Kje pa sem to napisal ?

Napisal sem:

Dajte no, frčafele prepotentne, če ne najdete točno tipa po naročilu iz vašega kataloga ali pa vas noben tak ne povoha, potem pa vse kokodajsate, da ni normalnih moških?
Pa za vas jih nikoli niti ne bo!
Ker ni to, to, to in to….je luzer. Pa ste kdaj pomislile, da eni je pa všeč ravno to, to in to. Torej, kot ena zgoraj navaja, da hoče športnika, popotnika, pa ne brezposelneža, pa ne deloholika, pa kaj jaz vem še kaj, hja, ene pa ravno kontra, ste kaj pomislile na to? Torej za vas je luzer, za druge pa lahko glavni dobitek.

Ni mi pa tudi jasno, v kakšnih marginalnih krogih se gibljete, da poznate samo lene brezdelneže ali pa deloholike? Mojega moža bi lahko označila kot deloholika, ampak zakaj bi bilo to slabo? Jaz v tem ne vidim nič slabega, si vsaj lahko privoščimo. Veste, drage moje, starejši ko si, bolj ti je pomembna tudi socialna varnost, pa tudi luksuz je vedno bolj dobrodošel. Vidite, jaz imam pa raje deloholika, kot enega povprečneža z urnikom od do, zato naši družini nikoli ni šlo slabo.

Pa še to, jaz sem sicer bolj v letih, ampak imam kar nekaj opravka tudi z mlajšimi, recimo da so to zame tam do 30 ali 35 let. In povem vam, da vedno bolj cenim moške in vedno manj ženske, sploh tam do 25 leta je to en navaden podn. Pa sem vedno dajala prednost njim, a žal, razočaranje veliko. Lene, hinavske, izkoriščevalske, nezanesljive, neodgovorne, zlobne, intrigantske, brez ambicij, usekana ena bolj od druge…..žal, tako je moje mišljenje o lastnem spolu.

Tako, jaz vam povem, da poznam kar nekaj samskih moških tam do 35 let, pošteni, zanesljivi, odgovorni, zaposleni itd., je pa res, da jih je pa v tej starosti daleč največ zasedenih in z družinami, ker kdo se bo pa ukvarjal in čakal take sprdačine, kot ste ve.

Vam pa želim, da vam morda enkrat v naslednjih 500 letih uspe najti kakšnega kozla, ki se vam bo pustil obtesati po vaših merilih, ker ve ste itak normalne in v vsem popolne.

kar groza me je ko pišete o tem, kako ni tipa po vaši meri in ga potem same “izklešete-preoblikujete-naredite pravzaprav za moškega”….jao, če bi bila ti moja, kar sicer sploh ni možno !

Ja, vse bi nekaj spreminjale, oblikovale dedca po svoji podobi, itak pa so že v štartu prepričane, da dobrih tipov ni in da moški postane dober šele, ko ga njegova ženska “zdresira”. Potem se pa čudite, da tipi bežijo od vas, jaz se ne čudim, kdo bo pa prenašal tako zateženo babo.

ja in potem ko te spremeni po npr. parih letih, ti pa reče:
joj, kako si se ti spremenil, sploh nisi več tak kot si bil ko sva začela….koza

Ta debata postaja šolski vzorec pripadnikov družbe brez ponosa in ambicij, ki si medsebojno perete možgane in se prepričujete, da se je treba sprijaznit s čimer koli. Namesto, da bi to držo vsaj iskreno argumentirali z lenobo ali brezzvezno ponižnostjo, se sklicujete na srečo in zadovoljstvo (z malim). Največji greh je od življenja in ljudi pričakovat kako izboljšanje. Upam, da me nikdar ne zagrabi in odnese čredni nagon ali pa vsaj v tej čredi ne.

Pa kje si pobrala tole o družbi brez ponosa in ambicij?
Na živce mi gredo ženske, ki vse, kar ni po njihovih merilih, označijo kot nenormalno, slabo, škart itd..
Pa ne ti nam, da si odprtih nazorov, sploh veš, kaj to pomeni? Misliš da samo zato, ker si bila z babo si pa odprtih nazorov? Zajebavaš sama sebe?
Nihče te ne sili v nič, mene tudi ni, sama sem si izbrala svojo pot, torej tudi dedca, ki mi je ustrezal, ne bom še klesala zraven, ker nikoli ne veš,ali ti bo uspelo. Jaz sem dobila, kar sem hotela, oba izobražena, s kariero, preskrbljena, drugi imajo pa drugačne zahteve in pričakovanja in seveda so zato zate luzerji!
Sploh dopuščaš kakršnokoli drugačnost? Za eno mamo 3-h otrok, gospodinjo, si pa verjetno ti totalna luzerca. Kaj bi pa ti tej mami lahko pokazala, pa da bi ti ona zavidala? Da je mogoče počasi treba nekaj ujet, kakor praviš? En kur** nič nimaš za pokazat, samo neko brezvezno in neživljenjsko flancanje in sem prepričana, da ona nikoli ne bi hotela menjati s teboj.
Torej, tole razvojno fazo, ki jo sedaj ti prebolevaš, smo mi dali skozi v puberteti, če si pa že mimo, se pa približaj ralnosti. Pa to sploh ne pomeni, da se moraš sprijazniti z vsem, samo ne obsojaj takoj vsega in vsakogar, ki je drugačen.
Postani ženska odprtih nazorov!

To je le druga skrajnost..Jaz ne govorim o tem in mislim, da tudi drugi ne…Jaz prav tako nikoli nisem hotel biti normalen oz. ustrezati nekim ustaljenim vzorcem in biti le neka številka….
Vsak naj spozna kdo je.

Sicer pa naj vsak pove sam zase.

Mentorca, trganje izjav iz konteksa, premeščanje teh v širši kontekst in nato komentiranje takšnega kolaža je precej nesistematično in v konkretnem primeru tudi nesmiselno. Odprtost (mojih) nazorov zdaleč ni bila pomembna trditev, ampak zgolj irelevantni mimoidoči argument mojega spolnega vedenja. Dejstvo (da imam izkušnje, kako je živet z žensko) je bilo pomembno izključno zaradi tega, ker sem primerjala ambicionost oziroma samokritičnost partnerke in ambicioznost oziroma samokritičnost partnerja.

Nizko stopnjo tvoje (po)govorne kulture in agresijo bom pripisala kaki hujši frustraciji, za katero mi je žal, da si jo doživela oziroma jo doživljaš. Če forum rabiš kot ventil za izražanje stisk(e) svojega življenja in tako izbruhe prihraniš svojim dragim, je to vsekakor dobra odločitev, ker tukaj nihče ni osebno prizadet. Bi se pa morda kljub vsemu (in če je sploh še komu do tega) dvignili nad obmetavanje, obsojanje in analiziranje osebnosti članov foruma ter raje spregovorili izključno o splošnem stanju v družbi, katerega komentar je bil moj prvi prispevek.

Če lahko povzamem, se mi slednje (stanje namreč) zdi kritično zaradi količine “luzerjev” – ki bi jih v izogib množični identifikaciji očitno morala poimenovat nekako drugače. Morda “moški, ki jim ni mar, kaj so in kaj bodo dosegli, kako se vedejo, kako so razgledani in kakšega videza so”.

Mogoče bi morala poudarit tudi to, da je vpletanje moje malenkosti in mojih izkušenj zgolj poskus induktivnega sklepanja, ker je nekako pač treba argumentirat svoje stališče. Ker smo na forumu in ne v predavalnici, se od posameznika verjetno ne pričakuje, da svoje stališče poda na osnovi kake daljše objektivne raziskave. Preprosto me zanima, kakšne so izkušnje (predvsem) mojih vrstnic, torej žensk med 25 in 35 letom. Ali se jim (tako kot meni) zdi, da na preveč področjih prehitevamo moške in da je težko najt tipa, ki bi ga lahko zaradi njegovih lastnosti, sposobnosti in prizadevanj občudovala. (Tako kot bi si žeska pač želela občudovat moškega, s katerim se daje dol. Ali pa to ni splošna želja?)

Žal “theone”, ni zadaj kakšnih posebnih frustracij. Svoj žolč izlivam tule samo zato, ker sem že tolikokrat imela priliko videti teme, ki jih pišejo posamezne osamljene, zafrustrirane ženske, vzvišene nad vsemi drugimi in 100% prepričane, da je njihova definicija normalnega moškega edino pravilna.
Saj veš kaj mislim, teme a la “Kje najti normalnega moškega”, “Luzerji”, etc. in res se mi že obrača želodec. So res normalni moški samo tisti, ki jih ti opredeljuješ kot le-take?

Moški niso krivi, če ti niso všeč, imaš jih vse sorte, če te njihov način življenja ali zunanjost odbijata, jih pač preskočiš. Zelo simpl, ali ne?

Zakaj potem tako zmerjanje in podcenjevanje ljudi? Ker ti ne najdeš pravega, ker te takšni nočejo, ti morda že teče voda v grlo,..?

Jaz sem v življenju del zastavljenih ciljev že dosegla, faks, posel, dober mož, družina, standard, potovanja, prijatelji itd., ostalo, kar si bom želela, pa še bom..Priznam pa, da bi verjetno res bila zafrustrirana, če bi se bližala 35, pa česa od zgoraj navedenih stvari ne bi imela. Kaj češ, sem tak tip ženske.

Sicer pa lep pozdrav, si tako pametna, da je najbolje, da se učiš iz lastnih izkušenj. Cena in izplen pa bosta, kakršna bosta.

Ne bližam se 35., tega nisem napisala, septembra jih dopolnim 28. Imam faks (dve diplomi in od marca dokrorat), imam službo (zadnja tri leta svojo dejavnost, ki se giblje razveseljujoče stabilno). Moj standard ni hiper, lahko pa vsakih nekaj let zamenjam avto in odplačujem kredit za stanovanje (za katerega si danes pravzaprav lahko vesel, če ga sploh dobiš, zato sem vesela). In preživljam velikega psa, ki veliko požre, ampak to verjetno ne šteje, ker jaz pojem bolj malo.

(Po Mensinih izračunih) nisem noben jebeni genij, cel čas faksa sem se sama čisto normalno preživljala in šestkrat tedensko trenirala ples, pa mi ni zmanjkovalo časa. Potem se pač preprosto sprašujem, kaj za vraga ti mora bit, da se pri teh letih iz študentskega doma brez diplome in enega dneva delovnih izkušenj vračaš živet k staršem. To je namreč klasična zgodba mojih moških bivših sošolcev, prijateljev in znancev. Dejansko se celo trije še vozijo z avtomobili, ki so jim jih za maturo kupili njihovi starši, če sem lahko malenkostna. Se pa potem tudi sekirajo in jokajo, ker nimajo punce in to od vsaj petih poslušam že od gimnazije.

Moj se sicer trudi s svojim podjetjem, ampak me tudi ob njegovih poslovnih potezah včasih boli srce. K sreči ga žoga in gviht ne ubijeta, tako kot 80 % ostalih mojih vrstnikov, in je zelo dinamična oseba z bolnim smislom za humor. Ampak tudi on tako kot vsi ostali dedci ne bi prav nič prebral, isto se ne bi ravno nekaj uglajeno vedel ali pa se ukvarjal z realnostjo in bog ne daj resnimi pogovori, ampak bi izključno in samo igral fuzbal ali gledal TV. Ter seveda seksal, za kar si upam trdit, da ob vseh zapesticidanih zarodkih tudi ni več tako samoumevno. Skratka, tudi če bi si želela družino, tj. otroka mu (tako kot veliko mojih vrstnic, ki bi si to želelo) ne bi mogla priskrbet dostojnega očeta, na katerega bi se lahko v življenju zanesel.

Mentorca, kaj hudega mi torej verjetno res ali sploh ni, bi si pa želela bolj spodbudnega družbenega okolja oziroma tipov svoje starosti, katerih življenjski cilj ni nekje dobit špricer pod dva evra. Ne vem, če to pomeni, da mi teče voda v grlo. Morda se mi je tako zazdelo ali pa me je samo zaskrbela prihodnost svoje generacije. Glede na to, kar praviš – da se tudi sicer ženske pritožujejo in da si celo do obračanja želodca sita takih postov, torej lahko predvidevam, da so moja opažanja in strahovi upravičeni. Da nas je več takih, le da jaz premalo zahajam na tale forum. Sicer pa mi je nekaj žensk zgoraj tudi pritrdilo, tako da bom svojo predpostavko štela kot potrjeno.

Zanimivo pisanje, theone, ampak ne vidim, kako gre tu za karkoli drugega, kot provokacijo. Ne pravim, da je to nujno slabo, je pa potem neetično, da začneš z dopolnilom, da tvoji zapisi ne bodo provokacija. Sprašuješ se, od kje apatičnost, nemotiviranost in neambicioznost pri moških, kar je družbeno vprašanje, in ne vprašanje, na katerega lahko odgovoriš z induktivnim sklepanjem. Kaj počnejo tvoji bivši sošolci je povsem nepomembno z vidika ugotavljanja vzrokov stanja, ki je – po tvoji oceni (in ne pravim, da ne drži, poudarjam samo, da ti iz tega izhajaš in se torej tega zavedaš) – splošno, torej velja za družbo na splošno in so tvoji bivši sošolci zgolj njen simptom. Če te v resnici zanima, kaj se dogaja z družbo, v kateri živiš in deluješ, imaš na voljo izjemno prodorne diagnoze pametnejših ljudi od vseh nas, ki jih lahko najdeš v knjižnici ali pa na internetu.

Ampak ti si svoje vprašanje uperila točno v ljudi, ki so – po tvoji oceni (tu spet drži zgoraj omenjeni disclaimer) – luzerji. In to počneš čisto eksplicitno, ko sprašuješ tipe, »zakaj ste takšni«. Da bi bilo takšno vprašanje lahko iskreno, bi morala izhajati iz predpostavke, da se bodo ti tipi zdaj ustavili v svojih tračnicah, pošteno razmislili o svojih vzorcih in nato skušali podati konstruktiven odgovor. In sama veš, da se to ne bo zgodilo – ker so ravno iz vzroka, da tega niso sposobni, luzerji. Če bi bili sposobni takšne samorefleksije, ne bi bili luzerji in the first place. Skratka, sprašuješ ljudi, za katere veš, da na vprašanje ne bodo zmogli odgovoriti. Glede na to, da si prebrala nekaj ali pa veliko psihološke literature, verjetno veš tudi, kakšen bo v resnici njihov odziv. Obramba. Seveda ne bodo odgovorili, ker ne morejo, ampak bodo zavzeli obrambno držo in začeli sestavljati različne racionalizacije ter “napadati” tebe oziroma tvoje zapise. In potem sledi tvoj oh-so-predictable izraz frustracije, da debata postaja klasičen primer točno tega, o čemer si pisala. Yet you’re theone who made it like that.

In stvar, ki ti menda omogoča, da še vlečeš užitek iz takšnih »debat«, so vrednote, o katerih pišeš. Če je volja do napredka formalno legitimna, pa jo ti sublimiraš v dokaj popačene, v najboljšem primeru pa povsem nezadostne kanale. Primeri, ki jih navajaš kot izraz te volje – uglajenost, vzgojenost, potrošniški artikli, celo telesna pripravljenost v tem kontekstu – so v prvi vrsti simptom družbenih silnic, ki ravno to voljo kastrirajo in namesto nje ponujajo imaginarna nadomestila. Dejstvo, da večina ljudi ne more osvojiti niti teh imaginarnih nadomestil, ti očitno omogoča, da ostajaš v prividu njihove pristnosti. Če imaš svoj posel, vsakih nekaj let nov avto in visoko stopnjo formalne izobrazbe, to ne pomeni nič, če ostajaš na stopnji, da svojo vrednost in samozavest vlečeš zgolj ali predvsem iz tega. In fact, to ni samo-zavest, pravzaprav je kar daleč od zavedanja samega sebe kot avtonomnega subjekta v rokoborbi z družbenimi tokovi moči. Osvojila si lastnosti, ki ti omogočajo, da črpaš nagrade zanje iz trenutnega družbenega sistema, nisi pa osvojila zavedanja, da so te nagrade skupaj z družbenim sistemom, ki jih ponuja, povsem arbitrarne in de facto brezvezne (kar ne pomeni, da je bolje biti brez njih, saj ti nezmožnost njihovega osvajanja vzame še več), in da so določene lastnosti, ki ti te nagrade prinašajo, lahko hkrati lastnosti, ki ti onemogočajo, da dosežeš kaj več. Vzgojen človek, ki ne prdi, bere pop-psihološko literaturo in ima svoj avto ter stanovanje, ni vzorec emancipiranega subjekta. Je bolj kot umit pes brez bolh, ki ne gre na živce lastniku.

Želiš si bolj spodbudnega okolja, ampak bolj spodbudnega v primerjavi s čim? S tem, kakršno je trenutno? To ni noben standard. Tipi, katerih »življenjski cilj ni nekje dobit špricer pod dva evra«? Jesus-fucking-christ, lahko bi kar napisala, da ti amebe ne ustrezajo v vlogi življenskega sopotnika. In fact, kaj dosti več od tega nisi napisala. Pravilno ugotavljaš, da nisi ameba, in da je okoli tebe polno ameb. Nekonstruktivno (razen seveda z vidika užitka) pa se potem posvečaš razkoraku med amebo in ne-amebo, ko bi lahko začela vrtati v razkorak med ne-amebo in človeškim subjektom. Moj odgovor na tvoje vprašanje, zakaj so tipi luzerji, je, da te to sploh ne zanima. Če bi te v resnici zanimalo, bi odgovor iskala tam, kjer ga dejansko lahko najdeš; tako pa si nekako podobna nekomu, ki v plavalnem društvu sprašuje o kvantni fiziki. Slednjega seveda ne zanima kvantna fizika, ampak užitek takšnega početja vleče iz drugih stvari. Moj predlog je, da se nehaj poigravati z amebami, ampak nadaljuj svojo emancipacijo v človeškega subjekta, zdaj, ko imaš za to izpolnjene materialne pogoje.

Res je, tale pogovor nima prav nobenega zaresnega smisla in nobenega “pravilnega” odgovora ni bilo pričakovat. Nagibam se k možnosti, da enoumnih in dokončnih odgovorov na kakršno koli stanje v družbi ni niti “v knjižnici ali na internetu”. Nobeno od vprašanj (bilo jih je veliko in nisem se držala nobene sistematike) torej ni bilo iskreno, je pa nesmisle spraševati dovoljeno (po moji oceni niti ni etično sporno, če bi to bilo komu pomembno) in predvsem neobvezni brezvezni pogovori prijetno zamotijo. Zato sem bila (relativno iskreno) vesela vseh odzivov in seveda se posebej zahvaljujem za tole zadnje razkrivanje, ki zdaleč ni od muh.

Ja, etično sem mislil v kontekstu drže do same sebe, ne v kakem pop-kulturnem smislu »poštenosti« do drugih. V kolikor se zavedaš nesmiselnosti takšnega razvijanja tematike, pa to vseeno počneš zaradi užitka ob tem, je takšno početje etično, če to počneš ob zavedanju, da iščeš omenjeni užitek in ne odgovore. Ker se je mestoma zdelo, da si pozabila, da se samo pretvarjaš, da resno iščeš odgovore na svoja vprašanja, sem to pač izpostavil, mogoče je v tem moj užitek, whatever. S tem nisem mislil, da je kaj moralno spornega glede takšnega kratkočasenja ali kaj podobnega.

Mislim, da se ne gre za provokacijo…..Drugače pa zelo dober odgovor, ki zadene bistvo.

Kot sam pravim, v vsakem trenutku le potrjujemo sami sebe. Pa čeprav večinoma nezavedno…..

Ne z namenom sublimnega žaljenja ali sojenja, ampak zgolj kot zanimivost in komentar na ambicioznost, težnjo po perfekcionizmu in samokritičnost prevajam oziroma povzemam prispevek s foruma http://www.madeinmontenegro.com/vbforum/showthread.php?t=8258. Naslov je Težnja po superiornosti in občutek inferiornosti (torej težnja po večvrednosti in občutek manjvrednosti, lahko bi pa povzamem težnja po večvrednosti zaradi občutka manjvrednosti).

Ključno mesto v Alderjevi (mišljen je Alfred Adler) teoriji individualne psihologije zavzemata dva pojma, in sicer težnja po superiornosti in občutek inferiornosti.

Adler je predvideval, da obstaja ena glavna motivacijska sila ali težnja, ki determinira vedenje človeka. To motivacijsko silo je poimenoval težnja po superiornosti. Adlerjeva raba tega termina ima korenine v filozofiji Friedricha Nietzsche-ja, ki govori o volji do moči kot osrednjem motivu v človekovem življenju. Adler pozneje vse več govori o težnji po superiornosti kot o bolezenski in nevrotični težnji. Vzrok nastanka te težnje je občutek inferiornosti. Z drugimi besedami, človek občutek inferiornosti kompenzira ali premaguje z razvijanjem težnje po superiornosti.

Občutek inferiornosti je lasten vsem ljudem, in sicer v manjši ali večji meri. Adler razlikuje dve vrsti inferiornosti. Prva je organska inferiornost. (Povzemam, ker to ni tako pomembno: gre za nek telesni primanjkljaj, na primer slepi močneje razvijejo sluh.) Druga vrsta inferiornosti je psihološka inferiornost, ki je pogostejša od organske. (Spet povzemam: človek se počuti manjvrednega zaradi svojih sposobnosti, izgleda, dosežkov, kar je lahko posledica vzgoje oziroma slabih izkušenj iz otroštva). Razlika med organsko in psihološko inferiornostjo je ta, da psihološka ne odgovarja realnemu stanju (torej je popačena). Oseba, ki jo preplavlja občutek manjvrednosti, lahko razvije manjvrednostni kompleks. Taka oseba je sramežljiva, plašna, negotova, neodločna, pokorna itd. Lahko začne tudi manipulirati z drugimi ljudmi, tako da nenehno ponavlja, kako je negotov, v slabšem položaju, manj vredna, itd.

Obstaja pa tudi drugi način, kako ljudje reagirajo na občutek inferiornosti, to je razvijanje kompleksa superiornosti (torej večvrednosti kompleks). V tem primeru oseba občutek inferiornosti prikriva s pretvarjanjem, da je superiorna. Če je neka oseba počuti manjvredno, je edini način, da se počuti vredno, da občutek manjvrednosti izzove pri drugih.

To je to od mojega prevoda. Naj zdaj še dodam, da bi moral vsak, ki čuti zelo močno potrebo po manifestaciji svoje superiornosti, torej dokazovanju samega sebe, razmislit o možnosti, da s svojim početjem le ostalim in sebi dokazuje, da ni luzer. Mogoče se zamislit nad potrebo po tem, da to sploh dokazuje. Morda mu je bil vcepljen občutek, da je luzer, sicer se mu ne bi zdelo, da mora dokazat nasprotno.

To dokazovanje je namreč sicer očitno dobro in naravno (tako pravi Adler), ampak samo do neke mere (potem pa postane nevroza). Meje seveda vsak postavlja sam, ampak vseeno: vsake toliko časa – reality check!

Bodite v cvetju.

Theone.

Če bi bil ženska v tvojih letih, upoštevajoč tvoj način dojemanja življenja kot ga prikazuješ tukaj, bi skoraj gotovo imel podobne težave.

Če strokovnjaki na splošno opredeljujejo generacije (veterani, baby boom, X, Y itd…) po nekaterih značilnostih obnašanja sam opažam, da v resnici zadeve le niso tako uniformne med obema spoloma. Po moje moški (časovno gledano) pretežno štrlijo proti koncu svoje ali že začetku naslednje generacije, medtem ko ženske bolj spadajo na začetek svoje ali celo konec predhodne generacije. Opažam namreč bistveno resnejši in zahtevnejši (morda nekoliko konzervativnejši?) pristop do življenja pri ženskah in bistveno bolj sproščen ali celo neodgovoren pri moških.

Zakaj je temu tako ne vem. Malo imam sicer na sumu pospešeno emancipacijo žensk in s tem v zvezi njihovo pretirano vlogo v prevzemanju nesorazmerno večjega deleža pri vzgoji otrok. V možu, ki ne zadovoljuje v zadostni meri njihovih novih potreb/zahtev vidijo šibkejši člen, zato se pretirano ukvarjajo s preoblikovanjem lastnih sinov v bitja, ki bodo boljša od partnerjev. Boljša, ker jih bodo vzgojile same. Po svoje. Ker je to njihov “proizvod”, je deležen vse njihove pozornosti in razvajanja. Ampak to ni prav. Moški možgansko/mentalno ni popolnoma identičen ženski, zato za pravilen razvoj nujno potrebuje ustrezno dozo očetovske, običajno bolj restriktivne vzgoje. Ali po domače – potrebuje nekoliko tršo vzgojo, da postane osebek, primerljiv s žensko populacijo njegovih let. Če te ne dobi, mimogrede postane poženščena cunjica, neke vrste neodgovorna oblika metroseksualca. V resnici pa človek, nezmožen ustvariti tvoren in stabilen partnerski odnos s žensko.
Povprečna mama pa želi biti tudi v poznejših letih lepa in poželjiva. V svoji bližini pogosto največjo tekmico vidi prav v svoji hčerki. Zato se prepogosto obnaša do nje bolj neprizanesljivo in trše, kot do sina. Hčerka torej dobi vzgojo, ki bi sicer pripadala sinu. Od tu njen odklon v bolj resne ali celo toge vode, njen preskok v generacijo za sabo. Pa mimogrede dobimo nekompatibilnost spolov iz iste starostne skupine.

Zakaj to govorim? Imam na pretek visoko izobraženih sodelavcev iz starostne skupine 25-35 let. Pa so med ženskami in moškimi dobesedno svetlobna leta velike razlike. Če je pri ženskah stalno na tapeti pogovor o dodatnih izobraževanjih, o prijavah na višja delovna mesta, o osebnostni rasti, o urejanju tega pa onega, je pri moških top tema nogomet, povzdigovanje pivskih rekordov, metanje petard na policiste ob stadionu in podobne “pomembne” zadeve. Pa saj je bilo v moji generaciji tudi podobno. Le da so te teme bile domena neizobraženih podpiralcev šanka, ali pa še golobradih mladeničev.

Verjamem pa seveda, da je pri vsej stvari velik delež tvoje “krivde”. Če imaš službo, ki od tebe zahteva resnost in odgovornost, se tak stil življenja slej ko prej prenese v tvoj izvenslužbeni lajf. Če delaš pretežno sama, brez pogostih stikov z drugimi, počasi postajaš asocialna. V pomanjkanju zunanjih dražljajev, ki od tebe zahtevajo prilagajanje in spremembe ustaljenih navad, se ti počasi ukalupi kot edini zveličavni in pravilni – tvoj lastni prav. In ker ni nikjer nikogar, ki bi temu relevantno nasprotoval, počasi postane “tvoj prav” – edini prav, postane zakon.

Sem videl že kar nekaj podobnih “zahtevnih perfekcionistk”, ki so si iz lastne potrebe in nezmožnosti pridobiti ustreznega partnerja, le tega izdelovale same. Eni se niso dali in so raje odšli. Drugi so podlegli – takih pa pravzaprav niso niti spoštovale, niti rabile, zato so jih slej ko prej zavrgle same. Pri večini se je slej ko prej pojavil tisti “Male the one”, zaradi katerega so se zatresle noge in zameglil um, zbledeli principi in se umaknile zahteve. Žal zaključek ni vedno tako happy, kot bi bilo tule zaželjeno slišati. Za tistimi “Male the one” je veliko povpraševanje. Tako da je izjemno težko ujeti svojega. Se pa zgodi. Pravzaprav vsaj 1x mesečno nekdo v Sloveniji zadane sedmico na lotu, čeprav je možnost samo ena proti nekaj milijonov…

Zato tisti, ki vidite v “theone” nekaj prezahtevnega, neprilagojenega, bla bla bla…. Ko (če) pride nekega do hormonske juhe v njeni glavi, ko (če) jo povzroči ON, se bo vse uredilo. Človeški možgani so čudežni stroj, ki začne pod določenimi pogoji sproščati “socialne droge”, ki povzročijo med partnerjema globoke socialne povezave, privrženost, slogo, vse to pa za sabo prinese prilagajanje in spremembe kriterijev. Jih bo deležna? Kdo ve. Saj jih tudi vsi med nami niso bili, pa vseeno živijo čisto v redu.

P.S. Dopuščam možnost, da pa je “theone” čisto navadna zatežena babnica. Potem pa… who cares… sem pa le malo potreniral že nekoliko “literarno” zakrnele blazinice na obeh ročnih kazalcih 🙂

Še en P.S. Sedajle me je prešinilo, da pa je “theone” morda le malo zvijačno poskusila s svojo provokativno temo pobezati po forumu in ugotoviti, če pa se tukaj v ozadju skriva kakšen goden kandidat. Hm. Pa ne na MON-u, no! Tukaj je skoraj izključni teritorij neizprosnih Amazonk 🙂

Roman, dobro napisano. Sploh spodaj citirano je še kako resnično. Tudi jaz imam take izkušnje. Pa nisem ne perfekcionistka in ne karieristka, ampak lenoba, biti brez vseh hobijev, brez interesov, to mi je pa čudno. Če ves prosti čas porabiš pred TV, po lokalih, na netu. Če vse dopuste preživiš tako, da nič ne migaš, samo lenariš. Ja to je čudno. Je pa čudno tudi to, da si obseden s službo in da samo grebeš denar na kup. Pozabljaš pa, da je služba sicer res zelo pomembna, amapk pomembni so tudi človeški odnosi, druženje, prosti čas (le kaj bi s tipom, ki ima na kupe denarja, ampak vidiš ga pa nikoli, ker cele dneve gara, jaz rabim človeka, ne kupe denarja – no ja, če je oboje možno potem super, samo to ponavadi ne gre, vsaj če je vse pošteno pridobljeno, ne).
Ta boljši pa so seveda že oddani.
Dejstvo je, da pač iščemo sebi podobne ljudi. In theone spada med bolj ambciozne in perfekticioniste. Torej rabi takšnega moškega. Če bi bila pa lena, brez hobijev potem pa bi iskala takega moškega. Problem pa nastaja, ker smo ženske vse bolj aktivne (jaz osebno v službi ne tako zelo, nimam nekih hudih kariernih ambicij, ampak sem pa toliko bolj aktivna glede hobijev), moški pa vse bolj mevžasti. Ni jim do izobraževanj (tu ne mislim uradnega šolanja, ampak preprosto naučiti se kaj: iti na kak tečaj, prebrati kako revijo, ki ni ravno rumena), ni jim do rekreacije, športa, potepanja, pohodništva. Tisti pa, ki so vse to, so pa večinoma oddani.
Bo treba počakat ločence.

Theone.

Zakaj to govorim? Imam na pretek visoko izobraženih sodelavcev iz starostne skupine 25-35 let. Pa so med ženskami in moškimi dobesedno svetlobna leta velike razlike. Če je pri ženskah stalno na tapeti pogovor o dodatnih izobraževanjih, o prijavah na višja delovna mesta, o osebnostni rasti, o urejanju tega pa onega, je pri moških top tema nogomet, povzdigovanje pivskih rekordov, metanje petard na policiste ob stadionu in podobne “pomembne” zadeve. Pa saj je bilo v moji generaciji tudi podobno. Le da so te teme bile domena neizobraženih podpiralcev šanka, ali pa še golobradih mladeničev.

quote]

Varjag, bojim se, da so tvoja dozdevanja, kar se tiče mojega pozabljalja vzroka in namena, popolnoma upravičena. Ampak ob močnem vživljanju je doživljanje precej bolj pristno, ki mi je očitno všeč.

Dileme okoli provokacije so posledica moje površnosti in več možnosti za interpretacijo pomena te besede. Z zanikanjem provokativnosti svojega prispevka sem želela zgolj poudarit, da ne drezam v osje gnezdo, ker bi me zgolj veselilo iritirat ljudi, česar pojav sem zasledila nekaj tem pred mano. Drezam pa res, da iz ljudi izbezam (kakršno koli) mnenje in da se, hm – morda pač nekdo ukvarja z mojo idejo, mojim mnenjemm, torej z mano.

AklAm, hvala za osvetlitev Adlerjeve teorije. V slovenskem (pa tudi sicer v primerjavi z Freudom na primer) prostoru precej neznan, čeprav bi (tudi, če tako trdiš ti) sama rekla, da skoraj po krivici. Meni sicer vse skupaj poznano, je pa verjetno marsi kdo tukaj izvedel kaj novega. Moj odgovor ali komentar – popolnoma vseeno, zakaj smo perfekcionitični in težimo k popolnosti (četudi zavoljo uravnavanja občutka inferiornosti) – važno je le, da smo.

Roman, hvala za namigovanja o hormonskih (ne)stabilnostih in da eksplicitno dopuščaš možnost tega dogajanja tudi v moji prihodnosti. Ravno slednje namreč na smrt pogrešam (ker sem bila hormonskih premešavanj, kot bežno omenjeno, v preteklosti izdatno deležna) in verjetno (tako težko realno ocenim vzrok lastnih nagibov) je to bil p(a)rvi razlog za to javno pritožbo.

..hm.. sem slučajno naletel na tole… od theone.. v eni drugi temi…
tako da tole… o “luzerjih”.. in merilih.. dokaj vprašljiva zadeva..

“Nikogar ne poznam (pa sem bila sama hud psihič in sem zato poznala eno trumo drugih psihičev), ki bi mu kak psihiater al pa njihovi bombončki dejansko dolgoročno pomagali. Dva tedna imaš občutek, da je bolje – ker pač imam občutek, da se nekaj rešuje … Včasih resno verjamem, da ti itak noče nihče res pomagat, ker bi zgubili stranke. No, kakor koli, moje skromno osebno mnenje, strokovna pomoč sucks totally.

Verjamem, da je “vsak človek zase svet”, ampak si bom upala nestrokovno svetovat na podlagi lastnih izkušenj.

1) Meni je v epizodah raznih napadov precej pomagalo branje nebojse foruma, ker je tam zbranih toliko skrajnosti, da se začneš sam v primerjavi z ostalimi počutit čisti car brez resnih problemov.

2) Druga stvar je izobraževanje, branje … Poguglaj Glasserja, zelo praktično usmerjen, meni všečen. Realen bi rekla.
“