lep pozdrav vsem!

Pred enim mesecem sem rodila in vedno bolj opažam,da postajam ljubosumna.Svojim staršem in staršem od moža sem pustila sinkota samo drugi dan po porodu v roke,ko sem odšla domov pa sem jim rekla,da ga ne pustim nobenemu, razen možu.Po resnici povedano,sem moji mami prepovedala vzet vnuka v roke zato,da niti tašča mi ga ne pestuje,ker je ne maram preveč.Ker če bi pustila svojega sina moji mami potem bi morala ga dat tudi tašči(vsaj vem,da tako bi mi mož očital).Tašča ima že enega vnuka pet let starega,samo ker se s tem drugim sinom in s snaho ne vidijo od kar je ta vnuk rojen in niti ne pogovarjajo,ker so skregani baje,ker ne mara snahe,a živijo pet metrov stran od nas vseh,sedaj vso to ljubezen usmerja na mojega sina,da ne govorimo na mojega moža.
Jaz tašče tudi ne maram,ker je malo hinavka,dela se dobro potem pa govori neumnosti.
Problem je v tem,da ko bom morala it v službo po enem letu bom morala verjetno pustit sina pri tašči,ker z možem sva podnajemnika,pa so položnice,hrana,…sej veste stroški.Tašča in tast sta upokojenca,moja mama in oče pa še vedno delata.Tako,da če pomislim že sedaj na to me zvije.
Prosim vas lepo,če mi lahko pomagate,ker res ne vem kaj naredit.Jaz sem rekla,da sina ne dam dokler se mu vratek ne utrdi ,a tašči ga ne bi dala nikoli.

HVALA VSEM ZA ODGOVOR

Ko sem prebrala tvoje pismo, se mi je zazdelo tako kot da ga pišem jaz.Moj sin je star leto in pol, pa sem še sedaj ljubosumna na taščo, ravno iz istih razlogov, kot ti. Včasih me je tudi strah, da jo bo imel sin rajši kot mene…
Pa vseeno mislim, da smo povsem odveč ljubosumne, samo neko mejo moramo odpraviti pa bo – sploh pa, če je tašča tista, ki bo odgovorna za varstvo tvojega otroka.

Čez čas taka ljubosumnost mine. Mislim, da nas gre veliko mamic skozi to obdobje.

Tudi jaz sem čutila in še vedno čutim podobno kot ti pa je moja punčka stara 7 mesecev. Živimo skupaj z moževo sestro, njegovi starši pa par metrov stran. Zdraho delata tako sestra kot tašča – sta kot dve lisici. V primeru, da mi pride otroka čuvat moja mama, ki ji seveda zaupam, potem tašča vik in krik zažene in obdeluje mojega moža češ, da naj mi kar mama hodi čuvat otroka in da nje že ne bo več k nam pa je vseeno naslednji dan že pri nas. Tako da puščam tamalo v varstvu tudi pri njih, čeprav se mi srce trga. Enostavno – če te človek grdo gleda in te je grdo gledal, ko me je prvič pripeljal domov, nato ko sva povedala, da sem noseča, da ne omenjam najinega poročnega dne, ko je cel čas grdo gledala – ukradla sem ji namreč sina (po njeni logiki). Pa še to – ko je tamala tam ji ponujajo piškote, čeprav sem izrecno rekla, da ne pustim, dajejo ji razne Frutke in podobne zadeve. Samo čakam kdaj mi bodo popustili živci. Moža pa ne postavljam rada med dva ognja. Naj se sliši še tako čudno, komaj čakam da njena hči rodi otroka, mogoče bodo vsaj mojo punčko malo manj izkoriščali za medsebojne obračune.

Drage mamice!

Tudi mi živimo v bližini staršev, sicer moje mame in še prababice… Na drugi strani so vsaj štiri tete in strici…
Tudi moja tašča pride skoraj vsak teden na obisk…če ne, pa gremo gotovo mi k njim.
Sinek je star pa pet mesecev.
Sama komaj čakam, da si lahko malo odpočijem in da imava z možem trenutke zase… Saj sva kar naprej z njim… Otrok je čisto blažen, ko ga cartajo vsi po vrsti, vsem se smeji, navdušen je nad vsakim, ki ga gleda, z veseljem opazuje obraze in različne karakterje ljudi… Že od takrat, ko se je rodil… Ne razumem povsem, te ljubosumnosti!? Imam občutek, da bolj zaradi očetov otrok, kot zaradi otrok samih… ker biti ljubosumen na nekoga, ki ima rad vašega otroka je res nenavadno…
Res je, da če se ne razumete med seboj, je potem stvar zelo delikatna… najbrž so tudi otroci prikrajšani za ljubezen svojih babic in dedkov, ki v današnjih časih tako ali tako nimajo več toliko časa, kot so ga imeli dedki in babice leta nazaj.
Osebno sem zelo vesela, ko se mi zazdi, da bi kam skočila, ali v trgovino, morda na kratek klepet, pa ni nobenega problema, kdo bo za kratek čas popazil na sina…

Ko bom šla v službo, me ne bo strah, da se bo otrok bal babice ali ne vem koga in ne bo hotel ostati brez mame, ker sem prepričana, da bo do takrat že vajen ljudi in bo znal zdržati brez mene, čeprav ga zaenkrat še izključno dojim. Pa tudi nerodno mi ne bo prositi koga za varstvo, ker bo to do takrat gotovo že samo po sebi umevno…

Mnogokrat imam občutek, da s preveliko ljubosumnostjo škodujemo razvoju otrokove socializacije in občutku za samostojnost…

Seveda pa razumem tudi tiste z opisanimi strahovi, gotovo je neprijetno, ko se kar naprej naprej bojiš in živiš v nenehnem strahu, od kod bo privrela kakšna babica in izlila vse svoje pomanjkanje ljubezni na tvojega otroka s piškoti in sladkorjem vred…

Pa srečno…

Anita

Draga Tanja,
s taščo in tastom imam precej hladne odnose. Takoj, ko smo se spoznali, sta mi dala vedeti, da nisem po njunem vzoru in jima nisem všeč. Za sina sta pač pričakovala kaj drugega kot sobobno mislečo, svobodomiselno mestno frkjo, ko pa sta pričakovala pobožno deklico, ki bi se držala doma, otrok, cerkve in konec. V preteklosti sta mi, kristjana, za kakršne se razglašata, naredila veliko hudega in poskušala celo pokvariti najin poročni dan – delno sta nama tudi ga. Zavedam pa se, da je moja hčerka tudi njuna vnukinja, zato male ne obremenjujem z našimi slabimi odnosi in se trudim, da nekako preživim nekaj ur enkrat na mesec z njimi (ne živimo skupaj, vendar vseeno relativno blizu), da se pogovorijo s hčerko, se z njo malo poigrajo itd. Sama sem imela krasno babico in dedka in imeli smo čudovit odnos, žal veliko boljši kot smo ga uspeli kdaj imeti s starši.
Hčerko so zaradi bolezni dobro leto pred vstopom v vrtec čuvali moji starši. Po podaljšani porodniški sem jim malo kar težko prepustila, ker pa je moj oče – kakršnekoli trapaste odnose že imava – naravnost genialen za varstvo malčkov, mi je bilo malo lažje.
Težko je prikriti antipatije, vendar se zavedaj, da je tvoj otrok tudi potomec tašče in tasta, da je tudi njun del. Mislim, da je prav, da se premagaš in omogočiš otroku, da spozna babico in dedka, vaši slabi odnosi naj se ga ne dotaknejo. Naj si zgradi z njimi svoj lasten odnos, odnos vnuka-babice-dedka.
Kar pogumno, Ali

Otrok je prav gotovo nekaj najlepšega kar se lahko družini “zgodi”, vendar se morate zavedati, da otrok ni nikogaršnja last, sploh pa ne last staršev. Imeti mora priložnost, da sam spozna in razvije svoj odnos do ljudi okrog njega. Če mu katera od babic ne bo všeč oz. se je bo bal, bo to dovolj kmalu pokazal.
Mislim, da morate najprej svoji tašči dati priložnost, da se izkaže kako dobra (oz. slaba) babica je, potem jo pa sodite oz. obsojate na izolacijo od vnuka. V začetku ji prepuščajte vnuka samo v vaši družbi, čez čas pa samega z njo za za 5 min, 15 min, potem za 30 min, nato za 1h,… Zaupajte malo v ljudi okrog sebe in ne pustite, da vaše mnenje o otrokovi babici vpliva na otroka oz. na vašo družino.

Morda ste sedaj še drugačnega mišljenja, vendar čez mesec ali dva boste morda prišli do spoznanja, da vam 15 min ali več “oddiha” zelo koristi in dobro dane, sploh pa če je varstvo tako blizu.