Mama
Lep pozdrav.
Moja težava se nanaša na mamo, ki mi povzroča težave že odkar sem prišla na svet. V prvem razredu žaljenje, tudi kakšen udarec zaradi njene nepotrpežljivosti pri domačih nalogah (kasneje jih je opustila ker se ji ni dalo ukvarjati z njimi in tudi moj uspeh je padel ker sem morala vse za šolo delati sama), strah me je bilo priti domov ko sem pisala 2. Naprej so bile stvari kot npr. mi je razmetala celo sobo ker ji nekaj ni bilo všeč in sem si morala vse pospraviti nazaj tudi če je bilo prej vse v redu. Vedno me je tožila še očiju (po krivem) in čeprav sem bila prej njegova ljubljenka se sedaj vede kot da me komaj pozna. Žaljivk in prepirov je bilo toliko da sem skoraj propadla. Začela se je bulimija, ki sem se jo komaj rešila, enostavno nisem našla načina kako pobegniti in kompleksi so me požirali. Najhuje je to da misli da če se opraviči so problemi rešeni, misli tudi da ne dela nič narobe in kar je najhuje vidi druge (npr,prijateljico-ona ima bulimijo samo zato ker so starši tako delali z njo). Mene seveda ne vidi. Dovoljeno mi je prav vse, denarja mi ne daje, ne pusti mi delati, hoče da delam šolo ampak brez denarja jo teško in tudi ob delu je teško in potem ko predmet ni narejen je zopet vse narobe. Živela sem že s fantom vendar ni trajalo dolgo (zaradi denarja), potem sem šla zopet domov in čutim da me je pričelo to spet zažirati. Ne morem delati doma (hoče da operem perilo, pospravljam, kuham in zraven še delam šolo in si služim denar). Če vsega tega ne delam je seveda nekaj narobe. Vbistvu je vse kar naredim narobe, tudi če se umaknem pride za mano in stoji tukaj ter provocira dokler se mi ne zmeša potem gre po očita in me oba napadeta da se drogiram ker sem tako razburljiva ter da bi morala za Lj-POLJE. In se mi smeji ter zraven kako nesposobna sem in kako so drugi ok, Naj še omenim da tako opravlja da je zgubila že vse prijateljice. Z njeno najboljšo prijteljico sva se pogovarjali in ne more verjeti kakšna je,in me popolnoma razume. Kaj torej ob takšni osebi narediti, če se ji ne moreš umakniti ker skos hodi za tabo in če se ne moreš izseliti ker si ne morem sama plačevati šolanja in vsega. Help me please.
Pojdi pa nasvet k šolski svetovalki in na center za socialno delo. Obstajajo varne hiše za mladoletne otroke, ki imajo nemogoče starše, kakršni so tvoji. Lahko greš živet v internat ali študentski dom.
Starši so te po zakonu dolžni finančno preživljati, dokler se redno šolaš. Pozanimaj se za svoje pravice in kako čimprej odidti od doma.
Ne vem kaj lahko narediš razen tega, da jo enostavno ignoriraš. Nap če ti razmeče sobo pusti razmetano, zbrcaj v kot toliko, da boš prišla mimo.
Ona te očitno ne spoštuje kot osebo, ima te za malega otroka in sedaj čuti, da se ji oddaljuješ, da postajaš/da si odrasla in bo izgubila svoj smisel obstoja kot mama. Ti ji služiš le za čustveno mašilo za njene težave in na vsak način želi, da ostaneš “majhna deklica”.
Tudi tvoja motnja hranjenja izvira od tu – odnos s starši. Ne krivim jih, so kakršni so in dali so ti kar so ti lahko dali, več niso zmogli, ker so prerevni (v čustvenem smislu) in s tem moraš sedaj živet.
Ti si jih očitno prerasla in boš nekoč tako ali tako odšla od njih (kar je edino pravilno) in to ju sedaj bega zato izvajata pritisk nate. Še zadnja dejanja obupa.
Ne daj se!
piši mi na [email protected]
tudi jaz imam zdrobljene odnose….
Ne razumem tvojega zmedenega krika na pomoč. Pritožuješ se čez materine zahteve, da je v življenju pač treba delati (v šoli, doma ali v službi)… Tudi moja hči pridno študira, dela preko študenta, a nikoli ne odreče pomoči doma. Skuha tudi kosilo, opere in zlika perilo, kupi nam kruh in solato, pospravljanje je pa itak normalna stvar za vse nas.
Moti te verjetno le to, da ti ne zna izkazati ljubezni, spoštovanja in podpore.
Žal se tu ne da dosti spremeniti. Starše imamo, kakršne pač imamo. Taki so zato, ker drugačni ne znajo biti. A tudi slabi starši so nam lahko čudoviti učitelji. Pripravijo nas do spoznanja, katerih napak v življenju ne bomo delali.
Tvoja žalostna in zmedena mati te zelo dobro uči kako postati čimprej samostojna.
Torej, če ti življenje doma ni več vzdržno, si postavi cilj, kako recimo v pol leta zaživeti na svojem.
Vse svoje misli in dejanja usmeri v ta cilj in zagotovo ti bo uspelo.
Mama ni dobila od doma nobene ljubezni, zato je ne zna dajati, ker je nima od kje vzeti. To je dejstvo.
Rešitev bi pa bila, da se postaviš pred ogledalo in si rečeš:
sem pametna, lepa, odprta za nova znanja, sposobna, uspešna, lahko dosežem vsak cilj, sem močna in zdrava. Nihče mi nič ne more. Sem spoštovanja vredna in tako se obnašam sama in pričakujem, da se bodo tudi drugi do mene.
Potem glej, da boš vsako jutro zajtrkovala, da “natankaš gorivo v avto”, da ti bo dan lepo tekel. Živiš zdravo, piješ in normalno ješ.
Nato si boš napisala v zvezek načrte po točkah in po vrsti, kakor si sledijo in ob izpolnitvi točko prečrtala.
Za začetek pa naj bo tvoja 1. ljubezen šola in veselje do učenja. To je tvoja rešitev in temu posveti svoj dan. Ko boš dovolj stara, boš lahko preko študenta delala promocijska ali kakšna druga dela in počasi služila, ter tkala socialno mrežo znanstev.
Razmisli, kako se vidiš kot odraslo, kaj bi rada delala in kaj ti v šoli gre. Vse je možno in le sama boš to dosegla.
Srečno in sporoči, kako ti bo šlo.