Mama je odšla
Niti dva tedna še ni minilo odkar je mama odšla. Tako zelo jo pogrešam.
Vsak večer je prišla k meni in mi dala poljubček za lahko noč, čeprav že dolgo več nisem majhna punčka.
Tako zelo sem navajena na njene objeme. Nihče drug me ne objame tolikokrat, kar tako, ker me ima pač rad.
Mama je bila najbolj topla, nežna, prijazna oseba, kar sem jih kdaj poznala. Od nje sem prejemala brezpogojno ljubezen.
Zdi se mi, kot da to življenje ni moje in da bo še prišla.
Moje sožalje Petra!
Kako lepo je slišat otroka, ko zna tako lepo opisat svojo mamo!
Tvoja mama je odšla iz fizičnega sveta….vsi lepi trenutki pa s v tvojem srčku! Razjokaj se, ko ti je hudo,kajti pridejo še tud lepi trenutki za tebe.
Naj ti bolečina čimprej mine! Čimveč pripoveduj drugim o svoji mami…če ne drugače pa tako prek forum.
Čaw
Moje sožalje!
In enako se počutim tudi sama in z enakimi besedami lahko opišem vse skupaj, le da moje tri tedne ni in da kar čakam da pride spet k meni ali pa da mi nekdo zjutraj, ko se zbudim reče, da me je le hecal, da so bile le grde sanje.
A ni to grozno!? Sploh ne dojemam in ne verjamem, da je ni in ne bo.
Ko grem na grob je kot da grem k nekomu drugemu in hočem domov k njej.
Mamica rada te imam!
Hvala Marjeta. Včasih samo sebe opominjam, da moram biti hvaležna za ta
leta, ko je bila mama z menoj in je bila tako dobra do mene. Sprašujem se
ali me ne bi tako bolela njena izguba, če se ne bi imeli tako radi in se ne bi
tako dobro razumeli.
Bučka tudi jaz tebi izrekam iskreno sožalje. Včasih mi čisto zmanjka solz in
zdi se mi, da vse skupaj sploh ni res. Zjutraj čakam, da bo prišla v sobo in
me vprašala, če bom tudi jaz kavo. To je naredila skoraj vedno, kadar sva
bili zjutraj doma. Najino pitje kave je bilo obredno.
Bučka pustila sem ti svoj e-naslov. Če želiš, mi piši.
Petra
tudi jaz sem izgubila mamo- pred dvema letoma, pa je praznina še vedno tako zelo neznosna. Srečni bodita, da lahko jokata, jaz sem se lahko razjokala v vsem času zgolj parkrat. Bolečina pa kar trga! Žal vaju ne morem potolažit, da čas celi rane, a morda rane že, a tista praznina ostane.
Jaz sem imela s svojo mamo podoben odnos, kot ti. Bili sma predvsem prijateljici z razliko, da me je ona brezpogojno ljubila. Tudi jaz še vedno pogrešam njen objem, tolažbo in razumevanje. Kot da je z njo izginil svet. Tisti prijazen, varen svet. Sedaj pa je vse hladno, tuje.
In še moj nasvet- če ne bo vedno bolje in se ne boč znala sprijaznit si najdi strokovno pomoč. Jaz sem si jo in po majhnih korakih, res pomaga! Ne muči sama sebe…
Tudi meni se zdi svet zdaj hladen. Mama je res predstavljala neko toplino, ki je več ni.
Neki znanki, ki se ji je zgodilo enako kot meni, le nekaj mesecev prej, sem tudi sama predlagala strokovno pomoč. Vendar se zdaj sprašujem, koliko lahko pomagajo tisti, ki tega niso doživeli. Na koga si se obrnila ti Tiaa? Mi lahko kaj svetuješ?
jaz sem se obrnila. na psihijatrinjo, ki sem ko poznala še iz najstniških let. Res mi pomagajo pogovori z njo. a VSEENO MORAŠ NAJPREJ SAM SKOZI TEŽAVNO POT ŽALOVANJA IN DOJEMANJA, DA SI OSTAL SAM. Težko je. Jaz sem nato padla v depresijo, izgubila voljo za življenje, faks, vsakdanja opravila. Vsi so mi šli na živce, bila sem zelo jezna…na življenje samo. Nisem se znala pobrat. Zato sem si po dolgem prigovarjanju fanta končno pustila pomagat. Saj ne pravim, da je praznina kaj manjša. Tega niti ne pričakujem! A trenutno lahko vsaj normalno, kolikor je to po izgubi mogoče, shajam. Psihijatrinja, pa mi pomaga razumet določene moje odzive, mi razloži, zakaj kdaj kaj občutim in mi pomaga soočit se s procesom žalovanja, da bi boležina s časom pa le bledela. Morda bi si lahko najdla tudi skupino, ki bi se srečevala. če takšna obstaja, pa žal ne vem. In če se boš za kaj odločila, poslušaj svoj notranji glas. Če se ti bo zdelo, da nimaš stika s tistim-tistimi, ki naj bi ti pomagali, si poišči boljše. Saj s psihijatri lahko imaš tudi slabe izkušnje. Obrni se na svojo zdravnico, zdravnika, ta ti morda lahko koga priporioči. Morda pa ti lahko priporočim knjige, ki so meni precej pomagale. vse so od avtorja James van der pragha (mislim, da se tako črkuje…) Naslovi pa : Zdravljenje žalosti, Pot do nebes in pa Pogovori z nebesi. Pa niso verske vsebine, kljub naslovom. Zate bi bila trenutno najbol primerna Zdravljenje žalosti, saj govori prav o izgubi ljubljene osebe in procesu, ki nato poteka v srcih tistih, ki so ostale. Drugi dve sta morda bolj splošni, o življenju in smrti. Upam, da ti bo kaj pomagalo, saj potolažit, vem, da te ta trenutek ne more ničesar. Drži se! Mama je v duhu s tabo…
Draga Petra!
Vem da je tvoja bolečina še vedno velika, saj iz dneva v dan premišljuješ o njej, kaj bi lahko še skupaj naredili….kaj bi spremenila da še ne bi odšla….kako je bilo pred pol leta…..
Mama bi bila vesela, da bi ti na novo zaživela, da bi od daleč lahko videla tvoj nasmeh. Poglej proti nebu, poglej proti soncu, rože, travo, drevesa…vse je minljivo…tud moje življenje, in tvoje, ki je še tako mlado da mora zaživet! Nič ni večno, pa naj se sliši še tako kruto, zato mamo še naprej ohranjaj v lepem spominu.
Pojdi med ljudi, v naravo, poišči kakšno dobro knjigo za dušo!
Mogoče ti bo kakšna živalca lahko pričala nasmeh! Ti samo živi, ugasni bolečino, to pa ne pomeni, da si svojo mamico pozabila.
Upam in želim da ti bo uspelo!
Bodi srečna…vredna si tega!
Draga Petra
Danes je dve leti kar je ni več. Moje drage mami. Boli ,še kako boli. Bila sem z njo, ko je umrla. Držala sem jo za roko, jo božala in ji govorila naj le gre, ker ni bilo več mogoče gledati kako jo boli kako ugaša v njej žarek življenja. BOLI, PRESNETO kako boli. Bolečina je ob praznikih še hujša. December, moj rojstni dan, božič. Na starega leta dan sem stala pred omaro in izbirala oblačila, da bo lepa za njeno zadnjo pot in po Žalah iskala parcelo za njen “novi dom”. Naš je pa tako prazen.Kako naj pozabim in naj se veselim novega leta.To mi govorijo “prijatelji”, ker zdaj naj bi bil “ŽE ” čas. Za koga?
V
Draga V moje sožalje.
Hudo je v vsakem primeru, ti pa si mamo izgubila v takem času, ko se večina ljudi pripravlja na praznovanje, kar je še dodatno breme. Že tako nas vse žalujoče boli, da se svet dalje obnaša, kot da nič ni bilo.
Mene vsaki 25. v mesecu še bolj stisne, ker so to obletnice (mesečne), tako da tudi sama ne vem, če bom še kdaj uživala božično vzdušje.
Naša mama nam je celo leto delala praznično vzdušje, tako da za božič nismo nikoli vzganjali kaj posebnega, zdaj mi pa sploh več ni do praznikov. Kako jo pogrešam, vedno. In ko se mi tako oglasite tisti, pri katerih je preteklo že več časa, vidim, da jo bom vedno pogrešala in da bo vedno bolelo.