Že pred dobrim letom sem pisala na tem forumu glede mame, ki je alkoholik že vse od kar jaz pomnim. Lansko leto je bila v bolnišnici zaradi želodca, ker je vse zbruhala, kar je pojedla. Iz bolnišnice so jo odpustili, diagnoza je tudi ciroza jeter (ne še najhujša oblika). Že 3 leta ni stopila iz hiše, razen ko gre k zdravniku (pa še to zadnje čase zavrača). Ves čas preleži na postelji in gleda TV. Vstane le, da gre na WC in včasih gre do kuhinje. Ven ne gre nič. Ko ji omenim, da bi šla ven je vedno izgovor, da se ne počuti dobro, da ji je slabo. Z njo živi starejša sestra, ki je samska in ji tudi nosi alkohol (predvsem pivo, verjetno tudi vino – ampak itak nobena ne pove). Pravi, da če ji ne prinese, da je groza. Da grozi, da bo naredila samomor, da ji govori, da je ne mara, jo izsiljuje na 1001 način – to verjamem, ker je isto delala z mano, vendar jaz sem se sedaj distancirala. Verjamem pa, da če si ves čas z njo, da je lažje prinesti par pirov, kot pa jo poslušati. Hkrati pa ima sestra tudi psihične težave – se zravi in zato od nje niti ne morem pričakovati, da se bo postavila po robu in vzdržala vse pritiske alkoholika.

Želeli smo, da bi šla mama na zdravljenje v psihiatrično kliniko, saj menim, da ima psihične težave, zdravnica se je strinjala, vendar mama seveda niče iti in noče nič slišati o tem. Jaz mislim, da nekaj pa je treba narediti, ker kar v nedogled tako pa ne gre. Pravim ji, da so le dve varianti – ali je bolna in naj gre k zdravniku – ali pa je zdrava in naj funkcionira kot normalni zdravi ljudje.
Popolnoma se je zapustila, pri frizerju ni bila že nevem koliko časa, umiva dvomim da se redno,…

Kaj predlagate? Kje začeti? Ali jo ponovno na silo spraviti v bolnico, čeprav ne vem, kaj bomo dosegli.

Dejstvo je, da nikoli nisem imela mame – ne v pravem pomenu besede – le biološko mamo, drugega nič in tudi moji otroci nimajo babice. Sem mislila, da jo bodo vnuki malo postavili po konci (kakšen sprehod, igra, karkoli) pa nič. Ni ji mar za nič. Vnuke vpraša par stvari in jih ima že dosti.
Distancirala sem se, ker mi je dovolj izgovorov in jamranja, da je bolna, po drugi strani pa spije po nevem koliko pivov na dan. Brez veze. Ne meni jamrat nič. V bistvu sploh ne kontatkiramo, kadar grem k njej se skregamo, ker ji govorim, da tako pač ne gre. Trpi vsa družina.

Tisti, ki imate podobne izkušnje – kaj predlagate.

Pozdravljena

Zanimivo je, ko se pogovarjam s kom, ki je otrok alkoholika, ena izmed njih sem tudi jaz, imajo vse zgodbe eno skupno točko. Vse se vrti okoli tistega, ki pije in vsi se sekirajo zanj, njemu pa je pomemben samo alkohol. Ne zanima ga koliko ljudi okoli njega trpi, niti nima sočutja do nikogar drugega razen do sebe.

Z alkoholom in vsemi groznimi stvarmi, ki gredo zraven sem se srečala že kot majhen otrok. Najprej je pil moj oče, kasneje je začela še mama. Dokler sem imela živo babico je še nekako šlo, saj je ona nekako vedno omilila očetove izpade (beri pretepanje mame, metanje posode in psihično maltretiranje mame, mene in moje sestre). Ko je babica umrla je postalo naše življenje pekel. No, moja mama se je imela vedno za žrtev in seveda za junakinjo, da vztraja v takem zakonu, kajti otroci morajo imeti očeta. Po drugi strani pa je očeta zagovarjala, da pač takšen je in ga moramo takšnega vzeti. Včasih se je z njim napila in nas maltretirala z njim vred, včasih pa je bila tako “dobra” da je bila vsaj tiho, ko nas je maltretiral on in bila verjetno srečna, da ji je tisti trenutek to prihranjeno.

Obe s sestro sva se odselili že pri ranih šestnajstih letih. Vsaki po svoje je uspelo ustvariti si življenje. No oče je umrl že več kot pred desetimi leti. Ostala pa je mama in njen alkohol. Na vse krplje sva se trudili, da bi jo iztrgali iz alkoholne omame pa ni šlo. Po dolgotrajnih pogovorih in delni cirozi jeter je šla lansko leto celo na zdravljenje, vendar je le tega opustila, saj je menila, in to meni še danes, da nima problemov z alkoholom.

Letos v začetku avgusta je prišlo do zastrupitve krvi, jetra so opešala v 70% in padla je v delirij. Pol meseca je v bolnici halucinirala in bila že dvakrat na robu smrti, saj ji je počila varica v požiralniku. Ima dekompenzirano jetrno cirozo in ni sposobna skrbeti za sebe. Delno so prizadeti tudi možgani. Ko je prišla k sebi sva jo hoteli s sestro na vsak način spraviti na zdravljenje od odvisnosti. Priskrbeli sva si napotnico, celo rešilec jo je odpeljal tja. Vendar pa ko je prišla na razgovor je izrazila željo, da gre domov in na smrt zatrjevala, da ona pa že nima problemov z alkoholom. No in v bolnici in seveda socialna so nama s sestro dali takoj vedeti, da je ona najina skrb, saj ni sposobna skrbeti za sebe. Kako lepo. Že od rane mladosti sva prepuščeni sami sebi pa sva si vseeno ustvarili družine. Imava otroke za katere je najini mami malo mar, tako kot vaši. Mimogrede tudi nje se rojstvo vnukov ni dotaknilo. Nikoli ni vprašala za njih. No sedaj pa je potrebno poskrbeti za betežno mamo. Seveda sva poskrbeli za njo, saj nisva hoteli imeti socialne za vratom. Preko vez sva jo spravili v zasebni dom za ostarele(kar je bilo zelo težko, sa ima komaj 63 let) in plačujeva zanjo ona pa še vedno samo misli na sebe kako je boga in pokliče v vsakem trenutku, ko ji kaj manjka. No pa zadaj ni nobenega premoženja, saj je mama živela kot podnajemnik, kjer so jo seveda sedaj odslovili in v bistvu sploh nima strehe nad glavo. Sedaj je edino to dobro, da ne more več do alkohola. Malo je prišla k sebi, vendar pa je v zelo slabem zdravstvenem stanju. Sedaj je celo zadovoljna, če jo obišče moja hčerka in z njo karta.

Verjetno vam s svojo zgodbo nisem dosti pomagala, ampak eno drži dokler si pijanec noče pomagati sam, mu ne bo mogel nihče. Lahko jo samo poskusite prepričati. Da bo nekdo nehal piti se mora sam odločiti za to. Šele nato je zdravljenje od odvisnosti lahko uspešno. To sem spoznala čez vsa ta leta, saj sem ne samo jaz ampak tudi moja sestra mamo na vsak način hotela iztrgati iz alkoholne omame pa ni šlo. To pa zato, ker ona tega ni hotela.

Iskreno Vam želim srečo v življenju, saj smo je otroci alkoholikov res potrebni.

Nevenka

Težko kaj dodam, je bilo vse povedano. življenjsko in resnično. In ni pošteno, da je tako. Pa drugih vendarle ne moremo spremeniti.
Zato pa imamo ljudje vedno možnost izbire. V vsakem trenutku se odločimo, kaj bomo z mislimi naredili. Cenite sebe, varujte se in imejte se radi. Drugi vas bodo imeli samo toliko, kolikor bodo imeli interesa za vas. Če jim kaj ne bo prav, je pa že vprašanje.

OJ!
Tudi moja mama je bila alkoholik in bilo je nekaj podobnega kot pri vas, le da je ona zjutraj navsezgodaj približno na dva dni se vozla po pijačo. Pila je ponoči in podnevi. Skrivali smo ji pijačo, beg metali – vse zastonj – ko bi denar stran vrgu, ker si je pač šla po novo pijačo. Ko se je poškodovala, ni mogla do pijače in je padla v dilirij. Bila je odpeljana najprej v splošno bolnišnico, kjer so rekli, da če so notranji organi umičeni potem jo bodo dali domov. Organi so bli po ene25 letih alkoholizma še kokr tok – tk da je šla naprej v psihiatrično bolnišnico, da je šla čez dilirij. Enako je bilo, ko se je drugič poškodovala, sam tokrat je bla pa že čist na konc – ampak je po velik besedah zdravnika le privolila v zdravljenje. Ko smo jo dol peljali nam je povedla da se je hočemo znebit, da jo bomo v trugi nazaj prpelali, pa še velik podobnih.
Ko pride človek na zdravljenje more rečt da je prišu z lastno voljo in da ga ni noben prisilu (to ni nikoli res). Človek more prit do podna (če ni prepozno), da gre na zdravljenje, mogoče ga služba prisili. Svojci, ga v večini ne bojo, niti solze otrok. Pri nas je govorila, da pije zaradi nas – vsi smo bli taslabši. Ko je šla na zdravljenje smo premetali bajto – alkohol v vsakem kotičku – prelit v plastenke, da niso steklenice ropotale. Pila je tudi 80% alkohol.
Žal te razumem kako je pri vas. Sreča ne živiš zraven – živi ti če ona noče – čeprav je to težko ozdravljiva bolezen – kot vsaka druga bolezen. Hudo je, ampak težko verjamem, da bi jo svojci spreobrnili. Moglo se bo nekaj zgodit in upam, da se ugodno reši, čeprav pri nas še vedno živimo v strahu kaj bo, ker če bo spila kozarček ne bo samo pri enem ostalo in potem glede na zdravje ne gre od začetka, ampak gre hitro navzdol.
Poskusite jo po ovinkih spravit k zdravniku, pri nas je blo dobro, da se je polomla. Vem pa, da je to nenormalno težko in ko se že odloči se še kake pol leta čaka na zdravljenje. Želim vam, da se vam spremeni na bolje.

Hvala vsem za odgovore. Ja, zgodbe so si vse zelo podobne. Jaz res ne vem, kaj še storiti. Tako ne more več naprej, vsi smo je že siti, še najbolj seveda trpi sestra, katera je “ujeta” z njo. Na zdravljenje ne bo šla… Situacija pa je lahko taka še leta in leta.