Pozdravljeni, najverjetneje je na tem forumu bilo vsaj 1000 podobnih primerov, a vseeno morem vprašati nekoga…
S punco sva skupaj več kot 8 let, 5 let živiva skupaj. Kot vsi na začetku nisva imela problemov z ničemer, zadnje leto pa sva se nekako odtujila in prešla na “prijateljski” odnos, kar bi moral že prej opaziti a žal nisem.
Ne morem reči da sva imela perfekten odnos en do drugega, ker seveda nisva, kreganje, pikanje, muljenje, en drugemu včasih ne dava prav, mene ni vsak dan doma zaradi službe, včasih ko sem prišel domov pa ni bilo nič pospravljeno, narejeno sem seveda pokomentiral (mogoče malo preveč). Imela sva tudi stalne pritiske s strani znancev, kdaj bova imela otroka, ki si ga tudi jaz želim, ona še ne, če si bova gradila hišo, trenutno živiva sama pri meni, v stanovanju v hiši. Problemov nisva reševala sproti in je naneslo do tega da je z njene strani ljubezen splahnela (me več ne ljubi), a je ostala saj želi še poskusiti… To sem zvedel kake 3 tedne nazaj, saj sem bil preveč trmast da bi se pogovoril z njo, ko mi je želela to sama na nek način povedati.
Vse se je začelo kr hitro, že februarja sem opažal da nekaj ne štima, nekako se me je izogibala, vedno preutrujena, glavoboli, pač standardni izgovori (se opravičujem) a sem si mislil da ima pač tako obdobje in to se vleklo tako dolgo da sva do zdaj sexala le 3x letos… Sprva sem seveda pomislil da ima drugega, a me je bilo malo strah vprašati, da ja ne bilo to… Posledično sem bil bolj slabe volje, tudi moram priznati nekoliko nesramen, kar mi je seveda vrnila in je po moje vse skupaj še rahlo poslabšalo. Ne me narobe razumeti, jaz jo ljubim z vsem srcem in bi za njo naredil vse, nisem tak da ne bi priznal svojih napak in se ne bi opravičil za njih. Seveda sem začel iskati vse možne izgovore kaj bi se lahko dogajalo z njo in kdo je tisti ki ji tako svetuje, da sem pozabil sebe vprašati če sem slučajno jaz kriv. Ker je vse ostalo nekoliko štimalo sem pomislil da želi več romantike v postelji, no, nič pomagalo… In sem končno zbral dovolj poguma da sem jo le vprašal če se s kom dobiva, odgovor je bil ne in da bi že odšla če bi se. Kot si lahko mislite nisem ravno najbolj verjel in sem malo kopal ampak da ni zvedela…, nikjer nič. Nisem pa bil toliko pri sebi da bi jo enostavno vprašal kaj je narobe ( najbolj enostavno vprašanje, ki vedno ne da odgovora), a ker je bila po moje užaljena, ker je nisem želel poslušati ko mi je govorila da imava probleme, ni pa mi želela direkt povedati kaj je v resnici narobe. Ko mi je končno uspelo da mi je povedala, da me ne ljubi več, si lahko zamislite da sem skoraj zlezel skupaj in da sem nekako preživel ta dan sem se ga napil ko žolna, zraven nje (ne me obsojati, jaz redko pijem ). Seveda sem začel poskušati vse možno da bi mi ratalo in začuti do mene kar je prej. Sem seveda preveč silil v njo, ker si nisem želel priznati, da žal ne gre to tako hitro in se bojim da sem nekoliko še poslabšal vse skupaj.
Najdel sem par vprašanj in odgovorov na tem forumu, ki so mi odprle oči in sem se ji opravičil da ji nisem dal več prostora. Vidim da me ima še rada, a ne tako kot bi jaz želel, ni nekih poljubov, dotikov, spima še v isti postelji, pogovarjava se normalno, a če vam povem po resnici, me tako srce boli kot da bi že šla narazen.
Ne želim več odlašati vsega, pripravljen sem si vzeti čas, a me je kljub vsem pogovorom strah (nisem en tistih moških ki potrebujejo žensko da jim kar koli dela po stanovanju, predenj sem jo spoznal sem živel kar nekaj let sam). Samo eni osebi se je zaupala glede tega in me zelo mika da bi poskusil tam kaj izvrtati, pa ne vem kako dalje. Naj pustim času čas, bo kaj bo?