Pozdravljeni.

Stara sem 43 let. Imam 19 – letnega sina. Rojen v zvezi, v kateri sva se razšla po štirinajstih letih. Po treh letih samskega življenja ponovno ljubim – novega partnerja, ki ga sin ni sprejel. Partnerja je vsa leta, kolikor smo bili skupaj provociral, dokler mu ni počil film in mu dal zaušnico. Tolikokrat sem prosila sina naj ga ne provocira, ker mu je lepo postavil meje, a jih ni spoštoval. Danes mi je priznal, da je to počel, ker ga sovraži in ga je hotel nekako odgnati stran in je hotel, da sama spoznam kako slab človek je…Razumem, da je to počel iz svoje notranje stiske…
Ni hotel, da bi živel z nama in ni hotel, da bi se po letu dni najine zveze skupaj preselila k njemu v meso oddaljeno 20 km. bila sem razdvojena. Sin je bil star 15 – let in se je odločil, da če hočem živeti z njim, gre on živet k očetu. Takrat sem šla na pogovor k otroškemu psihologu, ki mi je predstavil, da je to njegovo obnašanje čustveno izsiljevanje. Po moledovanju,, iskanju možnosti kako bi živeli skupaj, ni bilo načina, da bi ga prepričala, da si premisli. Takrat sem se odločila, da zaživim izven stanovanja, v katerem sem živela z bivšim partnerjem, novo življenje. Sem bila res preveč sebična, ker sem dopustila, da 15 – letni sin, ki je stopil v srednjo šolo, odide živet k očetu (1 km stran odkoder sva živela)? Vso srednjo šolo sva se videvala med tednom, živela skupaj čez vikende, vse počitnice…na morju, dopusti v tujini…Danes mi pravi, da je nastala takrat nepopravljiva izdaja z mojim dejanjem. To mi je povedal danes po sedmih letih…Zakaj danes? Ker sem noseča.
Oba z partnerjem sva visoko izobražena, sin je bil prepoznan kot visoko nadarjen učenec, ki je imel vedno odličen uspeh, zlati maturant…Letos, ko sem mu povedala, da sem noseča, je z menoj prekinil vse odnose, do konca leta se bo odselil…Ne more preko tega, kar sem storila. To je bila druga izdaja in me ne želi več videti. Sicer mi je predtem že zagrozil, da bo prekinil vse odnose z menoj, če bom imela otroka s tem partnerjem.
In to je tudi storil.
Sina imam zelo rada in sem nanj zelo ponosna, ker je vesten, priden študent. Živi v stanovanju, v katerem sva živela preden sem se preselila. Nekaj mesecev je živel letos pri meni, ker ga je oče vrgel iz stanovanja. Potem je prišel k meni skupaj s partnerjem, a smo prišli v konflikte, zato je odšel živet sam (plačuje stroške sam, ker je finančno neodvisen) v najino prejšnje stanovanje.
Vem, da me žre občutek krivde, ki jo sin s pridom izrablja, a preprosto ne bom obupala nad sinom. A kje je meja?
Vem, da je trenutno prizadet, sočustvujem z njegovo bolečino v smislu, da se počuti izdanega, a menim, da nima prav. Da imam pravico biti svoj gospodar življenja, pa če imam, karikiram, 10 otrok.
Sin pravi, da sem neodgovorna in se ne obnašam odraslo. Nad mano je totalno razočaran. Kdo si omisli otroka pri 43 letih? Zakaj ga sploh potrebujem? A še nisem izpolnila materinskega poslanstva? …
Skratka to je ena fronta. Druga fronta je moj odnos s partnerjem, s katerim se trudiva oba razumeti drug drugega že šest let, a sva oba čustveno nezrela, nefunkcionalna in zato je najin odnos bil vedno slabši…to sva se zavedala oba. in to želiva spremeniti. Oba.Zato sem se odločila in hodim na skupinsko psihoterapijo že nekaj mesecev. Marsikaj sem odprla znotraj sebe in spremenila svoj odnos…Obiskala sva tudi psihoterapevta, a v njih partner ne verjame. Verjame, da si vsak lahko sam pomaga. Šel je samo zaradi mene oz. mu ta terapevt ni bil všeč. Tukaj omahuje…Zato iščem še enega partnerskega psihoterapevta, ker želim otroku, ki se bo rodil, da ima ob sebi zrele, funkcionalne starše in da ne prenaša nezdravega vzorca naprej…
Jaz sem veselo noseča…in v tem kaosu se opiram na neko zdravo jedro znotraj sebe, ki bi me odcepilo od mnenja drugih, ki so mi tako blizu…in jih ne želim izgubiti.

Spoštovana Meli72!

Najprej iskrene čestitke ob veselem pričakovanju! Čestitam tudi, da v vsem tem kaosu okoli sebe niste izgubili sebe. Hkrati pa je nosečnost čas, ko želimo razčistiti, kar nas mori oz. čustveno blokira.
Najprej kar se tiče vašega sina: verjamem (tako kot vi), da ga je ločitev z njegovim očetom oz. ločeno življenje zelo prizadelo. Ker pogosto otroci (pa leta niso glavni kriterij) razhod staršev doživljajo kot eno obliko izdajstva (razen če je bilo skupno življenje tudi zanje tako nevzdržno, da so si tudi sami tega želeli). In se tudi pogosto postavijo na eno stran, zamerijo bolj enemu od staršev kot drugemu. Očitno je bil sin že pred tem dogodkom zelo povezan z vami in morda manj z očetom, zato je vam tudi lahko odprto več stvari zameril in povedal, hkrati pa se je odločil za življenje z vami. Zdi se, kot da je na neki točki (verjetno že davno pred uradnim razhodom z njegovim očetom) on postal vaš čustveni partner in zdaj že skoraj vaš oče – ki ga skrbi za vas, ki »presoja«, vaše odločitve – kdo je za vas dovolj primeren partner in kdo ne, ali smete imeti še kakšnega otroka ali ne … Verjetno ga je k temu spodbudilo tudi stanje odnosa, ki sta ga imela vidva z njegovim očetom, morda je svoje prispeval tudi očetov zgled sam. (Sicer ne pišete o tem, kako je zgledalo življenje v prejšnji sestavi pred razhodom, a verjetno ni bilo »idealno«, da je prišlo do razpada zvez.). In je sin postal vaš »zaveznik«, zdaj pa še kar ne more iz te vloge, ki ga je posrkala vase in jo on danes še kar namerno goji. Morda je bil tudi sicer postavljen v središče vašega družinskega življenja in ni bil do novega partnerja in zdaj otroka nikoli resno soočen s tem, da ni in ne more biti on vaše središče sveta – kar se edincem še posebno hitro zgodi, še posebno če ostanejo s staršem samohranilcem.
Da je provociral vašega novega partnerja, je v tej luči čisto »normalno« in vi razumete, da ga je v to spravila njegova lastna čustvena stiska, ko vas ni hotel izgubiti oz. ni hotel v svoje življenje spustiti novega človeka. Konec koncev, koga bomo čustveno sprejeli, kdo nam je antipatičen/simpatičen – to ni povsem v naši zavestni izbiri, koga želimo spustiti v naše življenje, o tem pa lahko vsaj delno odločamo in sin je to izkoristil – jasno je povedal, kaj si misli, celo k očetu se je preselil, kot mu je zakon omogočal. Vendar mu iz vsega tega ostaja kup zamer do vas, hkrati pa »lastniški« odnos do vas. Zdi se, da ne zmore (in morda tudi ne želi) narediti koraka naprej – v smislu sprejeti preteklosti, dogodke, kot so bili (četudi so bili zanj boleči, krivični, kar mu tudi vi priznate) in vam konec koncev pustiti, da živite svoje življenje. Morda tudi zato, ker čuti, da vas lahko delno drži v šahu, ker vaša »krivda« še ni povsem izbrisana. Zdi se tudi, da je iz vseh teh dogodkov posrkal kar nekaj sramu – in vam ta sram »vrača« zdaj- kot da je sramotno imeti otroka pri vaših letih. Pa to ni, da se razumemo, samo njegovo doživljanje je tako. Zakaj tako doživlja, vam je ali pa vam morda še bo povedal.
Zato sem vesela za vas, da obiskujete skupinsko terapijo, kjer lahko te stvari ozavestite in tako sebi (pa s tem tudi drugim) daste dovoljenje za lastno življenje. Verjetno bi kakšna oblika terapije oz. psihološke podpore prišla zelo prav tudi vašemu odraslemu sinu, da bi zmogel narediti korak naprej in končno neodvisno od vašega življenja in vaših življenjskih odločitev živeti lastno življenje. A za kaj takega se bo moral odločiti sam, še prej pa to tem začutiti notranjo potrebo.
Vaš sin namreč še kar živi življenje zamenjanih vlog (o tem govorijo njegovi besedni izrazi – on je razočaran nad vami, da mu skoraj delate sramoto z novo nosečnostjo, kot bi oče govoril hčerki) in mislim, da tisto, s čimer mu vi lahko pomagate, je jasno vaše dovoljenje (pa hkrati odločna prošnja oz. zahteva), da je (končno lahko) zgolj vaš sin. Ni mu potrebno skrbeti za vaše partnersko življenje (tudi če ni idealno, kot pišete, in sin to verjetno vidi in občuti, zato morda tudi to priliva olja na ogenj njegove mržnje do novega partnerja in nesprejemanja novega otroka). Dovolj ste stari in zreli, da odločate o svojem življenju, sprejemate odločitve, znate poskrbeti za svojo varnost in znali boste poskrbeti tudi za novega otroka. Ni mu potrebno, da se strinja z vašimi odločitvami (tudi vi se verjetno niste in ne z vsemi njegovimi).
Ključno je, da kot oba odrasla človeka znata drug drugemu »dati dovoljenje« za sprejemanje lastnih odločitev, tudi za učenje iz lastnih napak. In to po možnosti brez poniževanja, brez izrazito negativnih, ponižujočih ali grozečih komentarjev. Nikakor pa v odnos sin – mama (kot v noben odnos) ne sodi kakršna koli oblika izsiljevanja, s katere koli strani. Oz. če se pojavi, potem ji lahko jasno postavite mejo (da sicer spoštujete njegovo osebno mnenje oz. doživljanje, do katerega ima vso pravico, četudi vi mislite, da je »napačno«, tako kot imate vi pravico do lastnega življenja in odločitev, za katere on misli, da so »napačne«) in ohranite svoje spoštovanje (in tudi od njega pričakujete, da se izraža in vede spoštljivo, prav tako vi).
Vesela sem, da ste dovolj materinski, da ne želite obupati nad sinom in še vi pristati na njegovo raven »igre«, da vi ne »mečete ven« z izsiljevanji, kot on vas. Hkrati pa je tista meja, po kateri sprašujete, spoštovanje – ali je neko dejanje ali beseda spoštljivo do vseh vključenih. Če ni, potem mu morate jasno postaviti mejo. Četudi bo to morda kdaj pomenilo, da boste predčasno zaključili pogovor s sinom in se poslovili ter jasno povedali, da je pri vas sicer vedno dobrodošel, a s primernim vedenjem. Da na čustveno izsiljevanje in grožnje ne boste pristajali več, ker je to nespoštljivo in podcenjujoče do vaju obeh. Da ga spoštujete in imate radi ter bo vedno ostal vaš sin, ne glede na to, kaj reče ali naredi. Da pa je od vaju obeh odvisno, kakšen odnos bosta uspela vzpostaviti.

Druga fronta, ki jo omenjate na kratko, pa je odnos z vašim sedanjim partnerjem, ki tudi ni idealen. In ga prav zato želite izboljšati, ker se zavedate, da je za prihod otroka pomembno tudi »čustveno varno gnezdo«, ki mu ga bosta uspela pripraviti. Verjamem, da boste lahko našli drugega partnerskega terapevta tudi za vaju. Res je, da se z vsemi ljudmi spet ne ujamemo vedno optimalno oz. traja včasih malo dlje. Zato je lahko čisto v redu, če poskusita še kje, samo da ne bo to postalo iskanje »idealnega« terapevta. Je pa tako, da lahko nekomu, ki išče zgolj izgovor za neudeležbo in nima resnih namenov s terapijo, lahko noben terapevt tega sveta ne bo v redu, ker vsak ima kako pomanjkljivost. Kje najti terapevta? Internet ponuja veliko možnosti (npr. www.zdt.si[/url]), že na tem forumu jih je kar nekaj. Je pa težko drugemu svetovati konkretno izbiro, saj smo si različni in imamo z istimi ljudmi lahko povsem različne izkušnje. Morda vam lahko svetuje tudi kdo od uporabnikov – tako da vam pove za svoje izkušnje.

Draga Meli72, za konec pa želim, da sami sebi daste priznanje, da ste kot mama opravila svojo nalogo pri sinu po svojih najboljših močeh, kot ste pač zmogli in znali v tistem trenutku. Več od tega pač ni bilo možno. Lahko se mu sicer opravičite za povzročene bolečine (četudi kdaj niso bile namerne) in ga razumete, da ga kaka stvar še vedno boli. Časa nazaj zavrteti pa ne morete. Edino, kar lahko, je, da od tega trenutka naprej gradite s sinom odnos, ki bo obema na koncu prinesel zadovoljstvo v sprejemanju drug drugega z vsemi omejitvami in spoštoval svobodo in odgovornost drug drugega. Hkrati pa želim, da ob novem otroku tudi vidva s partnerjem znala dati vama novo priložnost za rast oz. nov zagon v vajinem odnosu, da boste kot »mlada družina« lahko polno uživali v skupnih trenutkih.

Veliko poguma in vse dobro!