Doma imamo morda malce nenavadno težavo. Naš malček je precej živahen, vendar sama sem v dvomih, saj ne vem, ali bi lahko bile njegove reakcije posledica stresa, ali je morda hiperaktiven. Kako se lahko prepričam, ali je prvo, ali drugo?

Pozdravljena,

preden postavljate kakršnekoli zaključke, poglejte kakšni ste bili vi, vaš mož, vaši starši – ko ste bili v letih vašega malčka.
Niste natančno opredelila starost vašega malčka. Otroci se zelo spreminjajo v prvih letih življenja, tja do šole. Potem je zopet obdobje osnovne šole, ki se tudi spreminja.

Otroci tudi doživljajo strese ( nasilje, žalost, radost, negotovost, strah) in se morajo skozi svojo mladost nanje navaditi. Zato, da znajo nanje pravilno odreagirati. Zato jim mi starši poskušamo razložiti, jim pomagati prebroditi te čustvene strese. Otroci, glede na svoj značaj, reagirajo na takšne čustvene strese zelo različno:
– tisti bolj vase zaprti, introvertirani otroci postanejo molčeči, manj družabni, manj zgovorni, se začnejo zapirati vase….
– tisti bolj ekstrovertirani otroci pa nasprotno; postanejo napadalni, zelo jezikavi, odrezavi,neubogljivi, nagajivi…..

STRES je ravno tako:
– nepravilna prehrana lahko povzroča večjo aktivnost otrok, ravno tako premajhna razgibanost in premalo gibanja in športnih aktivnosti v naravi.
– in pa onesnaženo okolje v katerem živi otrok.

Jaz bi vam takole svetovala:
najprej ugotovite, ali so v okolju otroka resnično stresne situacije, ki bi vašega otroka lahko naredile agresivnega, bolj živahnega, neubogljivega…. Če so, potem bo dobro, da se poskušate z otrokom pogovoriti kako jih doživlja, se z njim veliko pogovarjati….

Če pa v okolju ni nobenih resnih stresov, potem imate živahnega malčka, ki sploh ni nujno, da je hiperaktiven. Mogoče je kaj škripnilo pri vzgoji, in potem otroci ne morejo ločiti kaj jim je dovoljeno in kaj jim ni dovoljeno v določenih pogojih, okolju, času. Sigurno poznate tiste angleške oddaje o starših in njihovih neukrotljivih otrocih, ter o psihologih, ki staršem pomagajo, da otroci začnejo spoznavati kaj je dovoljeno, kaj ni, kje so meje in kako ubogati, sodelovati,….

In sploh ni nujno, da otroka takoj damo na različna zdravila. ZELO POMEMBNO je, da prisluhnemo otroku in ga slišimo – kje dela napake in kje mu ne dajemo pravilnih sporočil kaj sme in kaj ni dovoljeno. ZELO pomembno je, da smo POTRPEŽLJIVI in VZTRAJNI,ter DOSLEDNI kar nekaj mesecev, tudi leta so potrebna. IN VEDNO se bogato obrestuje: zadovoljni otroci in ponosni starši.

Če pa še vedno menite, da je vaš otrok hiperaktiven, da mu sami nikakor niste kos, potem se boste morali pogovoriti z zdravnikom oziroma psihologom v vrtcu, šoli.

Pa še ena od mnogih razlag vzroka , pojava hiperaktivnosti otrok:

“Hiperaktivnost sodi med dokaj pogoste motnje pozornosti. Izraža se s pretiranim gibanjem, z nemirom in nenehnim tekanjem naokrog. Kadar je motnja pozornosti povezana s hiperaktivnostjo, je obravnava bolj kompleksna, zdravljenje pa zahtevno.
Za dveletne malčke in štiriletnike je značilno, da so zelo aktivni in živahni, redko povsem pri miru. Pri teh starostnih skupinah je tovrstno vedenje in ravnanje običajno, normalno za otrokovo stopnjo rasti in razvoja. Aktivno vedenje malčka pa kljub temu lahko skrbi starše in botruje konfliktom med starši in otroki. Strokovnjaki poudarjajo, da je predvsem od stopnje tolerantnosti – potrpežljivosti in strpnosti nadlegovanega posameznika odvisno, ali bo stopnjo živahne aktivnosti otroka zaznal in definiral kot hiper- ali običajno aktivnost. Nekateri želijo s hiperaktivnostjo tudi opravičiti svojo neučinkovito vzgojo in otrokov neuspeh v šoli. Seveda so nekateri otroci bolj aktivni oziroma hiperaktivni, njihova vztrajnost, pozornost in motivacija pa preveč kratkotrajna in znatno skromnejša od povprečne, pričakovane. Takrat lahko upravičeno posumimo na hiperaktivnost, poiščemo strokovni nasvet in pomoč, obenem pa pri tem aktivno sodelujemo tudi sami.

Med možne vzroke danes sodijo predvsem štirje ključni:
– minimalna možganska poškodba (zapleti pred in med porodom) in posledično moteno delovanje možganov;
– dednost (pri določenem odstotku otrok imajo enake ali podobne težave tudi starši ali ožji družinski člani),
– preobremenjenost in stres,
– ekološki dejavniki – vplivi iz nevarnega, onesnaženega okolja, med katere sodijo predvsem zastrupitve s svincem, za različnimi kemikalijami, s konzervansi, z barvili, aditivi in podobno.

Pri hiperaktivnosti gre lahko tudi le za močneje poudarjen, izrazit otrokov temperament, ki povzroča pomisleke, skrbi in težave najbližjim, učiteljem in vzgojiteljem.
Pričujoča motnja se pojavlja pri obeh spolih, pogostejša je pri dečkih. Ne glede na zgodnje pojavljanje, je simptomatika bolj izrazita v obdobju med 3. in 7. letom starosti. Večino znakov pogosto odkrijemo oz. smo nanje bolj pozorni, ko gre otrok v vrtec ali šolo in je njegovo vedenje mogoče primerjati z obnašanjem vrstnikov. Za hiperaktivnega otroka je značilna neprimerna, povečana stopnja dejavnosti in razburjenja, ki pri starših in skrbnikih zbuja zaskrbljenost. Strokovnjaki ugotavljajo, da je večina otrok s hiperaktivnim sindromom in z motnjami pozornosti normalno ali celo nadpovprečno inteligentnih.

Med najbolj pogoste simptome hiperaktivnosti sodijo: pretirana gibalna dejavnost, nesposobnost koncentracije, zmanjšana, preveč kratkotrajna pozornost, impulzivnost, nemir in spreminjanje aktivnosti – beganje od ene dejavnosti k drugi, uničevanje in razbijanje stvari v okolici, nagnjenost k nesrečam in poškodbam, razdražljivost in napadalnost, znaki asocialnega vedenja.

Hiperaktiven otrok potrebuje veliko pozornosti, potrpežljive, naklonjene, razumevajoče obravnave in ljubezni. Odrasli, ki se na otrokovo hiperaktivno vedenje odzovejo z grajo, razburjenjem, očitki in kaznijo, s tem običajno dosežejo ravno nasprotni, negativni učinek. Otrokova hiperaktivnost, hrupnost in neprilagojeno vedenje se okrepijo in poslabšajo stanje. Učinkovito je lahko omejevanje oziroma izogibanje situacijam, kjer mora otrok dalj časa vztrajati v mirovanju oz. pri eni sami, umirjeni dejavnosti. V vrtcu in v šoli pa je najbolje poiskati razumevajočega vzgojitelja (učite-lja), ki je pripravljen in sposoben delati s hipearktivnimi otroki.

Lečeči zdravnik običajno napoti otroka k ustreznemu strokov-njaku oz. skupini le-teh. Način, vrsta, trajanje, pogostost in intenzivnost zdravljenja, ki je običajno kombinirano, je odvisna od narave, stopnje in vzroka obolenja. Potreben je resen, interdisciplinaren pristop, starši pa dobijo natančna navodila, kako naj sodelujejo, vodijo otroka in ravnajo z njim. Nepravilen pristop staršev in neposredne okolice lahko prizadevanja strokovnjakov povsem izničijo. Resnejše oblike hiperaktivnosti terjajo zdravila, ki prizadetega otroka pomirjajo in izboljšajo njegovo koncentracijo, odmerke naj skrbno preverja in določa lečeči zdravnik.“

Želim vam malo posluha, veliko dobre volje, potrpežljivosti in vztrajnosti ter doslednosti pa boste videla, da vaš malček samo raste in odrašča. In to odraščanje nam staršem dela sive lase in veliko zadovoljnih nasmeškov in ponosa.

lp m