ločitev
Naenkrat sem se znašla v situaciji ko ne vem več kaj in kako.
Partnerja sem nagnala od doma, ostala sem sama z dvema otrokoma, prijateljev nimam.
Pa naj opišem mojo situacijo.
S parnerjem sva se spoznala pred 4 leti in na začetku je izgledalo vse fenomenalno, pa čeprav verjetno ni bilo. Ko sva še živela narazen sva se dobila vsak dan celo pred službo, kar pomeni zgodaj zjutraj, samo da sva se videla. In pa še zvečer. Kmalu pa sem jaz vedno več ostajala pri njemu. Naj povem, da se on s svojimi starši ne razume najbolje, nikoli ni našel v njih kakšno oporo, pogovarjali se nikoli niso o problemih.
Ko sem zbolela sem ostajala doma in je on prihajal k meni in pri nas tudi prespal. JAz se živela s starši. Tako je tudi ostalo. Jaz k njemu nisem šla in on je bil vedno več časa pri nas. Ko je bilo tako nekaj časa sva se pogovarjala o tem, da bi šla živeti za sebe. PRedlagal je, da bi si dogradila pri njegovih starših doma in sem se na začetku s tem tudi strinjala. O tem je nekaj časa ves čas govoril potem pa nič več. Kasneje je prišel na idejo, da bi se rajši preselila v stanovanje, ker se on s svojim očetom ne mara preveč in je prihajalo do nenehnih nesoglasij. Ta ideja mi je seveda bila tudi bolj všeč. In tudi pri tem je ostalo samo pri pogovoru. Ko sem vprašala kaj o tem se je vedno nekaj izmikal. Res da nisva imela dosti denarja in bi bili potrebni krediti amoak vseeno.
No in je ostalo vse isto. JAz doma, on pri meni. Nato pa je začel hoditi vedno kasneje domov, v nočnih urah. Zatrejaval mi je da ne dela nič narobe, da dela in podobno. Res je da ima delo, ki nima stalnega urnika pa vseeno. Zaradi tega sva se večkrat sporekla, ampak je bilo isto. Kasneje se je večkrat tudi zgodilo, da ga ni bilo kakšen dan, to se je zgodilo tudi na najino obletnico, na valentinovo, na dneve, ki meni nekaj pomenijo, njemu pa verjetno niso.
Ko sem ga spraševala kje je bil je rekel, da sem tečna, zamorjena…
In že je prišlo tako daleč, da sem se odločila, da je tega konec. Pa sva se pogovorila in je bilo nekaj časa bolje, hodil je redno ob normalnih urah, skupaj sva hodila okoli… Potem pa sem zanosila. Ko sem mu povedala novico se mi je zdelo tako kot, da b i mu rekla, da grem v trgovino pa še to bi verjetno večje zanimanje pokazal. Tisti dan ga ni bilo. In tako je potekala moja nosečnost. Večkrat ga ni bilo, če je prišel je prišel pozno.PEljal me je na preglede, notri z menoj ni šel. Bil pa je z menoj na pregledu, kjer sem rodila dva zdrava otročka. Tam je bil ves ganjen, imel je solzne očke. Sem mislila no pa mu le ni bilo vseeno, mogoče samo ni znal pokazati.
Z vsem navdušenjem nas je hodil obiskovat v bolnico, ampak je to navdušenje hitro minilo, ko smo prišli domov. Ko so se začele obveznosti je zbežal takoj ko je lahko. Hodil je pozno. NAvzven se je dela da otroka obožuje, sploh če je kdo od tujih bil zraven. Po drugi strani mu je bilo pa vse težko narediti zanju.
No in nekega dne je meni prekipelo. Sem mu rekla ali se spremeni ali pa gre in je rekel, da spremenil se ne bo. Vseeno je hodil nazaj, dokler mu jaz nisem vzela ključev (še vedno sva živela pri mojih starših). Pa je šel, otroka niti pogledati ni prišel. Ko sem ga prosila naj ju pelje na pregled, saj jaz drugega prevoza nisem imela ga ni bilo. Ko sme ga vprašala zakaj je rekel, da zato ker sem mu vzela ključe. Ko sem ga vprašala če otrok pa ne bo nič prišel pogledat je rekel, da trenutno nima časa in bo ko ga bo imel. Potem pa sem obupala, da še sploh komuniciram karkoli z njim.
On okoli govori, da smo še skupaj. Enemu prijatelju je povedal, da je šel in da bo tako prišel nazaj čez nekaj časa.
Meni se zdi, da je totalni osel. OTroka imam zelo rada in mi je žal, da nimata očeta kot je treba, ob tem pa imam še toliko dela z njima, da tako nimam časa na probleme misliti. Ker prijateljev nimam sem morala tukaj malo potožiti. Upam, da nisem bila predolga.
Upam, da sem naredila prav, saj se z njim ni bilo mogoče pogovoriti, sem pa vedno v dvomu ali je bilo to prav in ali se bom lahko uprla, če bo želel priti nazaj. Zdaj mi je hudo, ker sem za vse sama in se še ne znajdem najbolje. NAjbolj hudo pa je ko moramo kam (na preglede in podobno) in moram pri tem prositi določene ljudi.
Draga Anita!
Menim, da si ravnala povsem pravilno. Kot kaze, je tvoj bivsi popolnoma nezrel in custveni invalid, kar zagotovo izhaja tudi iz razmer na njegovem domu. Probleme resuje tako, kot se je to naucil od svojega oceta – z begom in ignoranco.
Da bi postal moski, kot se sika, bi potreboval leta terapije – ce bi jo seveda zelel. Vendar TI SAMA nimas casa cakati, da pride do take spremembe, prav tako pa nisi dolzna igrati psihiatra, razglabljati o njegovih problemih in se celo sprasevati, ali si sama kaj kriva. Prepusti ga profesionalni obravnavi (ceprav dvomim, da se bo tja kdaj spravil), sama pa zivi svoje zivljenje tako, kot si to dolzna sama sebi. Sama sebi dolgujes harmonijo in veselje do zivljenja, pa tudi obema otrocickoma.
Spomni se na to, kaj bi se naucila otrocka, ce ostanes z njim. Naucila bi se, da lahko svojo zeno in otroke kar pustis, kadar se ti zahoce, saj je to ocitno “v redu”, ce mami to prenasa. Ce ti nekdo naredi take neodpustljive stvari, kot jih je naredil on, je tvoja dolznost to, da odides. Pa na alimente ne pozabi.
Veliko srece!
Stara sem 50 let, torej imam že kar nekaj izkušenj za seboj in mislim, da si se prav odločila. Sploh pa, ker so otročki še tako majhni, da ne čutijo te ločitve. Vsak dan bodo večji in ti bo lažje. Človek, ki ni zrel za življenje je bolje, da se umakne. Bolje prej, kot pozneje. Manj boli. GOvorim iz svojih izkušenj. Če so že v začetku dvomi, se potem ne zmanjšajo, ampak so vsak dan večji. Sedaj, ko bi moža najbolj potrebovala, ga ni. Če prav razumem, imaš dvojčke in to je huda obremenitev. Če te sedaj ne razume in ne ve, da rabiš pomoč, te nikoli ne bo. Mislim nate in nisi sama. TUdi molila bom zate. Pomaga. Vedi, da je Nekdo vedno z nami. Veliko veselja ti želim s svojima otrokoma in pazi s kom se boš v bodoče zapletla.
Lep pozdrav! Slavica
anita, ceprav nisem kompetentna za kakrsnekoli nasvete, mislim, da si ravnala prav. in zelo pogumno. verjamem pa, da je zelo tezko biti v vsem tem sama. drzim pesti zate in zato, da bos nekega dne nasla nekoga, ki bo tebi dober partner in bo imel rad tvoje otrocke. upam pa, da bo se tudi bioloski oce kmalu malo zamislil nad tem, da ima do svojih otrok neko odgovornost, ce je ne cuti ze do nikogar in nicesar drugega.
mnogo srece ti zelim,
ViviLivi
Anita, prav si storila, ko si ga napodila. Čestitam! Mnoge ženske po 20 in več letih ne zberejo toliko moči, kot ti, da si mu odločno pokazala vrata! Ne zasluži si ne tebe in ne otrok! Za vse delo pa si bila že prej sama, saj nikoli nisi vedela kdaj in ali sploh bo prišel. Tako kot se obnaša še sedaj pa je le potrdilo, da je popolnoma nezrel in neodgovoren. Vsekakor si se pravilno odločila. Verjamem, da ti je težko in hudo, vendar pa vztrajaj, poišči pomoč pri svojih starših, poišči si prijateljice ( ne boš verjela koliko prijetnih in prijaznih mamic srečaš na igrišču ali v parku….). Otroka bosta odraščala in postajala vse bolj samostojna, ti boš počasi imela manj dela. Vsekakor pa verjamem, da boš boljša mati brez neodgovornega in egcentričnega partnerja, saj boš vso energijo lahko dajala otrokoma, katera bosta rastla v prijetnem vzdušju, brez prepirov.
Mlada si še in vse možnosti imaš, da mogoče čez čas srečaš moškega, kateri te bo cenil in te imel rad, predvsem, pa vas bo z otroki vreden.
Glavo gor ženska in ponosno naprej. Srečno!
te povsem razumem v kakšni stiski si, sem v skoraj podobni situaciji.
moj je z mano 3 leta ravnal zelo grdo, pohajkoval, ni mu bilo mar zame in najino 1 leto in pol staro hčerko, čeprav je pred drugimi kazal da naju ima, a ko si je bilo treba vzeti trenutek za naju, ga ni bilo nikjer. večkrat je že odšel, a prav kmalu prišel nazaj, brez pogovora sva nadaljevala svojo zgodbo. zdaj pa mi je prekipelo, kljub svojim rosnim 20im letom sem se odločila da življenje nadaljujem sama s hčerko. trenutno preživljam še hude krize.
Kako pa ti, kakšna so tvoja čustva do njega po vsem tem zaničevanju oz. njegovem zanemarjanju družine in tebe? Si sploh še pripravljena, če se pokaže njegov interes, zvezo popravljat in vanjo vlagat, ali ti je za vse to zmanjkalo moči?
te povsem razumem v kakšni stiski si, sem v skoraj podobni situaciji.
moj je z mano 3 leta ravnal zelo grdo, pohajkoval, ni mu bilo mar zame in najino 1 leto in pol staro hčerko, čeprav je pred drugimi kazal da naju ima, a ko si je bilo treba vzeti trenutek za naju, ga ni bilo nikjer. večkrat je že odšel, a prav kmalu prišel nazaj, brez pogovora sva nadaljevala svojo zgodbo. zdaj pa mi je prekipelo, kljub svojim rosnim 20im letom sem se odločila da življenje nadaljujem sama s hčerko. trenutno preživljam še hude krize.
Kako pa ti, kakšna so tvoja čustva do njega po vsem tem zaničevanju oz. njegovem zanemarjanju družine in tebe? Si sploh še pripravljena, če se pokaže njegov interes, zvezo popravljat in vanjo vlagat, ali ti je za vse to zmanjkalo moči?
Kaj naj rečem, hudo in zelo neprijetno, da nimaš ob sebi partnerja, očeta – ko ga najbolj potrebuješ.
Po tvoji zgodbi sodeč ti dam prav in tudi da ga sprejmeš nazaj si “trenutno” ne zasluži.
Verjemi mi da ljudem, ki jim je mar zate ni teško da ti pomagajo in ti ni potrebno biti hudo.
Da nima časa da pride pogledat svoje otroke – to rajši ne komentiram.
Predlagam ti da začneš živeti brez upanja na njega, in v tem času boš navezala nova prijateljstva….
Veliko sreče v življenju….
Pozdrav
Sem dobila kr solzne oči, ko sem to brala.
Verjamem, da si v težki situaciji in mi je žal, da moraš to prestajati sama. V podobnem je bila pred dvema letoma moja sestra, ampak se je zanjo vse dobro končalo. Spoznala je novega fanta, ki je sprejel otroka, kot bi bil njegov in jo za novo leto celo zaprosil za roko.
Vsi se prebijamo skozi težave, ampak jaz verjamem, da se vse zgodi z razlogom. Kakorkoli že, iz vsake situacije moraš pobrati tisto najboljše. Tako postaneš močnejša.
Če si slučajno iz štajerskega konca in če rabiš družbo za pogovor mi javi.
Oh Anita, saj če pogledaš vse malo bolje ti sploh ni hudo, a ne.
imaš dva luštna otroka in po vsej verjetnosti tudi zdrava. Če veš da si se trudila, da bi tvoja zveza uspela in če tvojemu partnerju ne pomenijo otroci nič, to ni tvoj problem in ne nalagaj si ga na svoja pleča. Zavedati se moraš edino, da sta tako oče ali mama ena sama in otrocih pač ne govori nič slabega o njunem očetu, pa če ti je še tako hudo. Bosta že sam videla kakšen je v resnici. Otroci niso sredstvo za medsebojne obračune partnerjev.
Praviš, da moraš velikokrat kakšnega kaj prositi. saj verjetno te te osebe poznajo in ti z veseljem pomagajo in nič ni narobe, če ljudem povemo, da imamo problem in kakšen je, le da ne smemo lagati – to je moje mnenje. Verjetno te bo vsak razumel in ti z veseljem pomagal, težko pa se ljudje ponudijo, ker ne vejo ali je prav ali ne.
Prav tako ni nič narobe če si načelna, ne pa (upam, da ne bo narobe zvenelo) zlobna, ali pa pristranska, nekako tako? Upam, da razumeš. Hočem povedati, da si boš več škode naredila, če bo partner vedel, da se lahko sprehaja sem in tja, kot pa če boš sama vzgajala otroke.
Najbolje je, da če že nisi šla greš na CSD in se tam pogovoriš o obiskih, ki pripadajo očetu – če jih bo obiskoval, je to njegov problem, ne tvoj, daj mu možnost in pa o preživnini, ki pripada tebi.
Verjemi pa da je povsod veliko ljudi, ki so pripravljeni pomagati, če jih prosiš, bodi ponižna, vendar ne pusti da drugi pometajo s teboj.
Preberi si tudi kakšno dobro kjigo naprimer Več daš, več imaš ali kaj podobnega za gradnjo samozavesti in SREČNO Vida