spoštovane,

5. septembra je sin padel na ploščicah v hiši, v kateri še ne živimo. Ploščice so bile zaradi del okrog hiše prašne, hkrati (tega tisti dan nismo še vidli) industrijsko povoskane. Takoj ko je padel, sem ga vzela v naročje, ga hotela potolažit, poklicala sem partnerja, ki je bil izven hiše in takoj smo se odločili, da gremo v nmp zdravstvenega doma (cca. minut z avtom).

Tam ga je dežurni zdravnik pogledal, ga na splošno ocenil da je uredu, slekli smo mu hlače, meni se mi je zdel gornji del desne noge otečen in sem to rekla zdravniku. Zdravnik mu je obe nogi izmeril in rekel da so simetrične in da otekline ni. Vprašala sem ga (po domače ker je bil nekje mojih let), če se mu ne zdi, da bi bilo kaj hujšega – zlom, in da če je sigurn…Pa mi je odvrnil da je sigurno samo umret… vprašala sem ga, če bi bil njegov sin če bi ga peljal v Šempeter na slikanje, rekel je da ne, sicer pa sem prosila za napotnico, bolj za vsak slučaj.
Ko smo se na vratih poslovili sem vprašala še medicinskega tehnika kaj se mu zdi, pa je rekel, da bi drugače jokal, če bi imel zlomljeno.

Odšli smo domov, brez imobilizacije, otroka peljali v navadnem otroškem sedežu. Po navodilih zdravnika smo vse skupaj obravnavali kot udarec (da gre za udarec je napisal tudi v dokumentacijo – obvestilo osebnemu zdravniku, napotnico). Ker sem kot mama panična in ker sin ni hotel stopiti na nogico in se je nekoliko umiril le v naročju smo se v roku pol ure odločili, da gremo na slikanje – rentgen.

Tu pa je bila zgodba popolnoma drugače, saj je dežurni travmatolog takoj omenil sum na zlom stegnenice (s partnerjem sva se skoraj sesedla), šli takoj na rentgen in ja, sin ima spinalni zlom stegnenice. Takoj je bil sprejet na oddelek, zdravljenje levkoplast ekstenzija, tako zdravljenje je prejemal tri dni, ker ni šlo je bil v torek 8. septembra operiran, vstavili so mu eno titanijevo žico, ki jo bo potrebno operativno tudi odstraniti.

Menim, da je bil sin površno obravnavan, iz NMP ne bi smel brez imobilizacije, saj po strokovnem mnenju (pridobila strokovno mnenje enega izmed predstojnikov travmatologije in ortopedije), da je vsaka ne imobilizacija lahko škodljiva in da lahko povzroči poškodbe živca in žil ter posledično notranje krvavitve.

Vse skupaj pa se mi zdi tako površno, da je bil 19 mesečnik tako obravnavan. Zdravnik, bi moral upoštevati, da otrok še ne govori, da smo prihiteli 5 minut po padcu bi moral predvidevati oteklino, da je odšel brez imobilizacija pa za bruhat.

Iz strani ZD je bil opravljen strokovni nadzor, kjer piše da je opravil vse strokovno…Tudi da je pretipal kosti v poteku in ni ugotovil razlik. Nesposoben in malomaren.

Vložila bom odškodniski zahtevek, zanima pa me, kdo je odgovoren, ustanova (ZD) ali zdravnik osebno?
Zanima me v kolikem času primer zastari?

Spoštovana!

Zelo žalostno je prebrati kaj takšnega, kar se vam je zgodilo. Žal je povsod, kjer smo vpleteni ljudje, nepravilnosti za pričakovati, ker nihče ni popoln. Seveda vse, dokler nekdo zaradi njih ne nastrada. V danem trenutku je zdravnik zagotovo ravnal po svoji najboljše vesti in v nobenem primeru bi ne smel preslišati vajinih strahov in govoriti na pamet.

Takšne padce je potrebno preveriti!

Razlog, pa ne da bi ga opravičevala, za njegovo ravnanje, zagotovo tiči v tem, da mnogo mladih pacientov v resnici preveč skrbi in predvidevam, da je imel zdravnik za seboj kako izkušnjo, kjer je slišal na svoj račun kritike, da je prehudo odreagiral in pošiljal na slikanje in nadaljnje preiskave kakega pacienta brez potrebe. Vedite, da je vsaka storitev plačljiva iz strani zavarovalnice in da zavarovalnica zagotovo vrši pritiske na zavode, ti na zdravnike in v končni fazi je nato zdravnik ta, ki gleda v oči pacientu in naredi v njegovih očeh hudo napako, ki pa je posledica spleta okoliščin in tudi njegovega strahu zase.

Torej hitro obtoževanje kogarkoli, ne glede, da zagotovo ni prav, da se je vašega malčka tako obravnavalo, je splet okoliščin in ekonomske situacije v kateri je naša država. Vedite, da tudi zdravnikom ni lahko.

Kar se je zgodilo vašemu sinčku, je zelo neprijetno in nestrokovno, toda za tem tiči, kot sem pojasnila več razlogov. Najpomembneje je, da ste kot mati prisluhnila sebi in svojemu instinktu, saj najbolj poznate svojega sina in ga peljala v nadaljnjo oskrbo, kjer so nadaljevali potrebne postopke preverbe poškodbe in ugotovili njihovo obsežnost ter ustrezno ukrepali. Zdravnik bi vam moral prisluhniti bolj. Pogosto opažam, da zdravniki pacientom ne prisluhnejo dovolj.

Tudi sama sem že v svoji zgodovini naletela na tako obravnavo moje hčerke, kjer sem zahtevala tudi sklic konzilija, pa vendar je ostalo pri mnenju, da gre za poškodbo, dokler se stvar čez nekaj let ni ponovila. Šele takrat so jo poslali na nadaljnje preiskave, pri katerih pa so zgolj ugotovili nepravilnosti in vnetja, in ukrenili niso nič…

Vendar…ko imaš otroka s kupom težav, pri katerih bi moral skoraj za vsak pregled in ne ukrepanje, izgubo vzorcev, napačen in neresničen izvid ukrepati s pritožbami in tožbami, se izgubiš…in po letih pritoževanj si utrujen in nepotešen. Kajti iskati pravico v sistemu, ki zdravnike brani…sploh v vašem primeru, kjer je njegovo ravnanje morebitna posledica pritiskov od zgoraj…vzame vam leta življenja, koristi pa je bolj malo, če sploh so…Tudi sama si želim, da bi bilo drugače.

Verjemite mi, nič manj nisem bila jezna od vas in nič manj zagnana, pognala sem se v boj za pravico, pa je moja hči trajno poškodovana…v več kot desetletju sem le izgubila veliko let življenja in imela hude dodatne skrbi zaradi pritiskov… Kaj ima hči od tega? Nič dobrega, nič, kar sem pričakovala, v kar sem verjela in zaupala.

V kolikor želite po tej poti, vam odgovarjam sledeče;

Najprej preverite, pod kateri zavod zdravnik spada, nato zavodu vložite pritožbo glede dotičnega zdravnika. zavod ga bo verjetno oprav vseh krivd. To, če razberem prav, ste že storili.

Vsak zdravnik ima svoje napake zavarovane in ima nadrejenega. Za svoje nepravilnosti pa je odgovoren sam, obenem pa zanje odgovarja tudi zavod, kot ustanova, pri kateri je zaposlen. V vsakem primeru predlagam, da še prej obiščete Varuha pacientovih pravic, zahtevate knjigo pritožb in pritožbo naznanite. Zahtevate ukrepe in poročanje vam glede le teh. V primeru, da se v kratkem nič ne zgodi, pa vložite tožbo proti obema, tako zdravniku kot zavodu ( z vsemi dokazi, da ste skušali ukrepati najprej drugače) in bo nato sodišče skozi postopek razkrilo, kdo je tisti, ki je pravi, kajti odvisno je od pogodbe zdravnika z zavodom, ki pa je ne poznamo. Lahko si zavod opere roke, lahko ne. Lahko pa si zdravnik opere roke in naprti odgovornost zavodu. Torej…v tem primeru težko vemo, kdo je pravi…

Vendarle še enkrat polagam na srce, dobro razmislite. Vsekakor pritožbo napišite tudi Zdravniški zbornici in Ministrstvu ter drugim morebitnim delodajalcem zdravnika. Predvsem jo utemeljite s tem, da se tragedija tokrat zaradi vašega ukrepanja ni zgodila v smeri dolgotrajnih posledic in hujšega ogrožanja življenja, da pa vas je strah in vas skrbi za prihodnje delo tega zdravnika, da naj bodo pozorni ne njegovo delo. Ter da še ne poznate morebitnih posledic te napake zdravnika pri vašem sinu. Prav je, da se vaša izkušnja za vselej nekaj zabeleži v vednost njegovih sledečih pacientov. V kolikor bi se delal nek tak seznam, bi se morda vsi bolj potrudili, da bi pri obravnavah ne prihajalo do takšnih izkušenj. Smo pa vsi ljudje zmotljivi. Biti zdravnik je velika odgovornost in opravljati svoje delo dobro, zdravniku pogosto na breme prinese nezadovoljstvo drugih, ki skrbijo za proračun.

Veliko uspeha vam želim in vesela bom, če mi sporočite napredek rehabilitacije pri vašem sončku ter, kako ste se odločili.

Spoštovana. hvala ker ste si vzela čas in odgovorila na moja vprašanja, dvome in pomisleke. Zelo me žalosti, da ste v življenju doživela tako izkušnjo in iskreno sočustvujem z vami. Človek pride utrujen, nervozen, zmeden od vseh teh pisanj, klicev in vsega skupaj, tako da sem se odločila, da ne bom šla po poti, na kateri bom več let življenja izgubila zaradi tožb, pritožb in vsega skupaj.

Sin je še vedno v dolgih mavčnih hlačah, odštevamo še zadnje dni od odstranitve, hkrati pa se bliža tudi čas operativnega posega – odstranitev žice. Upamo na najbolje in smo optimisti. Gledamo optimistično in upamo na najbolje.

Glede zdravnika pa tako. Mogoče se zaveda svoje napake, ki jo ne bo več napravil, mogoče pa je preveč egoističen, zagrenjen, zagledan samega v sebe in bo take ali še hujše napake delal v prihodnje, zato bom vseeno o dogodku le obvestila naslove, ki ste jih predlagala. (predstavnika pacientovih pravic in ministrstvo).

pa še to, poročilo njihove interne komisije je totalno pihanje na dušo zdravniku…ne vem zakaj je v zdravstvu tako težko priznati napake, ljudje smo čustvena bitja, včasih je že iskreno opravičilo dovolj, a ne?

Zanima pa me še, od zdravstvenega doma zahtevam pisne odgovore v zvezi z pritožbo, ki sem jo napisala na njihovo poročilo o strokovnem nadzoru, pa me vabijo na razgovor, kjer naj bi bil prisoten tudi dotični zdravnik, bivša otrokova pediatrinja, ki je predsednica komisije…Res mi ni do tega, da bi jih srečala…Zanima me ali naj vztrajam in zahtevam pisne odgovore?

Želim vam vse dobro

Lepo pozdravljeni!

Z vsem, kar ste napisala, se strinjam. Vsekakor smo ljudje čustvena bitja in zdravniki ( in pošteni to tudi priznajo, vendar prav oni so tisti, ki imajo najmanj težav) pogosto ne znajo zgraditi pravih odnosov do pacientov in ne priznavajo napak, če tudi se jih zavedajo.

Hvala za sočut pri mojih izkušnjah, žal je tako, da je bilo zelo hudo vse skupaj doživljati, vendar smo ljudje tisti, ki lahko to obrnemo v prid, da pomagamo drugim, da vsaj njim ni potrebno iti skozi vsa ta trpljenja. Na koncu slabemu, damo vsaj nek smisel. Zato naj vaša pot sledi predvsem obveščanju ljudi, ki so tisti, ki lahko zabeležijo našo izkušnjo – tako, da je vsak kaka črna pika nekje zavedena za v naprej, kaj veste, kaj takšen zdravnik še lahko naredi in takrat se bo vedelo – vsaj njegovi nadrejeni bodo vedeli, da tisto ni prvič.

Zagotovo pa je človek – še posebej starš, ki skrbi za nemočnega otročka, ki je v popolnosti še odvisen od nas, staršev, po takšni izkušnji v stresu, razočaran, čustveno strt, prestrašen ( spoznala ste, da ste vi tista, ki boste morala biti odgovorna za sina, bdeti nad njim v prvi vrsti, da lahko predvsem zaupate sebi). To je težko spoznanje velike odgovornosti in bremena, še posebej, če niste na področju zdravstva bolj podučena. Jaz sem naredila zaradi moje hčerke magisterij v kopalnici – no, nisem dobila diplome, sem pa prebrala na kupe strokovne literature in se učila več let).

Starši smo vse bolj poučeni, imamo dostop do vse več podatkov in to pomeni, da smo trn v peti zdravnikom, ki menijo, da znamo le pavšalne stvari in le na pol in s tem svojim znanjem le delamo zgago. Včasih je res tako, včasih pa ne drži, kar se je izkazalo vendarle tudi v vašem primeru.

Vaš sin bo lepo napredoval, boste videla, rehabilitacija pri otrocih je v takih primerih ob dobri oskrbi boljša in hitrejša, kot pri odraslih, tako, da je čisto prav, da imate vero v to, da bo vse dobro. To le pošiljajte v vesolje…te pozitivne misli. In verjemite z vsem srcem. Telo vašega sina bo naredilo, kar mora in odstranitev ne bo povzročala nobenih težav. Zdravniki, ki so ga oskrbeli, so zagotovo tisti, ki so strokovni, tega ne bo izvajal zdravnik, ki ni znal oceniti jakosti poškodbe. tako, da brez skrbi.

Glede vašega vprašanja pa moj dobro nameren nasvet. Vztrajajte pri pisnem odgovoru, kajti le tega boste lahko priložili vašemu nadaljnjemu informiranju. V kolikor ga ne bodo želeli dati, v kolikor vam ne bodo pisno odgovorili, potem pa obvestite tudi o tem, da vam pisnega odgovora ne želijo podati oz., v kolikor ste dovolj močna in pogumna, sprejmite vabilo, na katerega vzemite snemalnik, lepo ga javno pred vsemi potegnite ven iz torbe, ga prižgite, položite na mizo – pred pričetkom pogovora in jim daste na znanje, da boste pogovor posnela. ne bodite prestrašeni. Lepo pojasnite, da želite, da pogovor poteka v konstruktivni smeri in da je snemanje tisto, ki bo zagotovo malo umirilo način komunikacije. Ko nekdo ve, da se ga snema, se bo zagotovo pazil, da ne bo nesramen ali ponižujoč. Tako boste zavarovala tudi sebe, obenem pa razgovor nato lahko daste na ključek in ga priložite obvestilu varuhu ( menim, da lahko posredujete čisto tako, v vednost tudi Vlasti Nussdorfer, da da v poročilo) in ministrstvu ter zdravniški zbornici.

Verjamem, da razumete moje prvo pisanje. Kljub vsemu doživetemu, sem objektivna, ne želim obsoati nikogar, kajti vsi smo ljudje, vsi smo zmotljivi, vsi imamo dobre in slabe trenutke. Vsekakor pa se moramo z napakami, ki jih storimo soočiti, jih sprejeti in se znati opravičiti. To terja pogum in dokaže človečnost. Najhuje je, da se nekdo skriva za napakami, jih sam ne sprejema in se z njimi ne sooča, tako si o sebi oblikuje napačne predstave, kar mu povzroča v življenju zagotovo preglavice in večno iskanje samega sebe, obenem pa nikoli ne okrepi človečnosti s pogumom. V vsakem primeru je pa dobro, da se te stvari beležijo, da nekje ostanejo napisane, to je dolžnost vseh nas za voljo vsem ljudi, v njihovo dobro. Še posebej v zdravstvu. Tam ne gre za nekaj nedolžnega, lahko se zgodi, da se komu za vselej uniči življenje in zdravje, pa bo takrat beleženo, kot, da je to prva napaka zdravnika. In mu bo vse oproščeno. neznanje v življenju – vsaj tako pravijo pravniki in pravo- ni opravičljivo. V vašem primeru so v ozadju zagotovo tudi finančni pritiski, zato sedaj zavod tako brani zdravnika. Velja omeniti v pritožbi in prijavi, da ste razumna, razgledana ženska in da vidite tudi to težavo, zaradi katere je morebiti zdravnik ravnal narobe. Da pa vendarle vas kot mati razlogi ne zanimajo, dejstvo je, da je ravnal narobe, s čimer bi vašemu sinu lahko povzročil trajne poškodbe in se vam za to niti opravičil ni, ker ne priznava svojega dela odgovornosti. Tu pa se je za bati. Lahko pride do večjih napak in hujše povzročene škode, pa že v naprej potem ljudje s takšnim pristopom težko gradimo na zaupanju do zdravnikov in zdravstva.

To, kar počnejo s takšnim zanikanjem je slaba praksa in zagotovo ni v redu. Ker imamo zdravstvo javno, in ker imamo pomanjkanje zdravnikov, sistem še lahko spregleda take napake, povem vam pa, da bi bilo v drugačni obliki zasebnih praks s koncesijo drugače ( v Avstriji so npr. bolnišnice zasebne, a preko jasnega splošnega zavarovanja prav tako nudijo brezplačno oskrbo). V takem primeru bi se zavod, klinika…bal za svoj obstoj, za zmanjšanje števila pacientov, za slabo ime…zato je tam odnos zdravnikov drugačen.

A kaj, ko smo mi tako zelo prestrašeni, da bi pristale bolnišnice zasebna last – pa smo tudi po mojem mnenju upravičeno, zato ker je etika ljudi pri nas drugačna, koruptivnost večja in če mene vprašate, ostrejši kapitalizem. zagotovo bi bilo za ljudi slabše.

Veseli me, da ste se odločila, kot ste se, zelo modra poteza. Vašemu sineku želim hitro in odlično okrevanje in tako tudi bo. Naredite korake obveščanja in pridobite uradni odgovor zavoda, da ga lahko uporabite. Tako, ali drugače. Vsekakor vam ga zavod mora podati, če dobi uradni poziv k odgovoru priporočeno – tega da v zapisnik prejete pošte – če vam ne odgovorijo uradno, imate potem še razlog več za prijavo zavoda dalje. Sicer pa se posvetite okrevanju vašega sina in zaupajte predvsem njegovemu telesu. Da se bo vse skupaj bolje celilo, mu sedaj na jesen, zagotovite malce več mineralov in vitaminov, še posebej vitamina C. Pa bo šlo vse, kot je treba, lepo nazaj in se bo lepo zacelilo.

Tudi pred sinom pokažite, da verjamete vanj, da bo vse v redu, Pozitivnost ima vedno blagodejen učinek.

Vesela bom, če me boste obveščala, kako zadeve napredujejo in mi podala prijetno novico, da je vaš sin lepo okreval.

Vse dobro in prijeten vikend, ki je pred vrati.

Hvala za vse. z veseljem vas bom o poteku dogajanja obveščala še naprej. Vztrajala bom torej na pisnih pojasnilih.

Ni za kaj, če smo le kaj pomagali. Vsekakor vztrajajte! Veseli bomo vašega poročanja o nadaljnjem razvoju stanja. če se karkoli zaplete, nas lahko tudi pokličete in bomo videli, kako vam še lahko pomagamo. Držimo pesti! Objem!

Spoštovana ga. Olga.

najprej en lep in prisrčen pozdrav. Zelo me veseli da so v tej državi osebe kot ste vi ker znate svetovati ljudem. za začetek naj povem, da so sinu v četrtek odstranili žico in trenutno je doma, lepo okreva in komaj čakam, da bo zakorakal v moj objem z nasmehom.

V tem času smo pridobili nekaj odgovorov, pa tudi zapletov. Glede odškodnine, če bi se podali na to pot, bi težko karkoli dokazali, da je zdravnik malomarno ravnal, saj namreč ob sprejemu v NMP ni bilo rentgena in se ne da dokazati, koliko se je stanje zloma poslabšalo iz NMP do bolnišnice.

Od zdravstvenega doma sem po prerekanju zopet dobila en suhoparen odgovor, in jih še enkrat pozvala naj mi odgovorijo na vsa moja vprašanja, do danes nisem prejela nobenega odgovora, tako da bom v prihodnjem tednu jih poizkusila pridobiti preko drugih služb, kot ste zgoraj navedla.

Trenutno pa se bodem z našo zavarovalnico in birokracijo. namreč mi je 23. 10. potekla nega otroka in v ponedeljek 26. bi morala v službo. Na ZZZs smo se skupaj s pediatrinjo že dvakrat pritožile in sem dvakrat dobila zavrnjeno, ker mi je potekla 30 dni za nego otroka.

Naj opišem teden od ponedeljka 26 oktobra, ko mi je potekla nega:
– v ponedeljek 26. oktobra preveza žive rane (iz nje je bila vidna žica) pri pediatrinji (rano smo prevezovali zadnjih 14 dni na vsake 2 dni po odstranitvi mavčnih hlač (imel 5 tednov)
– v sredo 28. oktobra kontrola pri travmatologu v bolnišnici (travmatolog se je odločil za takojšnjo odstranitev žice, saj je žica že začela izstopati iz rane, kost naj bi jo potiskala ven)
– v četrtek, 29. oktobra – operativni poseg, hospitaliziran 1 noč
– v petek, 30. oktobra odpuščen v domačo oskrbo.

Navodila travmatologa: vsaj še en teden se noge ne obremenjuje, mati naj ostane na negi z otrokom še vsaj 3 tedne, 18. 11. bo imel kontrolo.

V tednu, ki sem ga zgoraj napisala, iz vidika ZZZs-ja bi morala že delati… Včeraj sem poklicala na ZZZS in sem se tudi pogovorila, in dobila odgovor, da po zakonodaji mi nega ne pripada več, da naj koristim dopust, ki ga pa žal nimam več, saj sem takoj po porodniški odšla delat 8 urni delavnik s tem da sem prve mesece delala po 4 ure, 4 pa koristila dopust (dogovor z delodajalcem).

Tudi zdravnica na ZZZS mi je pričela razlagati, da včasih travmatologi malce pretiravajo in tako napišejo…sem ostala kar brez besed. priporočila mi je, da naj se na odločbo pritožim, da bo šlo na drugo stopnjo, vendar bom na odgovor čakala vsaj 14 dni. No in tukaj ne vem več kaj naredim? Naj teh 14 dni čakam doma, naj grem v službo, res ne vem več…. Se kdo sploh vpraša, kaj je najbolje za otroka?
Že cel ta teden bi morala po logiki oz. zakonodaji v službo in otrok naj bi si hodil sam prevezovat nogo, na kontrolo v bolnišnico, na poseg???? katastrofa.
Pa tudi v četrtek je bil operiran, v petek bi pa moral v vrtec?

Hvala za vaš nasvet in lp.

Spoštovani,

svetujem vam, da v vsakem primeru vztrajate, vsekakor bi se na vašem mestu obrnila na Varuha pacientovih pravic in podala pritožbo na zavarovalnico. V vsakem primeru zakonodajo izvajamo ljudje in VSI moramo slediti temu, kar je najbolje za otroka.

Kot sem razumela, ste se ves teden ubadala s sinom in njegovo poškodbo, tako, da imate zabeležene termine, ki ste mi jih navedla tudi uradno. V kolikor vam je specialist navedel, da morate za otroka skrbeti sedaj po odvzemu žice še tri tedne. Osebna pediatrinja MORA slediti navodilom specialista in NIČ DRUGAČE. Sicer bi bila sama specialist. Tako to je. Težava je morda le v tem, da vaš specialist ne spada pod UKC, iz katerega specialisti sodelujejo z zavarovalnico. V kolikor bi kaj takšnega predpisal eden izmed specialistov, ki je v komisiji zavarovalnice, bi bila zgodba drugačna. Imeli smo že primere fanta, ki je imel sicer drugačne težave kot vas sin, pa so mu tako specialisti iz Celja in Valdoltre predpisali določena priporočila, katera pa Zavarovalnica ni upoštevala.

Razumem, da se vam mudi in ste v časovni stiski, kaj storiti. Jaz bi se odločila za nego otroka in bi vztrajala na priporočilu specialista, še posebej ob dejstvu, da vaš sin sam zase v tem trenutku ne more skrbeti. Presodite, ali mu to, da greste na delo lahko škodi. To je ključno vprašanje. In v kolikor menite, da ne more sam poskrbeti zase in bi mu to pustilo posledice, še posebej, če naj bi šel v vrtec. Tam ne bo mogel čuvati noge. Podala bi pritožbe in vztrajala. Sin vas potrebuje in če sedaj ne bo imel takšne nege, kot je potrebna, ima lahko dolgoročnejše posledice, kar dejansko pomeni več stroškov zavarovalnic. Če drugi ne znajo biti pametni, morate biti pa vi. Tako to je. Žal v naši državi večkrat čista logika popusti in starši moramo skozi muke ( sama se sploh ne čudim več), da naredimo najbolje za svojega otroka in da sploh lahko sledimo navodilom specialistov. Le ti pa včasih kasneje tudi požrejo svoje besede. ne čudite se, če bo tako. Temu kljubujejo pritiski.

30 dni bolniške se seveda lahko podaljša, vendar gre to pa že v žep države. Vaša pediatrinja mora na tem vztrajati, v kolikor noga še ni v redu.

Zapomnite si, da v kolikor pride do komplikacij, boste vi tista, ki bo dejansko nosila vse breme in pa vas sin. V kolikor vaša pediatrinja ne namerava vztrajati in ne razume situacije, torej vašemu sinu kljub vsej profesiji ne koriti, temveč služi sistemu, , se po pomoč obrnite še na varuhinjo oz. varuha pacientovih pravic ter na varuhinjo Nussdorferjevo. Obenem pa pediatrinjo menjajte za bolj odločno. Imate vso zakonsko pravico.

Mnogi starši v takšni situaciji pokoristijo dedije in babice in zato se v naši državi nič ne premakne. To pa ni prav Otroku mora pripadati dovolj časa, da se pozdravi, saj raste in se razvija in slaba nega lahko pripelje do komplikacij in podaljšanja trpljenja za otroka in za vas ter pa seveda dodaten strošek za javno blagajno. Pripišite ugovoru še vas oseben dopis in pojasnite stanje otroka. Napišite točno tako, kot ste meni, kako se počutite in vedite, da se bolniška lahko podaljšuje v primeru potreb.

Lahko pa se obrnete name še zasebno in bova videli, kaj lahko storim. Pišite mi na [email protected].

Želim vam, da prisluhnete svoji modrosti in da se vse skupaj izteče kar najbolje za vašega sina. Če želimo, da se bo kaj spremenilo, je prav, da o svojih izkušnjah obvestite tudi MZZ in zdravniško zbornico. V kolikor so zakoni tisti, ki kratijo otrokove pravice, le ti niso v skladu z ustavo in so preveč pavšalni. Zato verjemite, če bi takšni bili, bi se že morali popraviti. Zato imate pravico biti ob otroku, če je tako predpisal specialist. Sledite temu, kar je v otrokovo dobro in navodilom specialista.

Pa mi poročajte, kako se stvar odvija.

Prijazen pozdrav!