Ločitev in stiska otroka
Spoštovani,
pred dobrim letom sem se ločila in takrat mi je g. Izidor zelo pomagal z nasvetom, ki sem ga takrat potrebovala. Zdaj ponovno rabim nasvet.
Na kratko: Ločitev je bila šok za vse tri a smo jo dokoaj dobro in predvsem umirjeno speljali. Skrbništvo imam jaz, hči pa ima redne stike z očetom, vse se lepo dogovarjamo in tu ni nobenih težav. Razlog za ločitev je dokaj klasičen – moj (bivši) mož je spoznal in se zaljubil v drugo žensko, s katero po ločitvi tudi živi. Hči jo je lepo sprejela in imata lep odnos. Do tu vse lepo in prav.
Zadnje čase hči pogosto sprašuje mene, če imam rada njenega očeta in seveda enako sprašuje tudi njega. Jaz sem ji do sedaj vedno odgovarjala, da ga imam še vedno rada, da pa to ni dovolj za srečno partnerstvo. Njega je večkrat spraševala, koga ima rajši – mene ali svojo novo patnerko in njegov odgovor je bil, da obe enako. Ne zdi se mi sicer prav, da ji laže a razumem, da je ne želi prizadeti. Hči zadnje čase pogosto izraža željo, da bi živeli vsi skupaj. Danes pa me je zelo prizadelo, ker je v mojem naročju jokala dve uri (in potem zaspala). Boji se, da bo njen oče imel še kakšnega otroka z novo partnerko. In noče, da bi se jaz zaljubila v drugega moškega.
Jaz partnerja zaenkrat nimam, sem ji pa razložila, da se lahko zaljubim in imam še kakšnega otroka (pa čeprav otrok zagotovo ne bom več imela), prav tako lahko ima otroka njen oče z novo partnerko (kar je zelo verjetno, ker je punca mlada in še brez otrok).
Trudim se enostavno a po pravici razložiti stvari. Nikoli nisem krivde valila na svojega bivšega partnerja….a zdaj res ne vem, kako naprej. Zavedam se, da je hči edinka in verjetno tudi zaradi tega egoistična. Res pa je tudi, da se v času zakona nisva kregala in smo dokaj harmonično živeli skupaj. Tudi zato je bila ločitev ne samo za hči, pač pa tudi zame hud šok. Po ločitvi je celo moj bivši veliko boljši oče, kot je bil prej – veliko več časa nameni hčerki, veliko več se o vzgoji pogovarja z mano in precej bolj usklajeno delujeva pri raznih odločitvah, kot sva prej, ko sva bila še poročena.
Skratka, zdi se mi, da sva ločitev in vse po njej vzorno speljala, hči pa vseeno trenutno doživlja hudo stisko, joka in sprašuje, jaz pa je ne znam potolažiti.
Ko sem prvič iskala pomoč na tem forumu, sem dobila odgovor, da otrok ne rabi zlagane predstave o tem, kako je po ločitvi vse fino in fajn, rabi pa občutek, da ima še vedno oba starša, ki ga imata rada in skrbita zanj. Hči ima oba starša, kadarkoli želi je lahko z enim ali drugim, pa ji ni dovolj. Želi oba hkrati in skupaj. Tega pa žal ne more dobiti 🙁 Kaj lahko storim, da ji olajšam stisko, ker se mi srce trga….
Spoštovana Vilina,
vsak otrok na svetu si želi samo to, da bi se starša imela rada, da bi bila srečna in zadovoljna skupaj (čisto naravna potreba otroka). Vaša hči s svojim vedenjem in doživljanjem vsekakor močno izraža željo, da bi bila z očetom zopet skupaj. To je nedvomno možno razbrati, najverjetneje pa bo moralo preteči še veliko časa, da bo vaša hči sprejela (tudi dejansko globlje dojela), da se to ne bo zgodilo oz. da se bo z vajino odločitvijo sprijaznila. Če je bila ločitev šok za vas, ki je verjetno tudi na vas pustila boleče posledice, si morda lahko predstavljate, kakšen šok in sprememba je to šele za otroka (čeprav je izpeljana karseda na miren način). Otrok te spremembe doživlja precej bolj drastično, z veliko strahu, nemira in negotovosti, marsikaj mu ni pojasnjeno, veliko preveč naenkrat se dogaja, preureja, prisoten je odhod enega od partnerja, ki pri otroku posebej potencira strah pred tem, da ga bo izgubil in nikdar več videl, ipd….
Kako bi ji olajšali stisko? Sama bi rekla, da nadaljujte po sedanji poti (usklajeno sodelovanje z bivšim možem, pogovori, urejeni stiki) in se čimveč in samo iskreno pogovarjajte z njo, na njej primeren način. Razumem, da je marsikdaj tudi za vas zelo težko, ker se čutite nemočno poiskati odgovor zanjo, zato pa boste v tem primeru tudi vi morali poskrbeti za svojo lastno notranjo pomiritev in varnost v enem odraslem odnosu. Nič ni narobe, če nimate odgovora, če ste negotovi ali izgubljeni. Nekaj naravnega je, če človek kdaj ne ve, kako bo v bodoče, kaj se bo zgodilo, pomembno je, da ohranjate resnico in občutek, da lahko vselej pride do vas, če vas potrebuje (ali očeta). Verjemite, da je ta občutek varnosti in zaupanja otroku največ vreden. In da bosta ostala njena starša, ne glede na to, kako bo. Verjamem, da vam je marsikdaj neznosno, zlasti ko občutite otrokovo bolečino, a jo morate le zdržati in ji vrniti odgovor v obliki razumevanja, sočutja in vaše bližine.
Sama sem pomirjena, da boste zmogli. Srečno.
