MAMA – nepredstavljiva izguba
Še ne pred dvema mesecema sem postala mama in vse radosti ob svoji mali srečici z navdušenjem delila z mamo, malčkovo babico. Delali sva načrte, kam vse bomo šli (živim 100 km od rojstnega kraja), sama sem še več načrtov naredila v svoji glavi. Zdaj pa mineva deveti dan, odkar je mama zelo nepričakovano umrla. Doma, očetu na rokah. Po nekaj dneh po rutinski operaciji kile. Polna volje do prihonosti. In zdaj je vsega konec. Ne morem dojeti. Toliko ji imam vsak dan za povedati, a je ne morem poklicati. Ne morem ji povedati, da se je vnuček, ki ga je videla trikrat in ga je imela že zdaj nadvse rada, prvič nasmehnil, prvič prijel igračko … Tako bi rada delila te malenkosti z njo, ji poklonila še veliko svojega časa, stvari. Ker ona je dala za nas domače vse, na sebe je pozabljala. A nikoli več … Ne morem doumeti. Naenkrat sem ostala brez mame, ki mi je bila vse … Samo upam, da ve, da jo imam neizmerno rada in da bi ji še toliko dala. Sama pa ne vem, kje bom našla moč, da se bom še kdaj veselila življenja. Hvala, da ste prebrali.
Lepo pozdravljena,
Prejmi moje iskreno sožalje ob tvoji izgubi, izgubi mame, katere pot se je tako nenadoma končala.Toda vedi, da bo mama vedno s teboj, pa čeprav samo v tvojem srcu, vedno te bo spremljala v tvoji duši.
Na žalost, njena usoda, njena življenjska pot je bila tako začrtana.Bog nas premnogo krat razočara s tem, ko nam jemlje nam drage ljudi, ljudi , ki jih ljubimo, jih imamo radi. Velikokrat ne najdemo razloga zato, se sprašujemo zakaj ravno meni, nam?? Toda pravijo, da se v življenju stvari dogajajo z nekim namenom, ob takih bolečih izgubah ne vem sicer z kakim namenom, toda v tolažbo nam je lahko to, da so te nam drage osebe v boljšem svetu, svetu, ki ni podoben našem, kjer ni tegob,kjer ni bolečin našega sveta.
To tvoje malo bitje, ti bo dalo moč in voljo za nadaljnje življenje.Lažje se boš soočala z svojo izgubo.Babice na žalost ne bo nikoli spoznal, toda babica bo sedaj njegov angel varuh.Skupaj izpeljita načrte , ki sta si jih z mamo splanirali, naredita stvari, ki sta jih skupaj hoteli..Ob vsem tem bo ona z vama, vedno bo vedela, da jo imaš rada…
Želim ti veliko sreče v nadaljnjem življenju, tebi in tvojemu sončku veliko lepih dni….
Selly
Predraga izgubljenamamica!
kako zelo vem, kako se počutiš…. Tudi meni je tako nenadoma, sredi čudovitega nedeljskega izleta v hribih umrla mami. Nesreča. Polna življenja, optimizma in veselja. Meni se je sesul svet. Bila je oseba, na katero sem bila najmočneje navezana…..Kako zelo razumem, kako ti je. Tudi jaz sem potem rodila, tudi moj sinček je ne bo nikoli videl in ona se ne bo tukaj dol nikoli veselila z nami.
V tistih dneh, mesecih po smrti, sem mislila, da se ne bom nikoli pobrala. Da brez nje ne morem živeti in da ne bom nilkdar več veselila. Tako kot ti praviš, veselila življenja.
A življenje teče dalje. Druge možnosti nimamo. Imamo samo možnost, da se odločimo, kako bo šlo dalje. … A ne prehitevaj. Potrebuješ čas, potrebuješ jok, jezo, strah…. To mora dati vsak skozi… In potem enkrat počasi, počasi posije kakšen žarek. Sedaj je minilo štiri leta. Lagala bi ti, če bi ti rekla, da jo kaj manj pogrešam. Mislim, da je včasih še huje…. A naučiš se veseliti tistih drobnih, majhnih stvari…. Nasmeha otročka, ali pa prvega koraka, ali pa prve besede…. In začneš verjeti, da je nekje z nami, tam gor, in da nas čuva…
Tudi tvoja mamica je s tabo, je s tem tvojim otročkom bolj kot kadarkoli prej, verjemi…..In pazi nanj… In…. še nekaj… dolgo časa sem se spraševala, če ve, da jo imam rada, če ve, da mi je pomenila toliko…. S temi vprašanji ne prideš daleč… odgovora ti nihče ne more dati in tudi če bi ti ga, mu ne bi verjela….A gotovo veš, da je tako… Da ljubezen, ki sta jo gradili s tvojo mamico ostaja za vedno… In ona to ve… In enkrat, verjamem, hočem verjeti, bo prišel trenutek, ko jo bom, ko jo boš, spet lahko objela in takrat se bomo skupaj nasmejali tej žalosti…
Drži se, če ti kakorkoli pomeni, vedi, da mislim nate!!!!
Moje sožalje, mlada mamica.
To je res težek udarec. Verjamem, da ti vsi ti lepi trenutki, prvi nasmeh, potem bo prvi zobek, besede, vse lepo z otrokom, niso tako lepi, ker je nad njimi senca, ker jih ne moreš deliti z njo. Še bolj hudo pa mi je za tvojega očeta. Daleč od tebe, naenkrat sam. Res sem žalostna za vas.
Hvala, da ste z mano delili svoje izkušnje. Čeprav zelo hude, ki jih ne bi privoščila nikomur, nikomur. Ampak veliko pomeni, da veš, da nisi sam v svoji bolečini. Življenje se mi je naenkrat pokazalo kot nepredstavljivo kruto in me je povsem sesulo. Pa ni tako, da do zdaj ne bi znala ceniti stvari in trenutkov z bližnjimi – še kako sem se zavedala, da imam vse, kar potrebujem, če imam le ob sebi svoje bližnje, ki se dobro počutijo. Nisem pa si predstavljala, da bo naenkrat vse tako drugače. Verjetno si nihče. Vsem moje iskrene želje, da bi vam bilo v prihodnjih dneh, namenjenih našim ljubim, ki jih ni več, čim lažje.
Draga izgubljenamaimica, berem tvojo zgodbo in po telesu me spreletava srh. Tako zelo podobna je moji….
Tudi pri meni se prepletata rojstvo in smrt, veselje in žalost. Pred dobrimi tremi meseci me je s svojim rojstvom neizmerno osrečil mali fantek, le slaih 7 tednov kaseneje pa je moje srce potonilo v žalost ob izgubi moje mame – rak.
Mamina bolezen se je pojavila istocasno z mojo nosecnostjo zato je za menoj eno leto polno veselja in pričakovanja na eni strani ter zalosti in obupa na drugi strani. Hudo je, ko te vzporedno obdajajo tako nasprotujoca custva in ne ves katerim bi dal prosto pot…. trpis in se veselis ob enem. Mami, neizmerno te pogresam…. toliko ti imam za povedati.
Izgubljenamamica kako se drzis, kako brodis cez poplavo custev?
Ananias, žal mi je zate. Verjetno res obe preživljava podobne trenutke, čeprav vsak lahko le sam ve, kakšna je njegova bolečina. Meni je zelo težko. Nekako prebrodim čez dan, z mislijo na vse druge, ki jih imam rada, posebno moja dva sončka, a stalno čutim neizmerno bolečino. Dvakrat zdaj zvečer je bilo sploh hudo …samo jokam in tuhtam, kakšno bogastvo sem izgubila in smo izgubili. In na trenutke res ne vem, kako bo šlo naprej. Vem, da bo moralo in nekako bo šlo, samo en tak velik del življenja mi je zmanjkal. Kako bi zdaj poklicala mamo. Vedela sem, da jo lahko pokličem zmeraj,grem zmeraj na obisk. In je naenkrat vse drugače. Toliko lepega bi ji še privoščila. saj sem vedela sproti, da se imam lepo, ampak šele zdaj res vidim, kako zelo nam je bilo lepo, ko smo bili pri njej, ko sem jo poklicala, ko sva kam šli …
Bom vesela, če se še kaj oglasiš. Poljubček tvojemu fantku. Najin je ravno danes star 2 meseca.
Izgubljenamamica, pozdravljena.
Minili so prazniki namenjeni zalovanju in spominu, toda v meni je samo praznina. stala sem ob grobu in vse kar sem si zelela in mislila je bilo kako cimprej oditi stran od tam.
vse prevec si zelim (zavestno in podzavestno) biti mocna, kar pomeni ne govoriti in ne izkazovati svoje bolecine. Taksna je bila moja vloga ves cas mamine bolezni. Jaz sem bila tista, ki sem jo vecinoma spremljala k zdravniku, name se je obracala v tezkih situacijah soocanja. Takrat sem morala biti močna ne samo za mami, temvec tudi za sestro, predvsem pa za oceta. In prav onadva se dolgo nista sprijaznila z usodo namenjeno nasi mami zato tudi nista znala najti pravega kontakta z njo. težko jih je bilo bodriti a jih obenem soocati z realnostjo.
Imela sem obcutek, da se v tistih tezkih in zalostnih trenutkih nihce, ampak res nihce ne zmeni zame. In ob tem sem bila se noseca. In enako je sedaj. vsa vprasanju o mojem pocutju so bila in so se vednpo zelo povrsna in tako bolj mimogrede, osredotočena predvsem na otroka.
Zdaj je vcasih se huje, saj se nekateri prijatelji in znanci na veliko izogibajo pogovora o preteklih dogodkih ker enostavno ne vedo ali bi mi cestitali za nasega malega soncka ali bi mi izrekli sozalje ob izgubi mame. Tako ostajam sama s svojo zalostjo in toliko neizrecenimi besedami.
Pa saj cez dan gre. Dojencek me polno zaposluje in nadvse osrecuje in dneva je kaj hitro konec. Toda zvecer, ko se umirim je v moji glavi pravi ringelpsil. Misli in spomini streljajo iz vseh strani in mi ne pustijo spati. Kako si vcasih zelim, da bi imlea daljinca in bi vses kupaj s pritiskom na gumb izklop enostavno zaustavila… pa zal ne gre tako…..
Ker smo v zadnjem stadiju mamine bolezni sodelovali tudi z drustvom hospic bom verjetno izrabila priloznost in se dogovorila za pogovor z njihovo psihologinjo. Enostavno nisem tako mocna, kot se izdajam in resnicno si zelim, da nekdo poslusa in tolazi tudi mene….
pa hvala za poljubcke mojemu malemu. verjamem, da sta jih delezna tudi tvoja soncka. jaz ga redno vsak vecer preden grem spat se enkrat poljubim in mu povem kako neznansko rada ga imam.
Pozdrav!
Tudi v naši družini si rojstvo in smrt podajata roko.
Zdaj sem že doumela (je bilo težko), da je to sestavni del življenja in da približno že vemo, kdaj se bo dete rodilo, točno pa sigurno ne. Še manj točno in še manj brez roka pa, kdaj bomo odšli.
Saj že Prešeren pravi: skrivnost življenja našega je kratka,…
Zelo lepa in vzpodbudna pa je pesem Toneta Kuntnerja: Ni konec, ko pride tvoj zemeljski konec,…
Zato drage mamice, želim, da v svojih otrokih vidite smisel življenja, ki se vedno vrti le naprej. Verjamem, da si na tem svetu le toliko časa, dokler ne narediš tistega kar moraš. Kaj pa je to, pa še zase človek ne ve.
Tudi mene je močno vleklo v t.i. črno luknjo, potem pa sem se odločila, da je temu konec in da tako je. Zdaj se z vsemi, ki so že odšli s tega sveta in so mi ogromno pomenili (tudi moja hči) pogovarjam v mislih in se zahvaljujem za vsak dan, ki nam je podarjen. Najbolj pa za dojenčka, ki nam je bil letos dan. Zdrav in vesel, čeprav so bili dohtarji črnogledi.
Zame prvi november tudi ni dan mrtvih, ampak dan vseh živih, ki so že odšli, pa so vendar na nek način z nami. Najlepši spomin, ki ga lahko narediš za čoveka, ki je že odšel, je to, da delaš tiste stvari, ki jih je on želel. Da dokončaš plan, ki ga je začel. Zato pojdite v hribe tja, kamor je mami rada šla, sadite takšne rožice, kot jih je mami,… in se boste našli, skupaj z vašimi. In pripovedujte o svojih mamicam (lepe stvari) svojim otrokom. V pogovoru in delovanju je rešitev.
Imam kar hude dneve, sploh večere. Poskušam se čim bolj zamotiti, ampak je težko uiti mislim, ker sem večino časa sama z dojenčkom. Mož prav v teh dneh veliko dela, trenutno je na seminarju v tujini. Še zmeraj si ne morem predstavljati, da je to to, konec. V družini so ostali poleg mene sami moški in vsak po svoje prenaša bolečino. Meni je bila pa v tako težkih trenutkih v veliko oporo mama – tako kot je lahko le mama. Ponoči se zbujam in mi tako zelo manjka. Pomanjkanja spanca sploh ne pogrešam, ker niti nimam volje spati. Vse bi potrpela, samo da bi lahko obrnila čas malo nazaj. Vem, da si to želi vsak, ki je izgubil bližnje. Ufff, nisem vedela, da je lahko tako hudo in ob tem živeti naprej in se ubadati z vsemi malenkostmi in obveznostmi, ki jih življenje prinaša. Upam, da se še kdo kaj oglasi. Čim lažji konec tedna vsem!
Življenje je lepo, veselo, žalostno, težko, vsakega nekaj, a včasih se zdi, da je ostalo samo težko in žalostno. So obdobja sreče, in če traja, se je niti ne zavedaš. Ko si žalosten, pa se žalosti zavedaš in boli ves čas.
Prisili se, draga izgubljena, da se veseliš otroškega nasmeha, in pokaži sinčku s tem, koliko ti pomeni in da se ga veseliš. On se ne žalosti, razen če se bo nalezel od tebe. Raje se poskusi nalesti ti od njega dobre volje. Mogoče pišem bedarije, mogoče pa gre, ne vem, poskusi.
Lepo pozdravljena.