Pred približno letom in pol mi je umrla mama. Nepričakovano, sredi mojega najlepšega veselja, ko sem sama nekaj tednov spoznavala, kaj pomeni biti mama. Tako zelo sem si želela deliti svojega otročka z njo. Šele takrat sem začela spoznavati, kaj nam je dala, koliko stvarem se je odpovedala za nas, čez kakšne preizkušnje je šla. Zdaj, ko bi ji sama lahko pomagala, ji povrnila njen trud … je ni več. Mene pa tako boli, prav fizično boli. Tako pogrešam, da ne morem deliti svojega življenja z njo. Če mi je bilo kdaj težko, sem ji samo povedala, in sem se laže spopadla s težavami. Zdaj pa se počutim tako sama, tako nemočna, čeprav imam družino. Odkar ni mame, mi je odvzet en tak del življenja, da ne morem povedati. Ne morem preboleti. Verjamem, da tisti, ki ste dali skozi podobne bolečine, razumete. Hvala, da ste prebrali.

Popolnoma te razumem, sama sem tudi pred 15 meseci izgubila moža in ostala sama z dvema otrokoma, bilo je in je še vedno hudo a se počasi pobiram, ker vem da moram, vem pa tudi kako je če izgubiš starše,oče mi je umrl ko je imel moj starejši sin tri mesece, mami pa deset dni pred rojstvom mojega drugega sina.Tudi jaz sem si očitala, da jima nisem dosti dala in kaj bi jima še lahko ampak s časoma sem doumela da je to usoda in da se tega ne da spremeniti.lp

Kako zelo vaju razumem, tudi jaz sem izgubila mamo – prezgodaj in šele nato ugotovila, da sem ji dala veliko premalo…med tem sem tudi sama postala mamica, vendar jo v svojem življenju zelo pogrešam, rada bi vse to delila z njo…..marsikaj obžalujem, vendar je zdaj žal prepozno za to.lp obema