Spoštovani,
mi lahko, lepo prosim, poveste, kdaj pravzaprav se pri otroku prvič pojavi t.i. ločitvena tesnoba? Ali se to nujno izraža z jokom ali pa se ločitvena tesnoba lahko izraža tudi samo z npr. zadržanim vedenjem? Ali je res, da večja ločitvena tesnoba pomeni bolj kakovosten odnos z mamo? Prosila bi vas tudi, da mi priporočite kakšno literaturo v zvezi s tem.
Pa še eno vprašanje: ali je otrok lahko enako navezan na mamo in očeta ali pa je nujno bolj navezan na enega od staršev – vsaj na začetku svojega življenja in seveda ob predpostavki, da oba dobro skrbita zanj?
Najlepše se vam zahvaljujem za odgovor in vas lepo pozdravljam!

Lepo pozdravljeni!

Pri nekaterih otrocih se ločitvena tesnoba pokaže že pri 6mes, večinoma pa tam do 8mes. Gre za normalen razvojni pojav in ponavadi izzveni do 3 leta. Gre za strah otroka, ko se spopada z “zapuščanjem” staršev. Pridobiva novo izkušnjo, ko spoznava da se starš vrača, tudi če odide iz prostora.

Običajno gre lahko pri hudi ločitveni tesnobi za preveliko navezanost med mamo in otrokom. Zadržano vedenje je lahko značilno, kadar je otrokova reakcija ob “zapuščanju” bolj flegma. Kot da bi bil nekako imun na vaše odhajanje in prihajanje.

Navezanost otroka, lahko gledamo tudi skozi kvaliteto odnosa. V kolikor je otrok preveč ali premalo navezan, lahko kasneje vpliva tudi na druge, na daljne odnose v njegovem življenju.

Običajno je otrok v prvih mesecih svojega življenja najbolj navezan na mati, s katero je v fazi simbioze. Ko prične raziskovati svet, pa vključuje očeta in ostale bližnje. Seveda pa je odvisno, kdo je primaren skrbnik. Gre za običajne okoliščine. V kolikor starša oba enako skrbita za otroka in je vzgoja in pristop od rojstva enoten, je to najboljša popotnica. Dejstvo pa je, da je eden od partnerjev, običajno mati, vedno več časa z otročkom (porodniška).

Trenutno se ne spomnim točno določenega naslova literature, vendar vam priporočam, da se usmerite na temo razvojne psihologije.

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Spoštovani,
hvala lepa za odgovor. Pravzaprav vas vse to sprašujem zaradi naslednjega.
Sin bo kmalu dopolnil 13 mesecev in gre naslednji teden v vrtec. Ker se tudi mož precej ukvarja z njim, je do zdaj izgledalo, kot da je vsaj približno enako navezan na oba (mogoče malo bolj name). Zadnja dva tedna pa opažam spremembo, in sicer izgleda, kot da je bolj navezan na moža. Pred štirinajstimi dnevi sem se (po porodniškem dopustu) vrnila nazaj v službo. Prvi teden je bil s sinom mož, drugi teden pa smo sina zaupali v varstvo babici. Ko je bil z njim mož, je izgledalo, kot da me sploh ne pogreša. Samo en dan je baje po kosilu (ki ga ni hotel pojesti) hodil po stanovanju, s prstom kazal proti vratom in govoril »mam«. Ko sem odhajala v službo, mi je vedno veselo pomahal, ko sem se vrnila domov, pa nič posebnega – malo se je nasmehnil (ali pa tudi ne), potem pa, kot da mu je vseeno, da sem se vrnila. Zdaj, ko je v varstvu pri babici (pri nas doma), se do mene (mojih odhodov v službo in prihodov nazaj domov) obnaša enako, do moža pa je drugačen – ko odhaja v službo, mu veselo pomaha, ko se vrne domov, pa se ga zelo razveseli. Kaj menite o vsem tem?

Lepo pozdravljeni!

Mame smo večino časa od poroda z otroci. Načeloma so zelo navezani na nas, pomembno pa je, da so zdravo navezani. Ko po razvojni fazi simbioze otrok vključuje tudi druge bližnje ljudi v svoj tok pozornosti, običajno prične tudi intenzivneje komunicirati z očetom. Ker so načeloma prej očetje manj prisotni (služba, itd….), včasih deluje kot da so nad njimi otroci bolj navdušeni. Ta situacija načeloma potrjuje to, da je pomembna kvaliteta časa in ne kvantiteta. Seveda ima mati nato slab občutek, kajti otroku posveča ves svoj čas in pričakuje, da se bo otrok temu primerno tudi odzival….
Spremljajte, kaj se bo dogajalo naprej skozi razvoj, toda za enkrat je vse v redu.

Hvala in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]
041 535 555