Poročena sem 10 let in imam dva otroka. S taščo imam “zelo prijazen” odnos, v resnici pa se tolikokrat, kot sem se jezila zaradi nje, nisem jezila še nikoli. Je politik brez primere, osaldno prijazna, pod površjem pa kača. S svojo nenehno pozornostjo in željo po pomagati je prav nasilna. Vendar bi o tem lahko napisala roman. Tudi o odnosu z možem in o tem, kolikokrat sva se sprla zaradi nje. Načeloma mi da vedno prav, vendar me je naveličan poslušati, kako udriham po njej, pravi. In naj njej to povem, kar imam za povedati.

Trenutni problem, ki me razjeda, je, da je moja triletnica obsedena s taščo. Zagledana je vanjo. Vse, kar reče, je sveto, vse, kar ji kupi, je čisto zlato, vsako jutro, je prva misel, ko se zbudi, babi, in kdaj bo šla lahko k njej. Naravnost obožuje jo. Ona jo seveda silno razvaja, ji kupuje stvari in se predvsem zelo ukvraja z njo, kadar je pri njej. Igra se z njo 100-odstotno, se ji povsem posveti in predvsem iz vsake malenkosti naredi šov, kot da gre za nekaj silno posebnega.

Tašča že od nekdaj tekmuje z mano in zavedam se, da tekmujem tudi jaz z njo, sicer me to ne bi tako mučilo. Tekmujem za njenega sina, ki je do nje arogantno hladen, zdaj pa za svojo hčer, za katero se mi zdi, da bitko s taščo izgubljam. Groooozno.

Hčerka pri tašči tudi kdaj prespi, ker sama tako želi, tašča pa z otrokom in mano manipulira do te mere, da vpričo vseh vpraša mojo hčer: Pri kom bi raje pančkala? Pri mamici ali pri babi? In hči jasno odgovori: Pri babi. Tašča me pomilovalno potreplja po rami in se zasmeje, mene pa skeli, hudo skeli. Takih primerov je ogromno. Kadar nekaj zahtevam od hčerke, me vedno povozi, da tega ni treba, in potem mi hči (pri trh letih) zabrusi, da bo tako, kot babi hoče. Včasih se tašča posmehuje iz mene in to razlaga hčerki, češ, mama je pa res hecna, da to hoče, in se skupaj smejeta. Meša se mi že, tako nemočna se počutim.

Ko je bila še dojenček, je, kadar je bila ona zraven, nikoli nisem previla, vedno je to morala storiti ona. Če mi hči reče, naj ji obrišem nos, se takoj vmeša: A lahko jaz, a lahko jaz? In potem to tudi stori. Če hčer lulat: Te bo babi peljala. Največkrat potem že sama hči zahteva, da bo to ali ono storila babi in ne jaz. Zadnjič so jo pripeljali domov in tašča mi je ukazala, naj grem otroka dat v pižamo, da mu bo ona potem prebrala pravljico. Hči ni pustila, da jo dam jaz spat, ampak babi. Naslednji večer je hotela, da sedim na tistem stolu kot babi, in sicer sicer tako, kot babi. Vsak dan mi pove, da bi šla rada k babi živet in ne bi več živela pri meni in atiju. Babi je čez vse, super človek, idol, polbog. Jaz pa sem žalostna in potrta in jezna, da se ne znam nikoli postaviti zase. In hudo mi je za umret, da je človek, ki ga imam najraje na svetu, nor na človeka, ki ga imam najmanj rada na svetu.

Kaj mi je storiti?

Lepo pozdravljeni!

veliko ste napisali, zato bom poskušala odgovariti postopoma, po odstavkih. Od začetka opisujete vaš odnos s taščo in konflikte, ki so nastali med vama z možem, predvsem zaradi nje. Predvsem bi želela povdariti to, da odnos med taščo in vami ne zadeva direktno vas, temveč je to nepredelan in neizrečen odnos med taščo in sinom. Medtem, ko vi udrihate po njej, kot pravi, je on popolnoma varen in izognjen konfliktu z materjo. So stvari, ki so med njima ostale neizrečene in zelo bolijo, zato jima delate medvedjo uslugo, ker ne uvidite, da nosite čutenja, ki niso vaša.

Drugo bi povdarila, da se konflikt, ki je med vama z možem,direktno projicira na to gospo. Ker vidva ne dorečeta jeze in tistih stvari, ki so med vama konfliktne, se ukvarjata s taščo, kar je veliko lažje, kot začutiti lasten zakon in sebe v tem zakonu.

Tretje: partner vam govori, da je naveličan, da nenehno udrihate po tašči, saj je to konec koncev njegova mama. To je oseba, ki ga je notranje najmočneje zaznamovala, neglede na njun konflikt, je to mama, s katero je on zelo močno povezan. Če vi govorite čez njegovo mamo, pomeni, da njegovo mater v polnosti razvrednotite in tudi moža, posledično pa tudi sebe.

Nadaljni problem je odnos: vaša triletna hči in tašča, ob kateri imate občutek, da vam jemlje hčerko. Vaša hči, bo vedno vaša hči in vi boste vedno njena mama, ta zapis je toliko močno vtkan v samo jedro naše biti, da vas kot mame ne more nihče nadomestiti. Verjamem pa, da se vi tako počutite ob tej gospe, saj vse naredi, da bi vam dala to občutje. Ne igrajte več te igre in uglejte, da se je na vas prenesel ves konflikt med sinom in mamo in sedaj zaseda tudi prostor med vami in vašo hčerko.

Otrokom babice zelo veliko pomenijo in so v njihovem otroškem svetu nepogrešljiv del notranjega doživetja. Zato je pomembno, da otroku dovolimo prostor, da ima stare starše, vsekakor pa je potrebno razmejiti konflikte, ki so med vami in odnos babi_ vnukinja, ki pa je za punčko resnično neprecenljiv.

Sprašujem se, kako to, da je vedno, ko je bila zraven, ona previjala otroka. Otrok je vaš in vi postavljate meje. Poskušajte se začutiti v tej materinski vlogi. Niste nemočna žrtev, ki ste jo v tej vlogi prevzeli, temveč odločna in jasna ženska, ki ve kje so meje dopustnega. Poiščite to žensko v sebi in razmislite o tem, v kolikšni meri boste še dopuščali, da tašča na lastnih vnukih popravlja svoje neuspelo materinstvo.

Punčki pa dovolite, da ima svoja občutja, tudi če želi živeti pri babici, imejte vedno v mislih, da se ona samo tako počuti. Vas seveda to zelo boli, ker ob tem doživljate stare bolečine, ko vam je bilo vzeto nekaj, kar ste nadvse imali radi in je bilo samo vaše. Čutenje, ki se vam ob tem prebuja, nima nobene veze z vašo hčerko, ona samo želi babi in naj jo tudi ima, do mere, ki je vam sprejemljiva. Tašča vas, kot mame, ne zmore spodrezati, ker ste mama. Imajte to vedno v mislih.

Dokler vaš mož ne bo začutil vse jeze in krivice, ki se mu je zgodila ob mami, bo zelo težko, če ne boste razmejili, da je to njun odnos. Vedno bodo razlogi, da boste vi črna ovca, dokler ne boste ugledali, da je to odnos, ki vas v ničemer ne zadeva in se boste iz njega (čustveno) umaknili. Sedaj ji dovoljujete, da lahko izraža svoje nepredelane stiske na vas. Poskušajte se sprostiti in poglejte to žensko od zunaj. Kdo v resnici je. Preprosto se s temi stvarmi več ne ukvarjajte in jih vrnite možu. Samo uglejte, da je to njun konflikt. Pri materinstvu pa si postavite meje, ki so za vas kot mamo sprejemljive. Ne razumem, zakaj bi vam tašča previjala otroka, če je otrok vaš in vi to ne želite. Če pa želi punčka iti z babico spat, pa naj gre, zaradi nje same, vi pa prečutite ogroženost, ki jo ob tem doživljate in se odločite, da te igre več ne boste igrali.

Imejte se lepo ob punčki, ki vas trenutno najbolj potrebuje.

Sabina Stanovnik
spec. ZDT
Midva-zakonski in družinski center,Ptuj
tel: 041/867-856
e-mail: [email protected]

Spoštovani!

Hvala vam za vaš izčrpni odgovor, ki sem ga večkrat prebrala, in me je malo potolažil, hkrati pa odprl veliko novih vprašanj. Na svoj odnos s taščo nisem še nikoli pogledala kot na nedorečeno bojišče med sinom in materjo. In oram reči, da tega ne razumem najbolje. Zato si ne znam pomagati pri tem, kako naj ravnam in kako naj se primerno odzovem.

Sprašujete se, zakaj nisem v navzočnosti svoje tašče nikoli previla svojega otroka. Ker je vedno poskočila v svoji silni želji po pomagati in hotela na vsak način vedno ona previti hčerko z besedami: A lahko, prosim, jaz? Takemu prijaznemu agresivnemu pristopu se ne znam upreti. Napadalnost ni nikoli neposredna, vedno zavita, da se mi posveti šele čez nekaj časa, da to verjetno ni bilo prijazno.

Najbolj si zamerim, da se nisem znala postaviti po robu, ko se je je moj otrok v nekem obdobju, ko se vsi dojenčki bojijo tujcev, bal in neutolažljivo kričal ter stegoval ročice proti meni, ona pa ga je nasilno pulila meni iz rok, ga nosila okoli in mu govorila, kaj se brezveze dere, da njo imajo pa otroci vendar radi. Med vpitjem svoje hčere sem šla jaz na stranišče in se tam zjokala od nemoči in besa, zakaj ne ukrepam. Pa nisem znala.

Podobno kot pri triletni hčerki se obnaša zdaj pri dojenčku. Na zadnjem obisku pri njej in njenem možu je meni nič tebi nič vzela mojega otroka iz avtosedeža, vzela še mojo previjalno torbo in šla previt otročka. To lahko jemljete kot ustrežljivost, meni pa je vzelo sapo.

Naj še povem, da je moj mož njen najljubši otrok, edini po njej, kot poudarja, da je povsem prevzeta nad njim, mu da v vsem prav, se, na primer, edina in pretirano na glas, da še on zavija z očmi, smeje njegovim šalam itd.

Triletna hči jo zelo spominja na sina, pravi, in zdi se mi, kot da prek nje želi priti do sina in vzpostaviti z njim stik, ki ga ne more, saj je on do nje zelo hladen. Zelo in vidno pa tudi uživa v tekmovanju z mano, saj, kot rečeno, sprašuje svojo vnukinjo, pri kom bi raje spala, pri njej ali pri meni, se dela norca iz mene, če jo kregam, jo objema in zagovarja, jo sprašuje, kdo naredi boljše palačinke in druge neumnosti…

Vse ste mi lepo pojasnili, ampak jaz žal ne razumem, v čem je najin odnos pravzaprav odnos mojega moža in nje. Kliče mene in ne moža, hodi med porodniško k meni enkrat na teden ali še pogosteje. Ob njej se počutim kot nemočen otrok, ki ga nekdo komandira.

Verjetno bi morala k vam na razgovor,da bi bolje razumela, a ste takooooo daleč stran.

Z udrihanjem čez mamo sem misila bolj izražanje vsega, kar mi je izrekla v zblefirani prijaznosti. Svoje užaljenosti, prizadetosti in ogorčenosti. Mož mi sam prizna, da je vse le igra in da bi me v resnici verjetno najraje utopila v žlici juhe.

Strinjam se z vami, da morajo otroci imeti odnose z babicami in vesela sem, da imata moja otroka dve babici, ki ju imata zelo radi. Žal pa se mi zdi, da gre v ozadju za še kaj kot le čisto ljubezen. Predvsem poudarjanje lastne veličine in zelo egoistično ter manipulativno navezovanje vnukinje nase.

Oprostite, da tako vre iz mene in da sem tako dolga.

Da otrok reče, da te ne mara in da bi šel živet k babi, je boleče.

verjetno ti ob vsem tem ne bo enostavno postaviti meje … saj se lahko nekatere stvari spremenijo, ampak boš morala biti zelo močna, kar pa imam občutek da nisi, glede na napisano. sploh zaradi tega: prva zamera je boljša kot druga. prve zamere pa pri tebi očitno ni bilo .babi se je navadila da funkcionira tako kot funkcionira in verjemi da bo dala veliko do sebe, da se to ne bo spremenilo, če ji to ustreza.

zato mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi se lahko kam preselila.

Uh, prav nič ti ne zavidam.
Tole, kar si tako lepo opisala -s prijazno, zavito agresivnostjo je
huda štala. Ena najhujših, ker nam ponavadi vzame iz rok obrambo –
ljudje ne znamo reagirati, ker imamo pač drugačne vzorce.
Tudi jaz tega nisem znala. Zdaj mi (hvalabogu) ni treba več, sem
pa dosto pretuhtala, kako bi se to dalo.

Po mojem z istim orožjem nazaj….bodi prijazna, že kar osladno sladka,
najbolj, kadar ji boš ugovarjala.
Takile, kot je tvoja taščica jih imajo kar nekaj za ušesi:
– ko ugovarjaš, to lepo preslišijo in se namesto s tabo začnejo
“pogovarjat” z otrokom…seveda kontra temu kar si rekla.
Protiorožje: delaj se, da ne slišiš niti besede in sprovajaj svojo
odločitev do konca. Vsakič.Pri tem mogoče lahko prijazno žvrgoliš:
“oh kako je babi hecna, ker se obnaša, kot da je mamica in ne babica”

– zmanipulirajo otroka v jok…da bi preko njega dosegli svoje.
Protiorožje: vzameš otroka v naročje in odneseš z besedami: “na,
zdaj bo pa tamala dve uri jokala zaradi vas” in hitro greš…,
pazi, da bo to tik preden zapreš vrata, zato da preprečiš strupen
odgovor 🙂

– najbolje da ločiš “igrišče” na svoje in njeno. Ko bo otrok pri
babici, naj ima babi (kolikor se da) proste roke, ko boste pa pri
vas je pa tvoja beseda zakon. Če babi tega ne bo spoštovala, ji gladko
(in ZELOOOOO) prijazno zapreš vrata pred nosom in ji poveš, da bo
zeloooooo dobrodošla, ko se bo držala dogovora.

Naj ti ne bo nerodno (to je najhuje, vem), ampak sama sebi dopovej,
da gre za TVOJEGA otroka in si pri njem samo ti in edino ti najvišja
inštanca. Ona je svoje otroke že imela.

Neumnost.., tudi moj otrok bi šel živet k babi..kater pa nebi šel???
mislim,da se po nepotrebnem obremenjuješ,babici pa kar povej kaj te moti,problem današnjih ljudi je prav v tem,da jezika šparajo,ker se pač ne spodobi povedati nekomu kar mu gre,ali kr misliš da mu gre..nevem a spodobi se pa živeti v stresu zaradi babi-verjemi se ne.
vso srečo,pa z besedo na dan,direktno.

VBN,tudi jaz sem najprej pomislila, da bi se Vanda morala preseliti. Pa vendar, VBN, pomisli malo, če se punca NE ZNA in ne more niti z besedami postaviti zase, takrat ko je najhuje in gre rajši jokat na WC, ja kako se bo potem šele preselila od take teroristične tašče??

Vanda, Velik problem je v tem, da se niste od začetka postavili zase. Ampak saj to vi veste, zato vam je tako hudo. Pa začnite ZDAJ! Nikoli ni prepozno. Primer: tudi moja tašča je dolga leta meni večkrat po telefonu kr neki “lafrala”, nakladala, bila preveč prijazna in diplomatska. Blazno mi je šla na živce, ker se mi je vedno zdelo da ni iskrena. NO, šele lani sem pa z njo te stvari razčistila. Seveda je bil zanjo šok, ker ni bila navajena na moj upor proti njej. Ampak so se stvari spremenile in je dojela, da z neko narejeno prijaznostjo pri meni ne more igrat. In sva počasi prišle na normalen, odkrit odnos. Sedaj mi je v veselje komunicirat z njo. Je pa res, da ne pride enkrat na teden na obisk, ampak bolj poredko. Torej, postavi se že enkrat zase, ti bo koristilo tudi v drugih odnosih, ne samo pri tašči.

Ljubosumna na taščo?

Tudi sama imam zelo podobne izkušnje. Imam taščo, ki se navzven zelo trudi ustvariti sliko ljubeče babice, a kaj ko je njena sebična ljubezen, namenjena zadovoljitvi lastnega ega za vsako ceno, tudi z manipulacijo. Kljub temu, da je njena manipulacija zelo očitna, pa je takim ljudem zelo težko postaviti meje. Tudi sama se že dolga leta borim, da bi ji postavila meje do koder sme posegati v mojo družino, a ne zaleže. Res je izjemno pomembno, da tudi partner uvidi kako stari starši posegajo v njegovo družino. A to je težka naloga, postaviti meje svojim lastnim staršem. Dobrota moje tašče se nanaša le na njenega sina, ki mu ob vsakem obisku podarja razne dobrine, pri čemer vedno poudari da je to zanj. Največ kar je namenjega meni, je že od vsega začetka ignoranca, posmehovanje. Veliko let sem bila tiho, trpela, in na moževo željo hodila na obiske k tašči. Potem sem se končno opogumila in svoje misli in občutke zaupala možu. Žal velikega uspeha nisem dosegla. Svoji materi in očetu nikakor ni mogel pokazati meja. Kako bi se lahko uprl staršem, ki se tako trudijo za njegovo dobrobit. Vsi moji občutki so le izmišljotina, pretiravanje, omaloževanje, češ ženske se itak vedno prepirajo. Enako manipulativno se sedaj obnaša tudi do najinih otrok. Tudi mojo vlogo matere enostavno ignorira. Vpričo mene odloča kaj bo z otrokoma, ne upošteva mojih odločitev, nanje se odzove z užaljenostjo, me obtožuje, da dajem otrokom potuho, sploh ne govori z mano, z otrokoma se dogovorja, ko me ni zraven. Ker pa ji eden od otrok ne izkazuje popolne vdanosti ga je začela ignorirati in omalovaževati. Drugi otrok, ki ji je bolj naklonjen pa je deležen daril in večje pozornosti. Vse to me boli, povedala sem možu, ki mi pritrdil, da mu ni vseeno, a spremenilo se ni veliko. Trudim se, da reagiram čimbolj razumno, trezno, da se obvladam, a počasi se je čaša napolnila do roba. Celoten odnos z njegovimi starši pa postaja zelo napet prežet z jezo, tudi zaradi preveč zamolčanih negativnih čustev, nezadovoljstva. V zadnjem času pa se je tak napet odnos prenesel tudi na tasta. Bojim se, da temu ne bova kos, kakor temu ni bila kos njegova sestra. Rada bi pomagala sebi, možu in otrokoma, a brez sodelovanja moža tega ni mogoče narediti. Čutim, da mu ni vseeno, saj začutim jezo in nelagodje v njegovem odzivu kadar načnem pogovor. Po tolikih letih slabega odnosa s taščo si ne želim njenega prijateljstva, niti ne želim, da mož ne bi imel stikov z materjo. Želim le, da dosežemo spoštovanje meja zasebnosti moje družine in vsakega člana v njej. Najbolj paradoksalno pa je, da je največja vrednota tasta in tašče ravno spoštovanje staršev.

Se ti po napisanem zdi da si kaj manj hinavska od svoje tašče? Po mojem mnenju ne!!!!

Problem ni v tašči, ampak v tvoji neodločnosti in nemoči.

Ki pa je hkrati priložnost, izziv.

Najprej si v mislih zamisli prvi JASEN NE!!!! ki ga boš izrekla tašči in končno sledila tistemu kar TI V RESNICI ČUTIŠ.

Korak za korakom…bo tašča zgubljala moč.

Morda bo celo mož začel občudovati tvojo moč.

In za božjo voljo, ne gnjavi ga z njegovo mamo, jo ima že polhn kufer, začni mu praviti o SVOJIH OBČUTKIH, povabi ga da ti zaupa svoje…in v VAŠEM DOMU boste gospodarji vi, ne nekdo ki svoje zablode “zdravi” na vnukinji.

Kar pa ne pomeni, da ne boste podpirali njunega prijateljstva, ne, bog ne daj, naj ga imata…

ampak naj se ve kdo je kdo.

(JAZ + MOŽ + otroci= DRUŽINA)

(TAŠČA= DRUGA DRUŽINA)

sREČNO.

To je tako, kot da bi moja žena to pisala, le da je vse skupaj hipotetično, ker sem jaz samski. Pri tebi se pač to dogaja na živih ljudeh, enem maminem sineku, njegovi ženi in njunem otroku. Tako, kot je 11 september tipična hollywoodska akcija z ugrabitvijo, ljudmi, ki se dušijo in so živi zažgani in skačejo v globino, nadzorovanim rušenjem, herojskimi gasilci, ipd … – le, da ni bil posnet v studiju, ampak kar na živih ljudeh in resničnih stolpnicah. Ena osladno prijazna gospa, zelo prijazna, zelo ustrežljiva, takoooo zeloooo polna ljubezni(da jih je treba kar prosit, da ti jo nehajo izkazovati) – no, to je samo del celotne resnice, tisti, ki te pacientke poznamo, pa poznamo tudi drug del celotne resnice. Drugo stran kovanca, bi se reklo.

In ja, ko pride brat na obisk je njegov sin seveda takoj v centru pozornosti in se neprestano joče, ker je to menda normalno, da se mali otroci neprestano jočejo in to menda ni normalno, da se nagonsko stiskajo k mami in jih je zato treba trgati proč od mam, ker se nočejo stiskati k babici. Vprašanje, kako definiraš normalnost.

Kot sem že večkrat povedal po teh forumih, moji starši mojih otrok sploh ne bodo videli ali pa bodo stiki omejeni na skrajni minimum in niti na kraj pameti mi ne pade, da bi jih kdaj pustil same z njimi(to ima tudi eden zelo praktičen razlog – sordga, pri kateri brat zdaj živi, obožuje alkohol in oni in najin foter se zelo radi vozijo “pod gasom” okoli). Vem, kaj želim, še bolje pa vem, česa ne želim. Med drugim tudi ne želim dobiti ultimata: ali jaz in otrok ali pa tvoja mama.

Otrok je od mame in očeta in vzgajata ga(jih) skupaj. Mama in oče SKUPAJ! Mama je simbol nežnosti in ljubezni, oče je simbol pravičnosti in avtoritete in vsak izmed njiju mora odigrati svojo vlogo. Praviš, da ti ni všeč, da jo babica razvaja. Pol pa ne pusti, da jo vzgaja. Ona se bo nekoč postarala in umrla, razvajeno in domišljavo smrkljo pa se bosta z možem ukvarjala sama. Vedno se vprašaj, kaj je tisto kaj ti želiš. Tudi jaz želim za svoje otroke, da se naučijo ceniti stvari, da se naučijo, da je se je treba zanje potruditi, ne pa, da jim je vse prinešeno na pladnju. Sicer pa tisti, ki te pacientke poznamo, tudi dobro vemo, da nič ni zastonj, vse bo treba nekoč plačati – z obrestmi vred. Ni se ti treba več zdeti, da je v odzadju nekaj več – jaz ti kar zagotavljam, da je.

Prvi korak si že naredila, zdaj je pa treba malo bolj pošteno stopit. Če ne bosta zmogla sama, pa pejta k terapevtu, da vaju sooči. Al’ pa glumita nesposobne odrasle ljudi, ki ne znajo in ne zmorejo (ali pa nočejo) reči ne in postavit postavit mej še naprej. Če jih ne znata postaviti babici, kako jih bosta potem otroku? Tvoje pisanje me spominja na eno žensko, ki je na tem forumu pisala pred meseci in sicer ni znala možu reči Ne! glede analnega spolnega odnosa. Če se ti zaradi nečesa slabo počutiš, potem to ni dober znak. Le, da ti bodo ti pacienti rekli, da je s tabo nekaj narobe, ker izražaš svoje nelagodje v zvezi z njihovim početjem. Popolnoma enako, kot bodo rekli, da je z otrokom nekaj narobe, ker se joče, saj stem, da trgajo otroka proč od mame, ni popolnoma nič narobe, bognedaj … Nekaj je narobe s tistim, ki si sploh drzne pomislit, da je s trganjem otrok proč od mame nekaj narobe.

Zadnjič je na vegi forumu na Svetjelep.com ena spraševala, kako se soočamo z okolico, ki jo zelo boli, da ne jemo mesa. Pa da ne bom na dolgo in široko razlagal: fora je v tem, da ti to, da je ješ mesa, ni dobro za tvoje zdravje, ljudje pojasnjujejo kar s cigareto v roki. Ali pa ob vinu in obilici mesa. No, pa smo ji zaželeli dobrodošlico med nami bolniki, utrujenci in ekstremisti, ki hodimo v hribe, kolesarimo, dalamo jogo in tečemo maratone. Ne boj se biti drugačen človek, boj se biti slab človek in pasiven človek. In ko boš zbrala pogum in spremenila stvari, za katere nekje v globini svoje duše veš, da jih boš morala spremeniti, ker drugače te bo nekaj bolelo, boš videla, da si izjemno močno in čudovito bitje, ne pa nekdo, ki ne more in ne zna (ali pa noče?) nič spremeniti. In ko boš to naredila, ti bom zaželel dobrodošlico v svet odraslih.

Joj, ko to berem, bi vas najraje povabila na en čvek, da bi vam na dolgo in široko podala nekaj nasvetov, saj me vaša situacija zelo spominja na mojo. No, ni tako hudo, ker sva ji obe s svakinjo že zdavnaj pokazali zobe.
Nekaj nasvetov bom tukaj opisala le z nekaj besedami:
– SAMOZAVEST (kar glejte jo v oči, tudi 15 sekund, če bo treba. In kar mirno recite: “JAZ pa to delam tako in tako”, “JAZ pa mislim tako in tako…” JAZ JAZ JAZ JAZ JAZ)
– NE JE NE (pa naj ga spremlja tudi 1000 osladnih besed in puhlih izgovorov iz vaše strani; in kar mirno se obrnite stran, ko rečete “ne”, saj ne rabite njenega komentarja)
– MOJA MAMA… (zelo dobro orožje je vaša mama ali dobra prijateljica. Kar izgovarjajte se nanjo, da je ona za vas zakon in njeni nauki ter življenjske resnice vam najbližje)
– VLJUDNOST (tako boste ohranili distanco, hkrati pa ne bo imela javnega razloga, da bi vam to kdaj očitala)
– ISKRENOST (zapomnite si, da čim bo kaj po njeno, ko vi tega ne boste hoteli, se boste zaradi tega žrli VI in ne ona. Ukrepajte na licu mesta. Kar vzemite si tistih nekaj sekund, ko izbirate pogum in besede, da se ji v obraz zoperstavite z vljudnimi ne-ji)
– NE SE KREGAT
– GLASNI TELEFONSKI PoGOVORI (naj sliši, kako se s kako prijateljico ali vašo mamo pogovarjate po telefonu o vzgoji in kako “šinfate” tiste, ki delajo drugače, kot mislite vi – ampak ne šinfajte nje, pač pa tako na splošno. S tem bo videla da imate tudi vi svoje mnenje in strupen jezik po potrebi)
– Nehajte se opravičevati po nepotrebnem ob kakem spodrsljaju, iz katerega se bo norčevala, rečite le “ups” in se nasmejte.
– Kdaj pa kdaj ji dajte prav, da bo videla, kdaj je vaš NE res NE (pa tudi njeno orožje boste obrnila proti njej, daj ji boste dala prav takrat, ko bo ona želela nasprotni učinek)

Tudi sama sem bila v podobni situaciji in še vedno sem, ampak sem pokazala zobe, uporabila vso svojo premetenost, samozavest, mamo, prijateljice, ohranila distanco in vljudnost, pa se je počasi navadila, da imam tudi jaz svoje življenje in mišljenje. Odkrito in vljudno povem kaj si mislim, potem sem pa tiho ali pa pokomentiram samo z “ah, ja” ali pa “a”.

To kar počne je namreč višek podlosti (po mojem mnenju) in je že kar konkretno prestopila meje. Na novo jih morate postaviti. To je med vami in njo, mož vas lahko podpre le za 4 stenami, saj se moški težko zoperstavijo mamam, sploh če so bolj agresivne in manipulativne. Kar dajte. Malo po malo. Ena zmaga na 5 porazov vam bo dala dovolj zagona in samozavesti.

Tudi sama sem mlada mamica, stanujem pri moževih starših in imam podobno taščo, kot vi. Zato vem, kaj govorim. Upam, da vam bo pomagalo.
In ne, to ni ljubosumje, kar opisujete. Trpinči vas. Namenoma. Da vam izkaže premoč. Na najpodlejši način: proti vam uporablja to, kar je vam najlubše. To pa se MORA končati.

Naj še jaz pristavim svoj lonček.
Moja mama mi je bila hujša kot tašča. S taščo sva nekako našli skupni jezik, z mojo mamo nikoli, pa še danes se prenašava, ker živimo v isti hiši.
Kako hudo mi je bilo vedno, ko je na svojo stran dobivala otroke s podkupovanji, ne glede na moje mnenje. Jaz sem bila vedno slaba, grda, nevzgojena, sovražna do nje in naj bi še danes imela strupen jezik.Bolelo je, ko so mi moji otroci dejali, kako sem grda do uboge mame, ki mi želi le dobro. Bila sem tiho in nisem čez mamo nič rekla. Danes pa je zadeva drugačna. Otroci so mamo namreč končno prebrali in mi dajo prav.Z njo imajo le najnujnejši kontakt, saj ne marajo, da jim govori,kako so slabi.
Meni pa je toplo pri srcu, ker imam s svojimi otroki drugačen odnos, kot ga je imela moja mama z mano.

Počakaj, da bo babi prvič rekla “NE”.

ko bere4m vse tele zapise o taščah, enostavno NE MOREM verjeti, da je vse skupaj RES.
Meni se zdi GROZLJIVO….pošastno….
mar je res, da take ženske obstajajo?!?

Moja tašča je bila izjemna ženska, imela me je zelo rada, čeprav vem, da je imela svojega sina-mojega moža- še raje. Ampak…to se mi še danes, ko je ni več, zdi povsem logično!
Varovala mi je otroke, jim na skrivaj dajala sladkarije, kupovala pištole, čeprav je vedela, da sem tovrstnim igračam smrtni sovražnik.
Poskušala sem biti strpna, saj sem se zavedala, da sta starejša otroka- PRAV ZARADI NJE-imela nepozabno zgodnje otroštvo.
Velikokrat mi je skuhala kosilo, zlikala cunje….Če sem bila žalostna, me je tolažila…zame je bila zelo dobra.
Je pa res, da v domačem okolju nikoli nisem dobila nobene topline, nobene izkazane ljubezni, nobenih dotikov, NIČ od tega, kar nudi mama svojemu otroku.
In morda so mi tudi zato vse tiste drobne stvari, ki mi jih je nudila tašča, še toliko več pomenile.

Pošlji jo v tri krasne pa ne dovoli več obiska!!!!!!Hčerki pa reči da je vrag crknil.