Normalno da je,saj pravim da bi prej študirala preden ga je na sebe priklepala in ga nikoli ni učila v tem smislu “najprej štalca pol pa kravca”,kot pravite da jih vi učite.Ko pa ji reče da stari pa mladi res niso za skupi in da boma enkrat šla stran,se pa joče in dela bogo,kako jo bo samo pustil.

Meni se pa ne zdi več, da je samo tašča problematična. Zgoraj pišeš, da ti je rekla, da če misliš kaj pospravljati, da potem pa še ti kuhaj~~ to se meni zdi čisto smiselno, ker če obe kuhata, vsaka naredi več kot pol, torej se dogovorita, da naj enkrat ena drugič druga kuha za vse (ali pa da mogoče vedno ti kuhaš za vse, če tam živiš) Sploh je to nenavadno, da ti v njeni kuhinji samo zase kuhaš, pa še nič ti ne reče, kot pišeš, torej to tvojo absurdnost tolerira, če se “samo namuli”. Pišeš, da jo spoštuješ, hm, ne vem če je to ravno res…
Sploh pa ti si se zaljubila v svojega fanta, njenega sina, in zdaj ga nekaj odvajaš od tega, da je mamin sinček, pregovarjaš menda, da se odselita?… to se mi zdi, kot da neki polizdelek s pomanjkljivostmi predeluješ v boljši končni izdelek, odpravljaš napake na njem, ki so mu jih naredili v prejšnji tovarni…ccccc… a tebe so pa tvoji starši vzgojili v super strpno in dobro in delovno in… in… osebo??

Lahko je kar obsojati na to kar je napisano.Začela sem zase kuhati,ker imam probleme z želodcem in sem to že večkrat poudarila kaj mojemu želodcu ne paše,pa vedno kuha ne glede na to kaj smem jesti in kaj ne,potem pa reče: joooooj,sem pozabila da ne smeš tega jesti…Alergična sem na rože,ona pa jih na vsake par dni nabere,jih položi v vazo in vaze položi po mizah…Kje pa je tukaj njeno spoštovanje? Sploh če se gre za bolezen ?!
Normalno da se želim odseliti,kdo pa si ne želi biti na svojem in živeti po svoje?!

Sama.

če živiš pri fantovih starših, se moraš pač bolj podrediti ti njim, kot oni tebi (četudi ni fer). Zelo pomemben pri veliko ljudeh je tudi finančni vidik; kolikor sem iz pisma razbrala, nisi zaposlena, zato jim greš morda še bolj “v nos” v smislu, da ničesar ne prispevaš. Zato zaživi tam, kjer ti bo lažje – ali v podnajemniškem stanovanju (ko si boš lahko privoščila, seveda) ali pa odidi začasno domov, če imaš korekten odnos s starši in so razmere pri vas ugodne.

Odnos do žensk, “ta mladih” je pa pri nas, v Sloveniji še vedno poden od podna (sploh pri taščah z enim ali samimi sinovi), pa če imaš fanta ne vem kako rada in si zaposlena ali ne.

Ja, obupna je tale tašča, tu res ni kaj.

Najprej te sploh ni povabila, da pridi stanovat v njen dom, potem pa se gre še neko trmo, ti nastavlja rože, čeprav ve, da si alergična. Da sploh ne omenim, da ti noče kuhati dietne hrane, čeprav ve, kakšne težave imaš z želodcem. Pa ne pospravlja, čeprav si ji jasno povedala kako ljubiš red in vsak dan pospravljeno posteljo.

Joj, prejoj. Punca, če si hočeš rešit življenje, spokaj danes! Ne čakaj na jutri, kajti tašča, ubrisana kakor je, ti lahko začne še celo težiti za prispevek k stroškom. Ja, čisto zares. Ti sploh še ne veš česa so zmožne hudobne in razočarane babure.

S fantom sva skupaj cca3 leta.Od vsega začetka sem se dobro razumela z njegovo sestro, z mamo pa ne.Ko mi jo je prvič predstavil, mi je bilo iz prve jasno koliko je ura.Nikoli si nisem mislila, da lahko obstaja tudi tak tip matere.Posesivna.Od začetka,še nisem čutila tolko pritiska.Sčasoma,ko je dojela, da je med nama nekaj več, pa se je začela obnašat ljubosumno, kot da se ji nekaj jemlje.Šla sva živet na svoje.O meni je imela v štartu ne preveč dobro mnenje, a ni nikoli povedala naglas, samo pikre pripombe so padala, na npr.moje kuhanje itd…
Zaradi nje sva se z fantom v začetku precej prepirala.Hočeš-nočeš je zadeva z našo taščo prišla tako daleč, da sva se razšla, po 3 mesecih pa zopet prišla skupaj.Seveda je tašča zanikala kakršno koli vpletenost.Ja, direktno res nikoli ni nič rekla, je pa razlagala vsem svojim sorodnikom, prijateljem itd,itd kakšna, da sem in kaj jo moti.Meni v obraz- nikoli.Ona,da se v najin odnos ne vmešava itd itd.Jo je pa zelo zanimalo če se kdaj sporečeva,kaj počneva,kako živiva…spraševala pa je fanta.
Počasi sem prišla do spoznanja, da se je brezveze ukvarjat z njo.Zato sem prekinila stike, niti je ne pokličem, ne sprašujem, me ne zanima.Ona točno ve kam lahko pokliče, če želi, jaz pa sem se od nje distancirala, ker pač ne dovolim več nikomur da mi pride do živega.Še manj pa, da me ponižuje, zasmehuje, če jaz vem, da si tega ne zaslužim.V svojem življenju je ne pogrešam.Na žalost se je moralo tako zgoditi.Nekateri ljudje se ustavijo šele tedaj, ko jim jasno poveš, postaviš prijazno mejo- naprej pa dovoliš samo tistim, ki si tvoje zaupanje in skrb-resnično zaslužijo.ŽAL.