu ni umrl še nihče ne more občutiti tvoje žalosti in bolečine.Najbolj brezvezne besede zadnje čase ki sem jih slišala pa so “saj bo!” dej času čas!” in podobne mene pa še zmeraj boli in bolečina ostaja tam kjer se je zasidrala.
Vprašanje ki me najbolj muči pa je zakaj umirajo zdravi, dobri,mladi in pošteni ljudje! Vendar odgovora na to ne bom verjetno dobila.

lina

Draga LINA!

Iskreno sožalje ti želim in vedi da sočustvujem s teboj. Tudi jaz sem 6.4. izgubila svojega sinka, ki bi lahko čez en mesec upihnil dve svečki. Tako zdrav je bil, še zdravniki niso mogli verjeti, da se lahko kaj takega zgodi tako zdravemu otroku. Pa se je. Zakaj???????
Ne vem. Kdo to ve??? Pa se sprašujem, zakaj ravno on, ki je bil tako zaželjen, ljubljen, da ne govorim še naprej. Zakaj ne vzame onih, ki so stari, hudobni, …. Kdo ima pravico, da tako razsodi???
En kup je vprašanj, na katere ne bova znali NIKOLI odgovoriti, kaj šele utemeljiti.
Da o bolečini sploh ne govoriva, ker se je ne da izmeriti. Včasih se mi zdi, kot da me bo od bolečine razneslo. Tako kot bi eksplodirala bomba.
Čisto strinjam se s teboj, ko pravijo ljudje, da čas celi vse rane. Mogoče je en del resnice v tem, vendar čas nikoli ne bo zacelil tako velike rane, nikoli ne bo pozabljen, nikoli. Mogoče je le, da bolečina ne bo tako globoka. Pa vendar bo ostala.
Mogoče ti lahko pomagajo odgovoriti na vprašanja( če seveda verjameš kaj v onostrano življenje ) knjigi Potovanje duš in Usoda duš od dr. Newtona.
Jaz sem eno že prebrala, sedaj berem Usoda duš in ti moram povedati, da mi je nekoliko lažje, ker je veliko odgovorov na Zakaj?
Seveda je pa to stvar posameznika, kako kaj veruje v te stvari.
Meni seveda malo pomaga in če pri teh stvareh vsaj nekaj pomaga potem mislim, da je to kvečjemu dobro in ne slabo.
Ti Lila boš pa sama vedela kaj in kako.

Bodi močna in vedi da te mamica spremlja in te ima neizmerno rada!
Nekoč boš to vedela!

Pozdrav, Mateja!

Moje sozalje, Lina.
Ne zahtevaj prevec od sebe. Ne misli, da moras “preboleti”, ker ti drugi recejo, da bi morala – kaj pa oni vedo! En mesec je tako kratka doba … Ne vem, ce cas celi rane, jaz osebno tega ne verjamem – mislim pa, da se scasoma naucis ziveti z bolecino. Pocasi pridejo v zavest spet tisti trenutki prej, in hvaleznost za cas, ki sta ga preziveli skupaj … Joci, govori, pisi o njej, umakni se v samoto, ce moras, ne zahtevaj od sebe, da se obnasas po nekih od zunaj predpisanih “pravilih” – ker jih ni. Drzi se!

Vsem lep pozdrav!

Moje sožalje. Fraza čas celi rane je namenjena temu, da te okolica odpika in ne tvoji resnični tolažbi.

Kmalu bo 5 mesecev odkar sem izgubila moža, otroka sta v nižjih razredih osnovne šole. Dela imam toliko, da se mi že meša. Poleg svojega običajnega, še del moževega. Polno reči delam, ki jih sploh ne maram, ki jih naravnost sovražim, pa zajamem sapo in grem naprej. Samo vsaka taka stvar mi prej veča krvavečo rana, kot pa da bi jo manjšala. Saj ne morem reči, da nimam pomoči okolice, samo vse odločitve so sedaj izključno moje.

Kako pohabljena bom izšla iz te bitke življenja recimo po petih letih ne vem. Nekaj pa drži: Rana je vedno večja in ne vem kdaj se bo sploh začela celiti. Vsi mi govorijo naj bom močna, sama pa bi jim tisto moč najraje vrgla nazaj v obraz.

Odsvetujem ti pa vprašanja Zakaj? Sama sem se to vprašala le nakajkrat. Tako pač je. To se je zgodilo mojemu življenu, edinemu, ki ga pač imam in ga moram nekako pač doživeti do konca. Večina reči pa je odvisna le od mene.

Žal naša družba ne dovoli resnično žalujočim, ki smo v službah, da bi malo oddahnili, ampak nas po treh dneh dopusta takoj zahteva nazaj, pa čeprav smo od žalovanja skoraj tako izmučeni, kot pacienti v bolnicah na intenzivni negi.

lp Ana

lep pozdravček!
Draga lina, pred 2 letoma sem bila v popolnoma enaki situaciji kot si zdaj ti…
Naenkrat mi je en sam klic spremenil življenje…nisem mogla in še zdaj ne morem verjeti da je ni več ob meni. Tudi jaz sem se spraševala zakaj ravno ona, zakaj?
danes mi je malo lažje, ampak dvomim da bom lahko kdaj to prebolela. Vem da moram bit močna(tako so mi namreč vsi solili pamet-bodi močna, ne joči, saj bo…..-za kozlat) že zaradi brata in očeta, ki se verjetno niti zavedata ne kakšno srečo imata da sem sama prevzela vsa opravla, ki sva jih opravljali prej skupaj z mamo, zraven pa še šola…Ne rečem da ne cenita mojega truda,ampak če ga, mi tega ne pokažeta….
na začetku me je ful skrbelo kako bo z bratom, ki je mlajši in se je zelo zaprl vase. pa sva se prebila tudi skozi to z veliko,veliko pogovora.
Čsem odkrita ni dneva da ne bi vsaj parkrat pomislila nanjo in šla na njen grob…
Hudo je…pa sta minili že dve leti…zato ne dam nič na tiste kao “spodbudne besede”-saj bo, čas celi rane…..bla bla…
draga lina, drži se,sem v mislih s tabo…

Mateja,hvala za besede ki si jih napisala in moram ti povedat da mi je nekoliko lažje vendar bolečina ostaja še vedno tam nekje notri.

Včasih jo malo odrinem in grem naprej kolikor je pač mogoče.Vendar pa mi je najhujše, če sem sama doma ali zjutraj ko se zbudim.Čakam da pride v sanjah da bi jo lahko objela in ji povedala kako zelo jo imam rada in da jo močno pogrešam istočasno pa bi ji povedala da sem zelo jezna nanjo da me pustila v trenutku ko jo potrebujem najbolj.
Vendar pa je zelo dobro to da me je do mojega 30 leta učila da sem močna in samostojan da sledim svojim sanjam in stojim za svojimi odločitvami.Vendar mi je težko.Če me kdo vpraša kako mi je rečem da je hudo,zakaj bi lagala zakaj bi se sprenevedala težko je in pika.Vendar v bolečini sploh opaziš kdo je tvoj prijatelj in kdo ti vsaj poskuša malo odvzeti bolečine,čeprav vem da mi je ne bo nihče.

Ena sekunda ki ti spremeni življenje. Verjamem v onostranstvo, ker sem imela že par čudnih pripetljajev in tudi mami je že dvakrat prišla in mi rekla da bom zmogla.Vendar če moram biti jaz steber in opora drugim in če moram jaz skrbeti za druge,kdo bo skrbel zame kdo bo meni opora?

ni fer življenej včasih pač ni fer

knjigo bom sigurno poskušala poiskati samo če se dobi v sloveniji.Če pa veš kje se dobi pa je moj mail zgoraj pa mi prosim napiši kam naj jo grem kupit

lina

Odvisno je od tega, koliko časa hočeš biti žalostna. Minil je slab mesec, ni še čas, da preboliš, še zdaleč ne, ampak prebolela boš, ko boš to hotela.
Kolikor tega ljudje nočejo slišati, je to dejansko tako: sam se odločiš in rečeš: življenje gre dalje, nisem invalid, izgubila sem osebo, ki sem jo imela rada, a živim naprej in to RADOSTNO. Samo je dejansko odvisno od tvoje odločitve, koliko časa misliš pestovati bolečino.
Ljudje umirajo. Tako pač je. Nas prizadane, še posebej zato, ker se zavemo, da bomo umrli tudi mi. Eno je dopustiti si žalost, drugo je oklpeati se je – ker to prinaša, roko na srce, marsikateri bonus. Pomilovanje v očeh drugih (ki tako prekleto paše in ujčka ego), izgovor, da ti ni treba biti srečen (ja, ljudje ne znamo biti srečni, pa vsak izgovor prav pride in ta je odličen!), v neskončnost lahko pelješ to zadevo – ali pa greš naprej, se posloviš od osebe, dozoriš za eno izkušnjo in zaupaš življenju.

Življenje ti da toliko, kot si vzameš, odvisno je pa od tebe.

p.s.da ne bo pomote in izjav “ti me ne razumeš”, ker je res, da človek, ki ni doživel take izgube, tega ne more razumeti. Puhlice a la “čas celi vse rane” so idiotske, ker kažejo na nespoštovanje do tvoje bolečine, ki je zdaj in je ne zanima, kaj bo potem. Meni je mama umrla januarja in sem ostala sama brez sredstev za preživetje. Po 3 mesecih sem se z brco v rit od dobrega prijatelja spravila k sebi in se mu še zdaj hvaležna. In ja, zdaj lahko rečem, čas celi rane pod pogojem, da se za to odločiš.

srečno!

gretti, morda pa za vse le ni tako preprosto. TUDI JAZ SEM IZGUBILA MAMO, PRED VEč KOT DVEMA LETOMA, PA ŽIVIM RADOSTNO, A ŠE VEDNO NISEM PREBOLELA. Nekateri dnevi so radostni, drugi spet črni… Vsi nismo tako močni, da bi se lahko zgolj odločili in bi bilo. Meni brca v rit ne bi pomagala, saj se padla takrat v depresijo in sem se kljub želji po tem, da bi bilo že enkrat bolje samo pogrezala. Nismo si vsi enaki. Kar pa se tiče pomilovanja, sem ga sovražila že od prvega dne. Na bruhanje mi je šlo, ko je kdo rekel kako sem boga in podobne reči… Vrjetno se najdejo ljudje, ki jim to ujčkanje, kot ti praviš paše, a ti niso v srcu zares izgubuli. Jaz sem imela edino njo, saj sma živeli sami in s tem ko sem izgubila njo, sem nan nek način izgubila življenje celo, ki sem ga poznala. Izgubila sem hišo v kateri sva živeli, izgubila sem prijatelje, dom…in še bi lahko naštevala kaj vse je odšlo z njo. Vem da bom srečna in tudi sem srečna vsaj kar se tiče mojega življenja, ki si ga želim izgradit in se za to trudim dan za dnem, hočem samo rečt, da za vse ni tako preprosto in da se nekateri pod pritiskom smrti zlomimo. Pa se smrti sama niti najmanj ne bojim- samo ne bi rada odšla še prav zdaj…vem pa da slej kot prej vsi odidemo in se vrnemo v svet radosti, kjer užijemo resnično srečo! Pa kaj ko bomo spet prišli in še naprej trpeli tu…