Ločitev??????
Nikoli si nisem predstavljal da bom tudi jaz moral prositi za pomoč, ampak situacija ki je nastala je nevzdržna.
Da preidem k bistvu. Najprej naj povem da imava petletnega sina s katerim se oba zelo dobro razumeva in ga imava oba zelo rada. Z ženo sva prišla v situacijo, ko preprosto ne vidim več izhoda. Moja, najina zgodba sega približno sedem let nazaj, po naključju (ali pa tudi ne) sem odkril da se dobiva oziroma flirta z drugim. Do krute resnice sem prišel ker se je enkrat pozabila odlogirati z e-pošte, marsikaj sem prebral v njunih sporočilih, kar je bilo točno razvidno da imata razmerje pa ne samo čustveno ampak tudi fizično. Po prvem šoku sem nekako zbral pogum in ji razkril da vse kar se dogaja vem, ostala je brez besed, poskušal sem dobiti njena pojasnila, dobil sem jih zelo malo, vse kar je bilo to da je celo noč jokala v mojem naročju……..pogovoriti se nisva mogla nič, priznala je samo to da se je res dobivala z drugim, ostalo ni hotela pojasnjevati, samo to je rekla da se bova pogovorila, ne vem točno kaj se je v resnici dogajalo, kako daleč sta šla. Vsekakor me je zelo prizadelo. Pustil sem jo da bo sama poskušala razložiti, pa ni do danes in tukaj je največji problem. Velikokrat sem jo spomnil pa nič, odnos je pešal iz meseca v mesec, potem je prišel sin in sem zadevo dal na stranski tir, tudi odnos se je izboljšal. Ko je po porodniški ponovno začela hoditi v službo so se zadeve ponovno začele komplicirati, velikokrat je kasneje prišla iz službe, sama hodila ven……..vedno je našla nek izgovor, jaz sem ponovno njene stare grehe potegnil na površje se poskušal pogovoriti pa nič, vedno bolj sem postajal sumničev da se zopet nekaj plete, če sem jo vprašal kje je bila me je obtožila da jo zaslišujem, da to ni moja stvar, da je odrasla in samostojna ženska…….odnos se je zopet slabšal do današnje točke ki res več ne vem kaj naj naredim in kako naprej. Pogovore odločno zavrača, mene pa vse bolj razjeda in sem po pravici povedano totalno ampak res totalno na tleh brez volje do življenja kaj šele do ustvarjanja, pomislil sem že na marsikaj. Težko živim v takšni zvezi, rad bi se rešil tega negativnega življenja, ne bi pa rad izgubil družine – žene saj jo imam še vedno rad. Naj povem da kadarkoli omenim pogovor napade nazaj, da sem brez pomena ljubosumen, da sem za h psihiatru…….samo razrešil bi rad nepojasnjena dejanja, rad bi da bi zopet imel zaupanje. Ko začnem to očitno prepovedano temo začne groziti da se bo ločila in odselila….. intimnega odnosa (seksa) nisva imela že dve leti in pol, če se ji hočem približati, jo objeti se izmakne, kot bi pred mano ustvarila nek zid. Sam jo nisem nikoli prevaral, imel sem kup prijateljev, danes jih skoraj nimam, ker sem se nekako zavil v svoj svet, mi je težko govoriti o mojem razpadlem zakonu, na nek način si ne želim družbe.
Težko je sprejeti dejstvo da te oseba, ki jo imaš rad in bi dal vse zanjo neprestano zavrača oziroma te ne spusti k sebi, kaj šele da bi me objela in morda namenila lepo, toplo besedo……se poskušala pogovoriti, če je slučajno dober dan in se pogovarjava, bo marsikaj iz pogovora v naslednjem slabem dnevu uporabila proti meni…..žal.

Lepo pozdravljeni,

čutiti je vašo tesnobo in obup. Nekako ne vidite izhoda iz nastale situacije. »Padli« ste v čutenja brezupa, žalosti, strahu, pomislite tudi na smrt, morda bi bilo potem lažje? Morda za vas, kaj pa otrok, kakšne posledice bi nosil in ne nazadnje, ostala bi mu vsa ta čutenja, ki jih sedaj nosite vi in to za vse življenje. Zato umik iz življenja, ker vam žena ne izraža ljubezni, ni pametna odločitev. Vse skupaj sta zapeljala v vode, kjer se potapljata in oba trpita. Ona beži v afere, ker s tem lažje preživi svojo bolečino, ki mimogrede nima nobene veze z vami, vi pa se umikate v depresijo, brezup in občutke, da ste nemočni in žrtev usode. Pa temu ni tako. Oba ustvarjata odnos, oba se odzivata drug na drugega. Vi imate na vajin odnos in nanjo zelo velik vpliv. Odziva se na vaše vedenje. Pa ne, da ste vi krivi, ker ona ne ve, kje je in kako živeti odnos, kjer je predanost in ljubezen. Želim vam le sporočiti, da lahko med vama naredite veliko spremembo, če boste spremenili držo do nje. Vi morate postati moški in se odločiti, da boste ta odnos peljali drugače. Odločite se, da je vaša, samo vaša in naredite vse, da bo tako. Pa ne govorim o kakršnem koli nasilju, temveč o vaši notranji odločitvi, da boste ponovno poiskali svojo ženo v njenem notranjem svetu, na nežen in hkrati dovolj odločen način, ki ji bo prebudil občutek varnosti. Ne znata se več najti, začutiti, ne znata se predati drug drugemu. Izgubila sta se, vsak tava po svoje in se vsak po svoje rešuje iz občutkov, ki mu govorijo, da ni vreden ljubezni. Zelo globoko bolečino sta ponovno odprla drug ob drugem, pa ni potrebno, da tako ostane. Ne bom vam rekla, da ste ubogi, da se vam življenje dogaja in nimate nobenega vpliva, temveč vam bom rekla, da ste v sebi moški, ki lahko ponovno verjame vase, v moškega v sebi. Verjamem, da zmorete svojo ženo zadovoljiti tako čustveno, kot seksualno. Ko boste ponovno začeli verjeti v svojo moškost, ne bo šla nikamor več. Potrebuje stabilnega moškega, ki ve kaj hoče in ki zna biti tudi nežen. Potem se bo počutila varno ob vas in ponovno vas bo začutila. Za žensko si kot prvo, morate vzeti čas in jo najti v njenem svetu. Preberite knjigo Pet jezikov ljubezni, morda najdete kaj uporabnega zase. Poiščite tisto, kar sta imela najraje, ko sta bila zaljubljena. Sta se veliko sprehajala, pogovarjala, kam sta hodila, sta skupaj kuhala? Kaj sta počela skupaj? Ta svet je še vedno med vama in tiho čaka, da ga prebudita. To sta še vedno vidva, med vama je še vedno strast in ljubezen, le bojita se biti odprta in ranljiva, saj bi lahko bila ponovno prizadeta in ranjena. To pa še predobro vesta kaj je, zato je lažje živeti odnos, kjer se ne čutiš in ti navidezno ni mar. V sebi pa hrepenita po nežnosti, bližini, drugačnem svetu. Zagotovo je tako, saj sta še vedno skupaj, kljub bolečini. Sem terapevtka deset let in delam vsakodnevno s pari, ki so odtujeni, v aferah, prestrašeni drug ob drugem, bežijo, se umikajo, v sebi pa kričijo po bližini in nežnosti. Zato vem, kaj čutita, vidim v vajina srca, vem kako globoko vaju je strah in kako globoko si želita ljubezni, le povedati si tega ne znata na način, ki bi vaju ponovno zbližal. Povesta si na način, ki boli in ustvarja med vama neskončne razdalje. Pa ni potrebno, da je temu tako, dovoliti si morata, da si bosta prišla bližje in se odprla drug drugemu. Sprememba ni nikoli lahka, je pa vredna truda. Zagotovo.

Vse dobro vam želim.