mala kaja
Tudi jaz sem se odločila da svojo žalostno zgodbo delim z vami…..
Moja druga nosečnost, vse super do morfologije na kateri mi ginekologinja samo omeni da ji nekaj na srčku mojega otročka ni všeč, samo da verjetno ni nič in da si srčka pač ne more približat, da pa bova za vsak slučaj še naslednjič preverili. In res 25 teden nosečnosti, na ultrazvoku spet nekaj ni ok, da aorta ne poteka pravilno, tako me je ginekologinja poslala na pregled k kardiologu za plodovo srce, kateri je napako na srčku tudi potrdil-dvojni iztok iz desnega prekata in septum defekt. ŠOK…kaj zdaj, zakaj jaz, zakaj moje dete….?poslal me je v porodnišnico da mi naredijo še amniocintezo, češ da se bom lažje odločila. kaj se sploh moram odločit, nič mi ni bilo jasno. ker je bila nosečnost tako visoka so naredili nek hitri test v treh dneh…čakanje na telefonski klic genetika, in končno me pokliče in pove da ima moja punčka trisomijo 18. saj nisem vedela kaj to pomeni, samo rekel mi da je takšna napaka nezdružljiva z življenjem, da pa če bi donosila, bi otroček živel maksimalno en teden.
Odločila sva se za prekinitev nosečnosti, kar so mi tudi svetovali. tako sem bila 2.3. zjutraj sprejeta v LJ porodnišnico. po 13 urah popadkov sem naslednji dan v 28 tednu nosečnosti ob 7.00 uri rodila svojo malo princesko ki sem si jo tako želela, že od dneva ko sem vedela da sem noseča. bila je tako majhna, pestovala sem jo dokler sem lahko in ni mi žau niti za sekundo. zahvaljujoč temu forumu in vašim nasvetom sem jo tudi slikala. naslednji dan sem odšla domov k svojemu sinčku ki je tako težko pričakoval dojenčka ki je zdaj na žalost med angelčki…..Boli res boli…zdi se mi da sem ostala sama s to bolečino, da so ostali že pozabili. najhujši so pogledi ljudi ki te bežno poznajo in ko te srečajo najprej začuden pogled v trebuh, besede pa nobene….upam da bo ščasoma bolečina manjša. Kaja moja ti pa počivaj v miru, rada te imam.
Iskreno sožalje in velik objem. Boleti nikoli ne neha, sčasoma pa postane znosno. Sama sem otroka izgubila v “samo” 12. tednu, pa ga nisem in ne bom nikoli pozabila. Ne da zdja čepim na tem, se pa spomnim, zelo pogosto, da imamo tam zgoraj še enega angelčka, ki ni ničč manj naša, kot oba otroka tu z nami.
Jokaj, izjokaj. Solza lajša bolečino in pomaga srcu, da na novo zaživi. Kaja je z vami, brez skrbi.
Moje sožalje. In nasvet. Pojdi med ljudi, pogovarjaj se o Kaji s tistimi, ki so ti blizu. Pomaga. Sčasoma bo bolečina manjša, pozabila pa ne boš nikoli.
Sama sem rodila oz.prekinila nosečnosti zaradi napake, ki tudi ni bila zdržljiva z življenjem izven maternice. V 24.tednu. ja, bilo je res hudo, ampak bolečina je minila. Ostanejo pa spomini.
Objem!
Moje sožalje… vsem mamicam in atijem
Tudi sama sem doživela isto 17.3 v 24 tednu nosečnosti.
Ko se ti zdi, da se ti v življenju ne more zgoditi lepše stvari kot to, da se v tebi ustvarja življenje, ko začutiš premike in brce… takrat zažariš.
In ko pride dan…ko se ti svet poruši… in ne moreš dojeti stvari, ki se dogajajo prav tebi. Boli res boli, ko izgubiš svojega malega pikeca, katerega si želiš bolj kot vse na svetu. In ljudje, ki čez noč pozabijo, da si izgubil otroka. Ti govorijo saj si še mlada, saj boš pozabla, bo prišel drugi brez skrbi… vse to je res. Bo prišel čas, ko bo bolečina manjša a bo še, vsaki dan. B
in ja bomo še imele otroke, ampak ne naših malih pikic, ki niso sedaj z nami. In ne nikoli ne pozabiš…. in ja me boli, ko se ljudje odmikajo od mene, kaj je težko priti do človeka, ga objeti in mu reči žal mi je…..
In ja kot sem prebrala nekje na forumu….tudi za nas bo enkrat posijalo sonce in tudi me se bomo smejale….
…….Vendar od njega se nikoli nisem želela ločiti,on je bil tam od vsega začetka,
moj angel Gabriel……..
Jaz sem mojo ravno tako zelo zaželjeno Karolino rodila po UPN dan pred tabo, 1.3, ravno tako zaradi napake, nezdružljive z življenjem.
Imam na srečo že 21 mesečnega sončka doma, kar me drži pokonci.
Iskreno sožalje.
Jaz sem se odločila za skupinsko kremacijo in pa za tablico z imenom in letnico v Parku zvončkov na Žalah, da imam neko točko, kamor se grem lahko pogovorit z njo… 🙁
eukanuba, žal mi je, da se je to moralo zgoditi tudi tebi …. Sama sem pred enim letom doživela isto, v 23. tednu. Vendar mojega sinka nisem pestovala, niti videla, ker mi je babica svetovala tako … pridejo trenutki, ko mi je hudo zaradi tega, pridejo pa tudi trenutki, ko si po opisu moža predstavljam tega najinega lepotca, in v mojih mislih bo rasel …
Postaja lažje iz dneva v dan … vendar so dnevi, ko nastopi kriza in tega nihče ne razume … Zvečer, ko sem sama se pogovarjam z njim, mu zaželim lahko noč in se čez dan ogromno spomnim nanj. Poskusi poiskati v družini ali v ožjem krogu prijatelje, ki te bodo razumeli. Moja izkušnja je pripeljala do tega, da sem izgubila, kar nekaj prijateljev … Ne vem, ali sem enostavno jaz kriva, ki bi se mogla pretvarjati, da se ni zgodilo nič, in gremo dalje, ali oni, ki ne razumejo moje bolečine?
Tvoji mali Kaji pošiljam poljubček v nebo ….
Ni besed, ki bi opisale bolečino. Zelo mi je žal zate in za vse tukaj.
Meni se je to zgodilo v 38 tednu nosečnosti. Moji Evi je nehalo bi biti srce. Razlog neznan. To se nama je zgodilo pred 11 meseci, in zadnje čase, bolj kot se probližuje obletnica, bolj močna je spet bolečina. Nevem kaj bi, če bi bil to moj prvi otrok. Doma imam 2,6 leta starega fanta, ki mi daje voljo in veselje.
Za sina sva se trudila dlje časa in po dolgih letih nama je z medicinsko pomoč tudi uspelo. Ko je bil sin star 10 mesecev, sem naravno zanosila. Veselje nepopisno. Sreča popolna. In potem izguba, ki je nepopisna. Doma imam tudi sliko, nisem je še pogledala, sva pa jo pestovala in samo žal mi je, da je nisem še dlje. Bila je popolna moja Eva.
En velik obljem vsem tukaj in našim angelčkom!
Jaz sem mojo punčko pogledala in pobožala. 23 tednov nosečnosti. Lepa, popolna, ampak mrtva… V glavi mi je ostalo samo, da je bila lepa – in pa njeno uho. Drobno, popolnoma enako, kot ga je imel njen bratec ob rojstvu. Popolno.
Preden sem šla na UPN sem bila prepričana, da je ne bom želela videt. Ampak v trenutku, ko je padlo vprašanje, ja ali ne, sem rekla ja. Ni mi žal.
Vsem izkreno sožalje……si ne predstavljam da me postavijo pred tako odločitev ali dejstvo…..meni se je zgodilo 3x, nazanje teden dni nazaj, infekt po AC……pa ravno tisti 1% je padel name………no, najverjetneje, čeprav bi lahko vseeno prišlo do infekta, a največja verjetnost je AC…..nikoli ne bom vedela, morda po obdukciji in ostalih preiskavah.Za AC sem se odločila sama in si zelo očitam…….
lp
škratek
skratek2, mislim, da sem tukaj nekje toliko časa kot ti, tako da spremljam tvojo trnovo pot. Ne vem kaj naj rečem. Žal mi je.
Kot sem že povedala, se je to meni zgodilo v 38 tednu pred letom in pol, da sem morala roditi mrtvo punčko. Enostavno ni bilo več srčka. Porušil se mi je svet in še zdaj ni sestavljen.
Zdaj se že več kot eno leto trudiva zanositi, pa nič. Tako da greva spet do Reša.
V prvo sva bila pri njemu, v drugo pa sem zanosila po naravni, se je pa žalost zgrnila na naju.
Pošiljam ti en velik objem!
Popo hvala, tudi tebi želim čimbolj mirne noči in ti pošiljam objem!!!
Midva se trudiva prek 20 let….imava še dva Z, ampak ne vem……mojemu je dovolj, meni po eni strani tudi…..sicer pa je pri meni uspel povprečno vsak 6 ET, tako da nimam šans, da se prime v prvem poskusu, na punkcijo pa ne grem več…..to sem se pa odločla že lani, pa tudi leta mi ne prizanašajo.
Zavedanje, da je bil Tine najin zadni dojenček bolečino samo še poveča…….
lp
škratek
Draga Škratek!
Hudo mi je, da ti spet ni bilo naklonjeno. Sploh ne vem kaj naj rečem, tole je že prav epsko, ta tvoj boj. A jaz bi na tvojem mestu šla še po tista dva zmrzjenčka. Nikoli ne veš in tudi ne boš vedela, če ne boš poizkusila.
Objemam te in naj ti bo tvoja Tinkara v srečo in veselje. Tvoje tri zvezdice pa se igrajo z mojim bratcem.
Mojca
Krivda je hudič veš, se nalepi na kosti… Ne znam ti odvzeti bolečine, samo draga moja, razžrla te bo, če se ne boš nehala takole mrcvarit… Eden mojih prvih spomoniv je bil, ko mi je mama povedala, da imam bratca, ki počiva na pokopališču. In ta njena obupna žalost. Takrat pred 30 leti je moja mama kadilo, takrat, ko je bila noseča, pa ni vedela, da je. Deček je umrl zaradi napake na plučkih. Čeprav so ji vsi dopovedovali, da je možnost zelo majhna, si ni nikoli odpustila. Ne stori njene napake, vsaka mama hoče svojemu otroko najbolje. Mi dve s sestro sva samo pili to njeno žalost, saj zdaj, ko sem starejša razumem, takrat pa nisem in še danes nosim občutke krivde, ker se nisem rodila kot deček.
Vem kakor grozno se to sliši, čeprav razumem, da je hudo in mogoče proeciram, imaš živega otroka in živi zanjo… In ne utapljaj svoje žalosti v krivdi, ker po resnici, nisi naredila nič narobe, le svojega otroka si želela obvarovati.
Mojca