Pred štirimi leti se je naša družina razšla. Oče otrok je takrat 10 letni hčerki in 7letnemu sinu pojasnil, da sva se razšla zaradi pogostih prepiranj ne zaradi njiju, ker sta mislila, da sta kriva onadva. V resnici pa je bila zatem druga ženska in sta to ugotovila tudi otroka. Tudi jaz sem jima zatrjevala da bo tako bolje (konec prepiranj) in da bo oče imel več časa zanju. Seveda je bilo kakšno leto hudo potem pa vsaj meni boljše celo kot prej, saj je bil bivši zelo ljubosumen in smo zaradi tega vsi trpeli. Od takrat sem začela opažati pri otrocih slabšo koncentracijo in padec uspeha v šoli sploh pri hčerki. Hodili smo tudi k psihologinji v centru za pomoč mladim v Šiški. Kjer so mi svetovali naj otrokoma pomagam saj sta prizadeta in se zato težko učita. Po letu dni ni bilo nobenega napredka, hči pa se je uprla hoditi k psihologinji češ, da ji nič ne pomaga. Hčeri sem pomagala tako da sva se skupaj učili, na žalost tako da sem jo spaševala in ona se je pri tem naučila, saj drugače ni zdržala pri knjigi niti dve minuti, kar naprej ji vsaka malenkost odvrne od knjige, seveda je bila odsotna tudi kadar sva se skupaj učili in takrat je bilo bolje da prenehava saj ji ni šlo v glavo. Tko je bilo težko iskati trenutke ko je bila bolj zbrana. To se dogaja še danes. Njene ocene so zelo odvisne od njenega razpoloženja (vse od 1 do 5), kajti določeno snov bo osvojila in jo znala a jo v šoli pozabila in nato doma zopet znala ne da bi si še učila. Ima tudi zelo veliko raznih strahov zaradi katerih tudi hodi k psihologu (na 14 dni ) kar se mi zdi premalo saj ima polno problemov pri katerih ji jaz ne znam pomagati, saj me ob moji nemoči ali neznanju spravi v obup. Težko se z njo pogovorim saj vsa namigovanja kaj bi lahko storila, vzame kot napad nanjo in seveda stori ravno obratno. Sedaj že dve leti živim z novim partnerjem ki ji tudi skuša pomagat, vendar zaman tudi njega je spravila v obup s svojim obnašanjem, celo tako da je pričel odhajat od doma saj ne ve kako bi. Moram pa še povdariti da njun oče živi vdrugi zvezi v kateri vlada ljubosumnost z obeh strani in tam imata tudi majhnega bratca. Njun oče pa se z nijma ukvarja bolj poredko.
Prosim vas za nasvet oziroma kam se še lahko obrnem
Hvala

Spoštovana Vida,
otroška nezbranost ni vedno le posledica spremenjene družinske klime po razevezi, ampak je lahko tudi organsko pogojena težava, pri kateri bi v tem primeru otrok potreboval zdravilo.Obiščite pedopsihiatra na Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo na Polikliniki v Ljubljani, tam bodo opravili tudi vse potrebne preglede za diagnostično poredelitev hčerkinih motenj.

Dober dan.
Ze dve leti in pol se ubadam s tezavami, ki jim polagoma ne bom vec kos.
Sem mati dveh pubertetnikov, 15 in 18, pred stirimi leti sem se locila, pred dvemi leti iin pol pa je bivsi moz naredil samomor.
Kaj je to pomenilo za otroka, verjetno ni treba razlagati, kot tudi ne mojega obupnega strahu, da pravzaprav vse kar delam, delam zaman, da jima lahko pomagam samo do neke mere, ostalo je uniceno.
Hcerka je reagirala z jezo, v nekaj mesecih se je spremenila iz pridne puncke v besno pankovko, zacela se je druziti z najhujsimi ‘primerki’ kar jih je lahko nasla, kaditi travo, spricati solo itd.
Eno leto sem potrebovala, da sem jo zelo pocasi in skrajno potrpezljivo za silo zvlekla ven, zdaj se pogovarjava, spet izgleda normalno, vse je na videz ok, vsake toliko casa pa spet izbruhne njena samodestruktivna ‘zilica’ in vsakic trepetam, kam jo lahko spet odnese. Prav bolestno mi laze, glede sole in ostalega, tako da moram po policajsko preverjati vsako njeno izjavo. Zaekrat jo se nekako ‘lovim’ in spravljam nazaj, ker mi se pusti. Kaj bo pa cez dve, tri leta, ko se bo pozvizgala name , si pa ne upam pomisliti.

Sin je sicer na videz v redu, a me vedno bolj skrbi njegova potreba za ‘zadevanjem’. V glavnem s travo, tudi alkohol.
S travo je zacel ze pred tremi leti, vendar zelo obcasno, potem pa je lani in letos zadeva postala resna.
Zacel je hoditi zadet domov ze med tednom, iz sole….Pogovarjava se, kregava, ve, da vem, ve, da ne dovolim, pa samo obljublja da bo nehal in nadaljuje.
Malo vem zakaj, malo me pa skrbi, da ni podedoval nagnjenosti k odvisnosti (moj oce, bivsi moz) in ne bo nic pomagalo.Njegovo pojasnilo je ponavadi ‘da mu pac pase’. Kako ravnati?

Tretja stvar, ki je – priznam – precej iracionalna, pa zato nic manj strasna, je moj dozivljenski strah, da bo kateri od njiju naredil samomor. Hci je s tem ze grozila in vem, da tudi razmisljala o njem, sploh je bolj labilne sorte.
Sin pa je bolj ‘tiha voda’, toda kadar se razburi, rad izgubi kontrolo nad seboj.

In nazadnje – nikjer ne najdem pomoci, pocutim se samo in ne vem, koliko casa bom se zdrzala. Sla sem k vecim psihologom, pa so me v glavnem poslali domov, ces da ‘zganjam paniko’, da imam z otroki ‘krasno komunikacijo’ in naj me nic ne skrbi. Imam obcutek, da se ukvarjajo samo se s skrajnimi primeri. Moram cakati, da bosta to moja dva?
Ali da se zmesa meni? Zaenkrat verjetno dajem ‘mocan’ vtis, ker vem da si popuscanja pac ne morem privosciti. Vendar me ze nacenja in bojim se.

Spoštovana Sama,

enotnega recepta za vzgojo mladostnikov, ki sta nekoliko prezgodaj postala samosvoja v smislu zahtev, ki se jih drugi še uspeo izogibati, ni mogoče kar tako najti, predvsem pa ne dopisno. V bistvu imate najboljšo vizijo vzgoje in to je zelo dobro, poskrbeti boste morali le za to, da boste sami ostali dovolj čvrsti, da boste svojo vizijo tudi izpeljali. Otroka ne potrebujeta toliko restrikcij, kot stabilno mater, ki pa bo znala vztrajati pri svojih zahtevah, ne da bi obupavala in tega obupavanja tudi kazala. K strokovnjaku, vendra k psihiatru, se oglasite vi sami, da bosta skupaj našla način, kako okrepiti vaše samospoštovanje, s tem pa bodo odpadli marsikateri depresivni pomisleki, ki vas zdaj pestijo. Ob stabilni materi se bosta tudi otroka lažje uravnala.