Že dlje časa premišljujem o tem, da bi svoje probleme “razgrnil” nekomu, ki se strokovno ukvarja z družinsko psihologijo, pa me je pošteno povedano sram o tem s komerkoli govoriti. Zato morda še najlažje preko MON portala.
Torej; star sem 31 let, visoko izobražen, z redno službo (povsem zadovoljen), s svojimi hobiji, punco, ki pa zaenkrat še nimava možnosti, da bi živela na svojem (čeprav si prizadevava in upam, da se bo kmalu uresničilo).
Živim doma, z mamo in očetom. Oba sta zgodbi zase in po tolikih letih zakona, sta se nekako “naučila” živeti drug z drugim, čeprav sem bil v zadnjih letih sam večkrat mnenja, da bi bilo morda bolje, če bi šla narazen. Seveda je to nemogoče, saj je mama popolnoma finančno odvisna od očeta. Z njem je dobra takrat, ko ima kaj od njega (finančno). Sicer pa bi bil problem že sama delitev hiše.. Večkrat se npr. zgodi, da mi je oče pripravljen zaupati svoj odnos do mame (sexata ne že vrsto let, ker se mu ona gabi – tako mi je sam povedal; ve, da je dobra do njega samo, ko ima korist; ima polno pripomb na njen izgled). Jaz to poslušam, navadil pa sem se, da tega ne komentiram več, saj se oče čez nekaj časa kakor da premisli, in je spet “vesel” z njo; pozabi na vse.
Mama – zdaj hočem opisati ključni problem: predebela, enormno hrane poje (ne pretiravam), pretežka je za kakih 80kg, ne prenese kakršnekoli (dobronamerne) besede, da je predebela in tudi o čemerkoli drugem ne. Seveda ima posledično standardne težave, ki pestijo debele. Poleg tega pa: NENEHNO si PRED VSEMI ČLANI DRUŽINE vrta po nosu (briga jo, ali jo kdo gleda), prdi, zraven ovohava svoje prdce (spet – briga jo, ali jo kdo gleda), riga. Sicer se umiva redno (razen zob, samo 1x dan ali še to ne). V vseh teh letih, odkar sem na svetu, ji je očitno več kot uspešno uspela nadvlada nad vsemi, saj se ji noben ne upa ničesar povedati v obraz. Ne oče, ne brat, ne jaz.. Vsi smo očitno raje tiho in trpimo ob gledanju/poslušanju njenih “ogabnarij”!! Samemu sebi ne morem verjeti, da v mladosti nisem bil toliko in ji kaj zabrusil ..
V svojem življenju ni od SŠ napredovala nič. Obsedena je z nadzorovanjem, sploh starejšega brata, ki se je odselil (ravno zaradi nje in njenega načina “vladanja”).
Lahko vam je jasno, da je oče navadna “copata” oz. po mojem mnenju je predober. Vse ji bo dal, samo da ne bo prepira. V tej družini že od kar pomnim, vlada ona. Ona ve vse najbolje, vsi “prijatelji, znanci” so po njenem mnenju pod njeno ravnjo – vsi so malo “čez les”.. Imam občutek, kot da se ju določeni izogibajo in tudi pravih prijateljev nimata.
Mama je imela težko mladost, doma so jo predvsem psihično trpinčila, dokler ni odšla od doma. Vem, da zna to v človeku pustiti globoke duševne rane, pa vseeno ne morem razumeti, da se kot odrasel človek obnašaš tako, kot se moja mati. Če vam povem po resnici, se mi dobesedno gabi, gnusi!!!!!
Pred leti se je tudi dosti vmešavala v moje življenje, nakar sem temu naredil konec – nekajkrat sva se dodobra skregala in med tem sem ji povedal, da vem, da me ima rada, spoštujem njeno skrb, da pa ne maram da se vtika v moje življenje. Od takrat je relativni mir. Najeda pa očetu…
Problem je, ker vem, da besede nimam oz. je ne smem imeti. To je njeno/njuno življenje, lahko počneta kar koli si zaželita. Saj jaz živim pri njima in ne obratno (to tudi velikokrat poudari). Torej, sem tiho kot miš. Tiho je tudi oče, čeprav vem, da ga vse te nekulturne navade moje mame absolutno motijo.
Glede na obseg hrane, ki jo poje, me skrbi, kako bo čez npr. 15 let; že zdaj ima zdr.težave, kako bo takrat..? Kaj če jo zadane kap? Kdo bo skrbel zanjo? Jaz, ki se mi gabi že polovico svojega življenja? Jaz, ki ji ne morem izraziti svojih skrbi v zvezi z njeno težo?
Vsakič, ko začnem takole razmišljati o naši zmešani familiji, potlačim vse skupaj, pozabim, grem od doma, ne razmišljam o tem. Vendar se vse skupaj vrne kot bumerang, samo da prestopim vrata hiše.
Hvala, da ste prebrali moje sporočilo in hvala za odgovor (čeprav verjetno lahko odgovorite le to: da naj se čim prej odselim in pozabim na vse to).

tinebine

Vaša starša imata zelo prav v tem, da je njuno življenje in da lahko počneta, karkoli želita. Tudi imata prav, da vi živite pri njima in ste na nek način dolžni spoštovati njuna »pravila«. Seveda pa vse to ne pomeni, da morate biti »tiho kot miš«. Posebej še, ko starša pozabita, da je to »njuno življenje« in »njun odnos« in prideta s tem »njunim« do vas. Takrat jih imate pravico in dolžnost takoj ustaviti, tudi če živite pri njima. S tem boste namreč ustavili čustveno zlorabo. Če se oče npr. pride k vam pritoževat čez ženo, vašo mamo, je to točno to: čustvena zloraba. Prav tako imate pravico in dolžnost, da od matere zahtevate, da v vaši prisotnosti preneha z »ogabnostmi«, ki vas motijo. Težava je edino v tem, da ste pri uveljavitvi teh pravic prepuščeni sami sebi. Samo vi jih lahko uveljavite. Partnerka (in še kdo) vas lahko podpira, ampak izboriti si jih morate pa sami. Povsem možno in najbolj verjetno pa je, da boste to lahko dosegli samo z odhodom iz doma. Mame zelo verjetno ne boste spremenili, torej se boste morali pred njenimi »ogabnostmi« umakniti.

Res težko vam je svetovati kaj drugega kot umik nekam v bolj zdravo okolje. Oba starša sta očitno bila zelo prizadeta v otroštvu in se od tega ne uspeta pobrati. Naj se sliši še tako kruto, vendar je to njun problem. Vi jima pri tem ne morete čisto nič pomagati, lahko samo še naprej škodujete sebi. Ker sta to »njuni življenji« in »njun odnos«, lahko oboje spremenita samo sama. Vaša dolžnost pa je, da poskrbite za »svoje življenje« in »svoje odnose«. S tem ko vztrajate v nemogočem okolju v tej smeri ne storite prav dosti. Tudi vi ste bili močno ranjeni v otroštvu, čaka vas veliko dela. Starša svojih napak očitno ne bosta sposobna popraviti, torej to delo čaka vas. Je ga pa veliko, zato nima smisla odlašati. Začnite takoj. Dober začetek bi bil, da spoznate, da je za vaše težave oče popolnoma enako kriv, kot mami. Da ni problem samo ona, da je »ogaben« tudi oče, samo na povsem drug način. »Ogaben« pa je tudi njun odnos. Če se želite pozdraviti od vse te »ogabnosti«, rabite najprej bolj zdravo okolje. Če s partnerko res še ne moreta na svoje (mar res??), potem se vsaj začnite postavljati zase. Nehajte biti tiho, prenašati, popuščati, se poniževati,… Če ne boste zmogli ustaviti krivic, ki vam jih delata starša, ne boste mogli ustaviti tudi drugih ljudi. Staršev ne morete spremeniti, sebe pa lahko. Najkoristnejše spremembe bodo ravno te, da se začnete postavljati zase in nehate prenašati, kar se prenašati ne da in ne sme.

Verjamem, da vas je strah oditi od doma. Vsakogar je, ampak na koncu vsi zmoremo. Samo odločiti se je treba in začeti delati v tej smeri. Fizični odhod ni dovolj, treba je oditi tudi čustveno. S tem čustvenim odhodom lahko začnete kar takoj, čeprav ste še doma. Za to ne rabite denarja, potrebujete samo pogum in voljo. Upam, da vam starša še nista vsega tega odvzela. Če bo za vas oziroma vaju pretežko, si poiščita strokovno pomoč. Ob družinskem terapevtu se bosta naučila spoznati zlorabe in načine, kako se jim upreti. Predvsem pa bosta spet našla moč, ki vama je bila krivično odvzeta s strani staršev. Samo pogumno in ne odnehajte! To je edini način, da se ne boste čez leta »gabili« svojim otrokom.

Lepo vas pozdravljam

Zanimivo, ne misli da je samo pri tebi tako, veliko družin ima probleme, tudi pri nas ni vse idealno in najbolj sem jezna na to, da te vzorce nezavedno ali zavedno prenašajo na svoje otroke, jih čustveno tlačijo,perejo,morijo,… seveda če otrok ni upornik in ne zna misliti s svojo glavo ga je še bolj nasrkal. Ne vem, z mojimi vem da jim ne pribijem ledu in da me sploh ne razumejo kaj govorim, so gluhi, neprodorni,.. težka je jeklena srajca veš, bodi raje vesel, da si zdrav fant ki razume stvari bolj kot oni, ki trpijo v sencah iluzij in da boš verjetno res nekoč živel na svojem, za zdaj pa ti želim veliko mero strpnosti in ostani vedre volje, pokaži jim da ti ne pridejo do kosti..