Hojla.

A veste drage moje, da tudi mene krepko daje tale stvar? Moram priznat, da mi kar krepko živčki nagajajo. In potem se spomnim, ko sem bila ravno na sprejemu za histero, je prišla ena, ki jo tko na videz poznam, pa mi je potem sestra rekla: “Ja tale ti je prava. Punca stara 23 let, pa je že ta tretjič ali pa četrtič tukaj zaradi splava” Ja haloooo!!! Nekatere se matramo in trudimo, drugi pa zavračajo, kar jim je v bistvu podarjeno.
In potem se spomnim še ene v sorodstvu, ki se je (reva uboga) mogla pri 20 letih poročiti, ker je na prvem zmenku zanosila. Sedaj ima dvojčici, stari 2 leti, ona je pa čisto obupana, ker sta jo (po njenem) oropali mladosti in žurk. So šli na morje in se po dveh dneh vrnili, ker sta (baje) punci za znoret in neukrotljivi. Sta jih pustila pri babi in odšla sama za en teden na morje. Ja, pa vmes je imela še en splav. Na moje vprašanje, zakaj ni uporabljala zaščite, če so ji otroc tako breme, je rekla: “Ja pa če je bilo tko luštn…”

Zakaj je tako? Jaz bi menda ponorela od sreče, pa saj same veste kaj mislim.

Ja, depresija, depresija… Saj bo. Enkrat. Upam.

Lp od Capy

Priznam, tudi mene včasih tako zanese. Priznam. Zakaj zanosi tista, ki otroka noče, jaz pa ne?

Ampak ta vprašanja so začaran krog. To se lahko sprašuješ leta in leta. Pa nič ne pomaga. Moj odgovor sebi je vedno: zato ker pač tako mora bit, ene imajo srečo, pa se je ne zavedajo, druge pa moram garat za to.

Capy, vse razumem.

Eh, saj bo že. Ali pa tudi ne. Kakor pač hočejo “tam zgoraj”. Meni po skoraj 11 letih počasi postaja vseeno.

LP

Zivio, Capy, te razumem, ker sem tudi jaz veckrat v taki depri.

ampak s casom sem ugotovila tole – nasi otroci bodo imeli stokrat lepse zivljenje, in z njimi tudi mi. Sicer je tecno, ker moramo takole cakati, ampak ko bo, se nase veselje in sreca ne bo mogla primerjati z obcutji ljudi, ki si otrok ne zelijo, pa jih vseeno dobijo. Zato menim, da sicer ni fer, da nekateri zanosijo, ceprav sploh ne zelijo, ampak imajo potem custveno in psihicno probleme, tako kot mi sedaj, ko ne zanosimo, pa si zelimo. potem bomo pa mi srecni, tako da se na koncu vse pogliha.

A sem te vsaj malo potolazila?
ANa

Drage moje!

Jest grem pa jutr, ko je glih praznk naše Mričke, na Brezje pofehtat jo za pamžka. Mogoče bo pa nucal. Bo buhek vidu, da sm pridna in mi bo dol poslal enga mejhnga, tulečga anglčka! hihihi!

Glavo pokonc, sej bomo splezale na zeleno vejo. Prej al pa slej!

Jaz sem tudi že čakala s 5 ženskami v vrsti pred operacijsko. Jaz za en mini poseg, one za splav. Kakšen gravž občutek! Ampak tako pač je. Takrat bi jim spraskala oči. Samo ena je jokala na hodniku, ko se je po parih minutkah zbudila iz narkoze (jaz sem še čakala v vrsti). Jokala pa je zaradi tega, ker ji je odmrl plod in so jo čistili. Ostale pa so bile tam na svojo željo. In za vsemi temi sem bila šele na vrsti jaz. Ura groze zame, ko sem jih gledala, kako suvereno so korakale v operacijsko. Ven so jih pa tako pripeljali.

Sem še sama malo zamorila.

Ja, ženskice tako pač je … in ko sem na zadnjem obisku pri ginekologu omenila ravno to, da se mi zdi krivično, da država omejuje IVF poiskuse na 4, pa čeprav vemo, da imaš pri enem poiskusu samo cca 20% možnosti za zanositev in tudi kasnejši spontani splav ti odnese kvoto, umetni splavi pa se delajo v nedogled (brezplačno!!!), ker se nekaterim pač ne da jesti tabletk ali pa njihove drage tako žuli kondam…. on pa me je napizdil kot, da sem zločinka. Nisem proti splavu kot izhodu v sili, vendar prosim vas, kje je tu pravica.. če želiš otroka -plačaj, če ga ne želiš- ga odpravi na stroške zdravstva.

Lep pozdrav
Jana

Se popolnoma strinjam s tabo. Ampak sej vidiš, da življenje ni fer.
To naše zdravstvo in sploh vse kar se tiče, da se nekaj spremeni na bolje so taka…jajca, da ne bom kej rekla. Maš čisto prav.
Sama sem čakala na gin. oddelku za čiščenje, ko mi je umru pa sem čakala s takimi krči, da si sploh ne moreš predstavljat kr bledlo se mi je. Pa mi nič niso dali proti bolečinam. Tiate ki pa so prišle delat splav zanalašč pa so se kregale zakaj morajo čakat, da so se skregal. Jaz pa hočeš nočeš sem ležala tam (sej nisem bila edina) pa ne po svoji volji. Kako bi se zamenjala s tisto, ki se ga prišla znebiti in nosila v sebi bitje, medtem ko je pa željeno bitjece v meni umrlo.

Kok je to hudo. Tista, ki je napisala, da je čakala pred operacijsko in so pripeljali eno iz sobe, ki se je zbujala iz narkoze in jokala….to sem lahko bila jaz….mogoče.
Ne morem si predstavljat kok mi je bil grozen trenutek tam ležati na tisti mizi….zamislila sem si, da bi bila lahko drugje tisti trenutek. In s takimi občutki so me uspavali, da mi je bilo ful hudo.

Sori, ker sem se tok razpisala pa, pa Ema

Ema, nisi edina.
Kako tolažeče je, da te pregleduje ginekolog na UZ in ugotovi: Ni srčnega utripa. Sestra pa reče: A ste razumeli kaj je rekel?
Ne, odgovorim.
Ja, plod je mrtev.
To je vse. Potem pa sestra še v tolažbo (ko mi spolzijo solze po obrazu) reče:
Ja sej že imate otroka.
pozdrav