Od: Stelaiza
Za: JernejaDimecBratina
11.05.15 00:24

Pozdravljeni, se bom kar navezala na vaš odgovor orange_pumpkin. Zelo podobno sem doživljala kot ona in to celih 15 let…

V vseh teh letih sva zaradi njegove neodločnosti in predanosti družinskemu poslu ter svoji primarni družini šla nekajkrat narazen. Vedno me je pustil on. Nikoli pa dejansko v tem času nisva bila čisto narazen, ves čas sva imela stike, po telefonu in tudi v živo. Tako je želel on, vedno je poudarjal, da me ne želi izgubiti, da želi biti moj prijatelj. Najkasneje v enem mesecu sva bila zopet skupaj in nikoli nisva razčistila, zakaj sva šla narazen. Nekje po petih letih zveze sem jaz naglas začela razmišljati o skupnem življenju in otrocih. Življenje bi si lahko ustvarila pri njem, a on ni nikoli dal pobude za to. O otrocih pa tudi še ni želel razmišljati, ves čas je govoril, najprej štalca, potem pa kravca. S tem sem se strinjala, a kaj ko o štalci nisva govorila…

Počasi sem si začela urejati stanovanje in ga ves čas dobesedno prosila… Po 10 letih zveze sem dobesedno začela pritiskat na njega, da naj se odloči in naj ne cinca več. Na vsa vprašanja in tudi v svojih monologih je vedno povedal, da si želi biti z mano, da se vidi z menoj in da bova tudi otroke nekoč imela….

Zveza končana, greva vsak svojo pot. Minil je morda teden dni, ko je začel pisati sms-e, me klicati…

….let sva se vrtela v začaranem krogu… Seveda sva bila ves ta čas skupaj, in jaz sem ves čas upala, da se bo spremenil in odločil za naju. Kljub vsemu pa sem si sedaj znala vzeti tudi čas zase. To je začutil tudi on, saj sem se oddaljevala od njega, šla sama na morje in drugam. Nakar se je odločil, da je to to.

Kasneje si je seveda premislil. Pa je prišel čas, ko je zopet on potreboval čas za sebe…

Zdaj pa bi dodala še nekaj informacij o njegovi družini. Pri njih doma je tako, da je glava družine njegova mama, oče pa se je zaprl v svoj svet. Njegova mama se vtika v vse in v vsakogar. Pri skoraj 40 letih mu še vedno govori: Si lačen, boš jedel, si se dobro napravil, ne tuširaj se zjutraj, kdaj si šel zopet spat, kdaj prideš domov, jutri moraš zgodaj vstati, ker imaš… In to non stop, vsak dan. Ne spomnim se, da bi bilo tako hudo že na začetku zveze, je pa res, da sva bila prvi dve leti morda bolj zase in sva več hodila na izlete itd. Tudi v mene se je vtikala… Dostikrat nama je vsilila ljudi, da sva jih peljala s sabo, kamor sva pač šla…

O tem sva veliko govorila in vedno je potrdil moja razmišljanja, da to ni prav kar počnejo in da se tako vtikajo v njega in posledično tudi v najin odnos. A kaj ko ni znal postaviti meje. Zadnjih nekaj let, odkar je vedel, da bo prevzel družinski posel, se je vse skupaj vse zelo poslabšalo. Pomembno je bilo samo, delo, delo, delo… sploh za njegovo mamo, se mi zdi, da je bilo delo edina vrednota v življenju.. A koraka ni nikoli naredil. Jaz sem mu zamerila, ker ni znal prekiniti tega, on je meni zameril, ker je prišel k meni slabe volje zaradi prepira z njimi in mu nisem vedno znala prisluhniti. Saj poslušala sem ga in svetovala tudi, vedno sem bila opora zanj, a za mene je bilo to izjemno težko in naporno in seveda nisem bila vedno dobre volje.

Zdelo se mi je, da je potihem že izbral družinski posel in svojo primarno družino. Začel se je grdo obnašati do mene, kot da bila dejansko jaz kriva za vse njihove težave. V zadnjem mesecu sem bila zanj dejansko dobra le še za pomoč družinskemu poslu, zato mi je nek večer prekipelo. Povedala sem, da ga zapuščam in da naj me nikoli več ne išče, naj me pusti pri miru, naj me izbriše iz imenika, saj jaz hočem več od življenja in ga ne bom več čakala. In res sem šla. In res me je zbrisal iz telefona. In res me ni več poklical.

Zdaj pa bistvo vsega. Od tega je minilo slab mesec in pol. In vem, da bom potrebovala še veliko časa, da grem čez vse to. A jaz imam dneve, ko sem ok in kar grem naprej in dneve ko se zlomim. Ko ga tako zelo pogrešam, da boli vse. Ko si ga želim nazaj in razmišljam ali bi se dalo karkoli popraviti. Seveda, razum premagajo čustva in ljubezen, ki še kar gori. Stikov nimava, a prijatelj je povedal, da je živčen, nervozen, da se še vedno zelo kregajo, da pa o meni ne želi več govoriti in razmišljati, saj je zanj to zaključena zgodba. Za piko na i, pa je njegova mama rekla, da dokler bo ona živa, ne smem prestopiti njihovega praga.

In seveda sedaj moje vprašanje vam: kako naprej? Kako pozabiti in kako preboleti? Vem, da se moram zamotiti in svoj čas zapolniti s stvarmi in dejavnostmi, ki me veselijo. Naj povem, da delam na tem, rezervirala sem že letovanje na morju – izbrala sem počitnice za dušo in grem sama, berem knjige, pogovarjam se z domačimi in prijateljicami, grem v muzej, na predavanje… a misli ves čas uhajajo k njemu. En čas sem nanj jezna, drug trenutek ga noro pogrešam. En trenutek sem tako močna in prepričana, da je bila to edina prava rešitev, drug trenutek razmišljam , da bi mu pisala, saj ima še kar nekaj mojih stvari, jaz pa njegovih. In morda, si mislim, bo videl, da ni naredil prav in si bo želel narediti korak naprej. A če ga do zdaj ni… vem, da je to utopija in popolna agonija… a tako sem polna vseh mogočih čustev, ki v zadnji dneh kar vrejo na plano.
Kako naprej? Strokovna pomoč? Ne vem, vrtim se v krogu in iščem odgovore na vprašanja in zelo mučim samo sebe. Želim si živeti in biti zopet srečna, a se bojim, da mi bo nekje na pol poti zmanjkalo volje in moči.
Obenem vas prosim, da moje zgodbe ne objavite v celoti. Že vnaprej hvala!

Spoštovani, Stelaiza!

Dolga zgodba je za vami. Polna upanja, čakanja, dajanja novih in novih priložnosti . Na drugi strani je v vas verjetno zelo veliko razočaranja, bolečine, praznine in osamljenosti… Verjetno pa tudi občutka izigranosti, prikrajšanosti, prizadetosti, jeze… Partner ni naredil koraka, na katerega ste ves čas čakali, kljub vašemu izjemno velikemu razumevanju in potrpežljivosti. Razumsko veste, da ste z odhodom storili pomemben korak k spoštovanju same sebe in svojih občutij, boleče in težko pa je, ko se pojavijo spomini, občutja pogrešanja in hrepenenja. Verjamem, da je zdaj še zelo težko in boleče preživljati dneve brez njega. Manjka vam na vsakem koraku in v mislih si vrtite vse mogoče scenarije. Morda se začnete nezavedno zatekati v sanje kaj bi vse lahko bilo, če bi on…. Toda tu se začne »račun brez krčmarja« in začarani krog – polaganje svojega življenja v roke drugim, ki svojega dela, torej odločitve in odgovornosti sploh še niso dali. Normalno je, da se vam v fazi žalovanja še mešajo vsa občutja, ki ste jih opisali in res je pomembno, da skušate svoje življenje zapolniti in izkoristiti za stvari, ki so vam pomembne. Vaši načrti za poletje in dneve pred vami so gotovo tista pot, ki je samo vaša in ki vam bo dala možnost počasi usmeriti svoje življenje v smer, ki si jo želite.

Pomembno pa je tudi, da skušate poleg čustev, ki vas preplavijo, vključiti tudi razum in si dovoliti v resnici priti do same sebe, zlasti do občutij jeze in izigranosti. In da samo sebe in ta občutja in doživljanja vzamete zelo resno. Da si skušate dovoliti razmisliti čemu vse ste se v vseh teh letih morali odpovedati, kaj ste v resnici imeli od njega, kaj vse je v tem času šlo mimo vas, koliko vas jezi »upanje proti upanju«,…, pa tudi kaj se v vas zgodi, da vas (je) vedno znova prepriča(l) in ste popustili, s čim vas je zavezal oz. vas zaveže, da vedno znova »padete« na podobne »finte«, kaj v vašem življenju se je dogajalo, da takšne odnose dovolite in da jih tolerirate tako dolgo… Tu gredo stvari še mnogo globlje kot je ta partnerski odnos… Da se vam podobne boleče izkušnje ne bi več dogajale tudi v prihodnjih odnosih, priporočam, da morda tudi s strokovno pomočjo skušate priti do odgovorov na vprašanja od koga v resnici ne morete oditi in komu v vašem nezavednem svetu še dajete toliko »šans«, nehote pa jih prenašate v partnerski odnos.

Vse dobro vam želim v iskanju same sebe in takšnega partnerskega odnosa, ki si ga v resnici zaslužite.

Lep pozdrav.

Pozdravljena, Stelaiza,

kot ti je napisala gospa Jerneja, gredo stvari mnogo globlje kot ta partnerski odnos. Zakaj? Ti si to prenašala 15 let. V tem si prepoznavala ljubezen – in še vedno jo (vsaj velik, pa tudi čustveno intenziven del tebe). Tu je glavni problem – ker če tega problema ti ne bi imela, tudi ne bi imela za sabo take zgodbe, kot si jo opisala, in ne takih dodatnih težav, kot jih opisuješ. Zlasti zgovorno je nasprotje, ki ga omenjaš, med “razumom” in “čustvi”.

Ker je za mano delno podobna in celo skoraj isto dolgotrajna izkušnja, in ker sem od “pamtiveka” goreče razlagala sama sebi in svojim prijateljem o tem, kako glava hoče eno, srce pa drugo, in kako jaz ne smem poslušati svojega srca, ker se potem vedno opečem (pa sem ga seveda vseeno poslušala!), pa ker na sploh o tem ljudje veliko govorijo, celo pesmi in popevke so na to temo (češ: glava hoče eno, srce pa drugo) …. skratka, zaradi vsega tega bi ti posredovala spoznanje, do katerega sem se z muko, po letih negotovosti, obupavanja, zmedenosti, dvomov in prepogostih ran dokopala s pomočjo terapije.

V zdravem človeku, v zdravi oz. ozdravljeni duši sta glava in srce usklajena. Ne prihaja do nasprotij, kaj šele do diametralnih nasprotij med njima. Ni se ti treba več odločati, ali boš poslušala glavo ali srce, in ob tem odločanju trpeti (in trpljenje je pri tem neizogibno, saj ne glede na to, ali se odločiš za glavo ali za srce, s tem nujno zavrneš en del sebe!). Morda se srce kanček zamaje, a se takoj spet ujame. Do tega priti pa za mnoge ni lahko, ker smo bili vzgojeni in naučeni drugače. Naučili so nas, da je ljubezen marsikaj, kar v resnici ni. Recimo čustvena nedostopnost. Če je moja mama čustveno nedostopna (vedno ali pa tudi samo občasno), si jaz kot otrok to razložim kot ljubezen, saj je zame kot za otroka nesprejemljivo, da me mama ne bi imela rada!! Ali pa nasilje. Tega mrgoli. Resda me je mož udaril, ampak saj je pa dober po srcu. (Tako kot je bil moj oče, čeprav je kdaj mahnil mamo in/ali mene – taka je pač ljubezen.) Ali pa zapuščanje. Pišeš, da te je “vedno pustil on”. In ti si še kar vztrajala z njim in v tem še kar prepoznavala ljubezen. Zakaj, od kod? Kje si se naučila tega, da je tako ravnanje s sočlovekom, “ljubezen”?

To, da glava hoče eno, srce pa drugo, ne pomeni, da je razum hladen, srce pa vroče (in seveda »ljubeče«), kot si pogosto interpretiramo. Ne. To pomeni, da smo v sebi razdvojeni, da si (podzavestno) želimo nečesa škodljivega ali vsaj »nedobrega« (temu običajno rečemo »srce«, ker so naša čustva zmedena zaradi napačnih vzorcev, ki smo se jih naučili že v otroštvu, in kot ljubezen prepoznavajo vrsto ravnanj in vedenj, ki v ljubezen sploh ne spadajo), medtem ko nas razum, »zdrava pamet«, opozarja, da nekaj ni v redu. Pa ne le razum, marsikdaj nas isto opozarja celo intuicija. Mi pa preglasimo oboje in damo prav »srcu«, v brezupnem pričakovanju in zaslepljenem prepričanju, da »bo naslednjič drugače«, da »se mora/mo/ bolj potruditi«, da se bo skratka nekaj zgodilo samo zato, ker si pač mi tako silno želimo, da bi se zgodilo. Ozdravljena oz. zdrava duša (ali »srce«) nas nikoli ne bo silila v tako početje, proti kakršnemu bi naš razum in intuicija protestirala. Razklanost med »glavo« in »srcem« torej pomeni, da so naše zavedne in nezavedne želje neusklajene, to pa pomeni, da imamo tu težavo, ki jo moramo v lastno dobro razrešiti. Namreč: kakorkoli se odločimo, bodisi za »glavo« ali za »srce«, odločitev ne bo pravilna. V vsakem primeru bomo morali del sebe zatreti, zavrniti. Če bomo poslušali razum, si bomo potem očitali: oh, pa saj bi šlo, le zakaj nisem … Če pa srce, pa: oh, le zakaj nisem takrat odšla, prekinila, zdaj pa ne morem … Začarani krog!

Če želiš najti mir, resnico, samo sebe, boš morala zakopati globoko vase, odkriti svoje napačne zemljevide sveta (beri Scotta Pecka in Sanjo Rozman, zlasti Zaljubljeni v sanje), jih popraviti, odpraviti napačna načela in prepričanja, skratka prevrednotiti mnogo stvari, ki so ti zdaj samoumevne, pa vendar te življenjske izkušnje in lastna čustva nenehno opozarjajo, da NISO niti samoumevne niti dobre zate.

Ogromen korak si naredila, ko si končno odšla ti. Če te je k temu gnala silna jeza, nič za to. Še dobro! Jeza namreč temu tudi služi: temu, da se rešimo! Da se postavimo zase. Vedeti pa je treba, da nobena tako močna jeza ne more dolgo trajati in da je pod vsako jezo še nekaj, običajno žalost, bolečina, rana, ki marsikdaj sega vse do naših najnežnejših let. To pa pomeni ključno nevarnost: ko jeza popusti, pride žalost, bolečina – z njo pa naše prirojeno nagnjenje, da bi se bolečini kajpada izognili. In ker ljudje, ujeti v ta krog, v katerem si ti in sem bila tudi jaz, ne vidimo druge rešitve, pač popustimo, gremo “preko sebe”, se vrnemo v odnos, v katerem ni za nas že dolgo ničesar več, če je sploh kdaj bilo, v norem, nesmiselnem upanju, da se bodo stvari nekako čudežno popravile. Modra misel pa pravi: če ravnaš tako kot vedno, pričakuj isto kot vedno. To misel bi lahko napisala ti, saj si jo živela. Se ti ne zdi, da je skrajni čas, da začneš ravnati drugače – in boš upravičeno pričakovala spremembe?

S spremembami pa je tako: večinoma in večina se jih (vsaj malo) boji. Nagnjeni smo k rutini. Nagnjeni smo k temu, da rajši prenašamo zlo, ki ga vsaj poznamo in smo ga “navajeni”, kot pa da bi tvegali in se podali v neznano z medlim upanjem (ki pa ima vsaj realno osnovo!), da bo nekoč boljše. Pa še to je, da je to proces. Da ni rešitev čez noč. Edina “rešitev čez noč” (ki pa seveda ni rešitev) je, da ne narediš nič in se “po liniji najmanjšega odpora”, oborožena z neustreznimi in škodljivimi obrambnimi mehanizmi (samoslepljenje, iluzije, racionalizacije …), vrneš v ta neodnos.

Mislim pa, da tudi če hodiš pol leta ali leto dni na terapijo in torej rabiš toliko časa, da “prideš k sebi”, je to še vedno zelo malo v primerjavi s celotnim življenjem, preživetim v zablodah in mukah.

Tako kot bi lahko napisala že pri orange_pumpkin, pa nisem, ker smo o tem že večkrat pisali tu gori, je tvoj partner žal tipični mamin sinček, in tega ne mislim ne v šaljivem ne v omalovažujočem smislu, pač pa je to kruta diagnoza. Ta “bolezen” sicer ni neozdravljiva, je pa zdravljenje naporno, dolgotrajno, predvsem pa se ne more niti začeti, dokler si mamin sinček ne prizna, kdo in kaj je, in ne začuti globoke, prvinske, iskrene potrebe, da se spremeni.

Prav je, da imaš načrte za prihodnost; ni pa prav, da bi se, kot praviš, “zamotila”, saj to pomeni potlačenje bolečine vase, to pa nikoli ni dobro. Sprašuješ, kako pozabiti in preboleti. Odgovor na prvo je zelo preprost:
Nikoli ne smeš pozabiti, torej to sploh ni vprašanje. Nikoli ne pozabi, kaj te je ta dolgotrajna, mučna izkušnja naučila. Nasprotno: ovrednoti jo z zrelega stališča (to ti bo omogočila terapija) in se iz vseh storjenih napak z obeh strani nauči vsega, kar se le da. Zato da ne boš te napake več kdaj ponovila. Cena zanjo je kar previsoka, da bi jo še enkrat želela plačevati, a ne?

Odgovor, kako preboleti, pa sem jaz našla v knjigi Zaljubljeni v sanje. S pomočjo te knjige sem začela dojemati, koliko ran je prišlo od zunaj vame, koliko pa jih je v meni že bilo, preden sem sploh vstopila v odnos. Začela sem dojemati, kaj so iluzije in kam vodi nenehno vlaganje svoje čustvene in duševne energije vanje (to je tisto, ko pišeš “morda, si mislim, bo videl, da ni naredil prav in si bo želel narediti korak naprej”). Začela sem razumevati, kaj je vodilo mojega partnerja k temu, da je bil tak, kot je bil. Z vsem tem je prihajalo tudi odpuščanje – tako njemu kot sebi.

Kako biti srečna? Sreča je srčni, dušni mir, zadovoljstvo, stik s sabo in z vsem, kar je. Prvi cilj je torej umirjenost, nato ozavestenje, stik s seboj, s svojo dušo, s svojim resničnim notranjim jazom (ki ni “ego”), sprejemanje samega sebe, nato zavest in čutenje, da si del nečesa čudovitega – vesolja, življenja, sveta, narave … Da veš, kdo si v svojem bistvu (brez družbenih vlog, npr. žena, sestra, hči, delavka, prijateljica …). Da zmoreš ta občutek ves čas nositi nekje “na dohvat ruke”, ne pa da, nasprotno, hodiš po svetu z raztreščenim, ranjenim, razgaljenim srcem, ki ga bo vsaka najmanjša trska hudo zabolela in se samo od sebe ne bo nikoli zacelilo …

Vse življenje sem čutila, da sem taka, “drugačna”, da nekako “ne spadam na ta svet”, da sem pretirano ranljiva, pogosto sem od drugih slišala, da sem preobčutljiva, da si “preveč vzamem k srcu” itd. Življenje ni nehalo biti “grdo” in “neprijazno”, ni me hotelo pocrkljati in me “rešiti”, ne v podobi “princa” ne v podobi družine, otrok … Nasprotno, klofutalo me je bolj in bolj, da bi že končno dojela, da problem ni zunaj, ampak znotraj, v meni. Povem ti, da je bilo veliko olajšanje že to, ko so stvari začele dobivati imena. Ko nisem bila več “pač taka”, pač čudna, pač drugačna, pač preobčutljiva … ampak sem začela dojemati, od kod vse to, zakaj, kako to spremeniti, in videla tudi drugo, lepšo, smiselno podobo življenja. Brez terapije, vem, mi ne bi uspelo, čeprav sem že pred tem prebrala kar nekaj knjig o tem; ampak vedno je manjkal tisti “praktični” del, ki bi povezal teorijo z mojim dejanskim stanjem.

Čisto preprosto povedano: ko sem se soočila s svojo bolečino in se zavedla, da glede na moj pretekli način “spopadanja” z bolečinami ni šans, da v dvajsetih letih (!!) prebolim to novo bolečino, takrat sem dojela, da skoraj nimam druge možnosti, kot da končno nekaj v sebi zares spremenim (ali pa zapustim ta svet, to je bila druga možnost). Življenje me je spravilo na kolena, me zbrcalo, ker sem bila tako trmasta, da dokler me je samo klofutalo, si nisem dala dopovedati in sem trmarila dalje, češ, ja, sem pač taka, sem pač občutljiva … in sem trpela in jokala in sanjarila in gojila iluzije … Takrat sem zamajala temelje večine svojih prepričanj, zrušiti jih čez noč pač ne moreš … pa so se tudi zrušila, po mesecih terapije. To je edini učinkoviti recept za prebolenje. Vse drugo, o čemer bereš po raznih forumih (npr. da bo čas zacelil rane, da se maščuj, da si najdi hobi, da pozabi …), so začasne, večinoma škodljive ali vsaj neučinkovite rešitve oz. bližnjice, ki preprosto ne morejo delovati.

In tu je še ena kleč: ali smo se sposobni odreči svojemu trpljenju, svoji bolečini? Si upamo tvegati in odkriti, kdo in kaj smo, če z nas odpade ta “večna” bolečina? Poznam ljudi, ki jo nosijo vse svoje življenje, brez nje ne bi več vedeli, kdo so; brez nje, mislijo, ne bi več obstajali. Ne dovoli si, da pride do tega. Kakor smešno ali čudno se sliši: drzni si odpovedati se svojemu trpljenju.

Srečno!

Lep pozdrav!

Sem si vzela kar nekaj časa, preden se javim. Najprej res iskrena hvala obema za odgovor, mnenje, nasvet. Oboje sem prebrala večkrat in lahko rečem, da me je kar dobro streznilo.
Res je, največji korak sem že naredila. Odšla sem iz zveze, ki to nikoli ni bila. Bil je odnos, navezanost, rutina, cona udobja, pa še kaj drugega, a veza, kot jo jaz razumem in želim, to nikoli ni bila, mogoče le na začetku, žal pa se ni razvijala v pravo smer oziroma v smer, kot sem jaz želela..
Slepila sem samo sebe, nosila sem rožnata očala in upala na spremembo. Joj, kako imaš prav Ilonina, ko pišeš: “Se ti ne zdi, da je skrajni čas, da začneš ravnati drugače – in boš upravičeno pričakovala spremembe?” In da, lahko iskreno povem, da me je bilo očitno ves čas strah, strah spremembe, saj bi s spremembo odnos prekinila. In tukaj se bom navezala na go. Jernejo, ki je med drugim tudi napisala, da razmislim o tem, čemu vsemu sem se morala odpovedati, kaj sem od njega imela, kaj vse je šlo mimo mene… Več let je bilo skoraj vse podrejeno njemu, njegovim željam, njegovemu poslu, to je res in začela sem izgubljati sebe, svoje zadovoljstvo. Z njegova strani ni bilo kompromisov, prilagajanja. To nisem bila več jaz. A nisem snela rožnatih očal in nisem se iskreno pogovorila s seboj, saj me je bilo enostavno strah sprememb. V določenih pogledih mi je on, kot partner odgovarjal, ni pil, ni hodil okrog in ponočeval, ni varal, ni bil nasilen in bil je delaven.
Sem hčerka alkoholika, naša družina je razpadla zaradi alkohola, mama je zbrala pogum in zapustila očeta, zato so mi te lastnosti veliko pomenile pri partnerju. A morda ravno od tukaj izhaja ta težava, raje sem se oklepala znanega, kot da bi naredila spremembo. Ostajala sem v coni udobja, v odnosu, ki sem ga do potankosti poznala, a ga nisem upala končati. Mislim, da sem se bala ostati sama. Po toliko letih in pri tej starosti, si enostavno nisem znala predstavljati, da bi lahko bila z drugim moškim. Niti tega si nisem znala predstavljati, da bi ga lahko nekje našla, nekoga, ki ima iste želje, želje po skupnem življenju, družini, komunikaciji, skupnem ustvarjanju…
Ne vem, če sem bila ravno odvisna od njega in najinega odnosa, znala sem biti sama, vedno sem bila samostojna, načeloma sem se opirala le nase, sem pa rada prisluhnila nasvetom drugih, predvsem bližnjih. Ne najdem se ravno v znakih, ki opisujejo odvisnost od odnosov. Bom pa prebrala knjige na to temo in tudi o strokovni pomoči resno razmišljam. Ne želim tega prenesti v bodoči odnos, vezo.
Kar me je pa šokiralo, je pa napisala Ilonina. Bom citirala: “To, da glava hoče eno, srce pa drugo, ne pomeni, da je razum hladen, srce pa vroče (in seveda »ljubeče«), kot si pogosto interpretiramo. Ne. To pomeni, da smo v sebi razdvojeni, da si (podzavestno) želimo nečesa škodljivega ali vsaj »nedobrega« (temu običajno rečemo »srce«, ker so naša čustva zmedena zaradi napačnih vzorcev, ki smo se jih naučili že v otroštvu, in kot ljubezen prepoznavajo vrsto ravnanj in vedenj, ki v ljubezen sploh ne spadajo), medtem ko nas razum, »zdrava pamet«, opozarja, da nekaj ni v redu.” Očitno sem živela v iluziji, no, vsaj zadnja leta. Zgodbe, ki nam jih prodajajo mediji, hitro vzamemo za svoje, marsikaj prenesemo v svoj odnos. Ko sem se spraševala kaj je prav, sem dobila odgovor razuma, ko sem se vprašala, kaj si želim, sem dobila odgovor srca, če malo poenostavim. A odgovor bi moral biti en sam in ta bi moral biti enak, kakorkoli bi si postavila vprašanje. Odprlo mi je čisto nove dimenzije, ne samo za partnerstvo, ampak za življenje nasploh.
Še enkrat hvala obema, imam kar nekaj materiala za predelat in upam, da bom uspešna.