Mame ni več. Že dva meseca je minilo odkar je umrla. Kar tako, nenadoma.Do sedaj sem bila nekako čustveno otopela, zdaj pa vedno bolj občutim žalost. Ko se spomnim nanjo in na to, da je več ni, me pograbi panični strah. Zakaj je ni, saj ni res, da je umrla. Ne moja mama!
Včasih razmišljam kaj ji moram povedati, kam bova šli skupaj, potem pa se spomninim ,da je več ni, Kako to boli!!!!
Imam še očeta, ki zaradi mamine smrti zelo trpi in to me še dodatno žalosti. Včasih si pokličem mamino dušo in si predstavljam, da me objema.
Rada bi, da bi vedela kako zelo sem jo imela rada in da sem zanjo naredila vse kar je bilo v moji moči, da bi ostala pri nas, a se je odločola, da gre. Rekli so, da je šla visoko v nebesna kraljestva in da ji gre dobro.

Kako boli, z vsakim dnem mi je huje. Mama imela sem te zelo rada, čeprav tega morda nisi vedela.

Moje iskreno sožalje, žalostna***. Ko človek izgubi enega od staršev, izgubi zelo veliko. Žalost je včasih neopisljiva. In težje zate je še to, da vidiš trpljenja in žalost očeta … najverjetneje nisi zamudila prilike, da bi dala materi vedeti, kako rada si jo imela. Skušaj se zamotiti in ne izgubi prilike vse to povedati tudi očetu … hodi z njim na sprehode, pogovarjajta se o materi … to bo ublažilo bol obeh in počutila se bosta zbližana. Konec koncev se človek ne izogne bolečini, če o njej ne govori.

Zdrži, imej lepe spomine, deli jih z očetom, oče te zdaj bolj potrebuje kot kdajkoli in dana ti je priložnost, da mu pokažeš svojo ljubezen, svojo hvaležnost, da mu ponudiš delček sebe …

žalostna, narava je poskrbela tako, da slej ko prej izgubimo starše.
Če je obratno je še veliko huje, verjemi.

Vsi, ki smo izgubili starše, jih pogrešamo (razen mogoče kakšne izjeme),
se sprašujemo, če smo res naredili za njih vse, kar smo lahko.
Se sprašujemo, če smo jim povedali vse, kar smo jim želeli povedati.
Se sprašujemo še marskikaj drugega.
In predvsem si večno postavljamo vprašanje: Zakaj se je to zgodilo to ravno meni? Zakaj že zdaj in zakaj ne kasneje ?

Žalostna, mnogi smo že šli skozi to, kar se zdaj dogaja tebi.
Ohrani lep spomin na mamo, dobro se razumi z očetom, ki je ostal sam.
Misli predvsem nanj, njemu je in bo verjetno huje kot tebi.

Ti imaš gotovo svojo družino – ali pa jo boš imela, svojo službo, svoje življenje… on pa vsega tega verjetno nima(več), vsaj začasno ne.

Draga žalostna!

Moje iskreno sožalje.
Vem, kako hudo ti je pri srcu. Lani marca je tudi meni umrla moja draga mami. POmenila mi je vse na svetu. Ati mi je umrl, ko sem imela osem let.
Skupaj z mamo sem se borila dobri dve leti – proti tej kruti bolezni – raku.Kako rada bi jo slišala, pogosto imam sanje, in v sanjah jo vidim živo in slišim, kot da bi stala pred mano, res neverjetno. IN ko se zbudim, sem zelo zelo žalostna, ker je žal resnica drugačna. In cel dan mi gre na jok. Tako kot ti sem žalostna, ker si ne morem predstavljat, da je ne bom več videla in slišala, pila kave z njo, klepetala z njo, ji povedala kaj se mi je zgodila in ona meni o svojih dnevnih dogodkih. Grozno….

Lahko čutim, kaj prestajaš, žal je usoda hotela tako. Iztrgala je tvojo in mojo mami iz naših življenj. Počutiva se izigrane in ogoljufane. Zakaj, zakaj moja mami, se sprašujeva. Žal vprašanja in odgovori nanje nič ne pomenijo, resnica je taka kot je. V času, ko se je moja mami poslovila, sej par mesecev doživljala grozovite dvojnosti. Sem že klicala njeno številko na mobitel, in me je prešinilo, jok. Ali ko sem se peljala, sem se spomnila,to pa moram mami povedat, ne, žal ne morem, jok. Kadar se peljem mimo bloka,kjer sva stanovali,jok…Zdaj lahko grem le na grob, k njej.Oh, to kruto življenje….

Draga žalostna, bodi močna, vedi, da nisi sama, tu smo ljudje, ki smo ob tebi, čutimo s tabo in ti želimo čim več moči in poguma….

drži se

*******Draga mami, rada te imam, angelček moj!*******************