Pišem vam v upanju, da mi boste lahko pomagali. Doslej sem se sama ubadala s tem problemom, kakor sem vedela in znala, sedaj pa nisem več prepričana, da sem na pravi poti.

S fantom hodiva že več kot dve leti in pol. Na splošno se zelo dobro razumeva, le vsake toliko časa izbruhne na dan njegovo ljubosumje. Saj do neke mere to razumem, strah ga je, da me bo izgubil, nikomur ne zaupa (po njegovih besedah). Vendar je vse to zame zelo obremenjujoče, saj sem opazila, da sem se prav zaradi njega velikokrat izogibala družabnostim, postajala sem (in še postajam) vse bolj zamorjena in ujeta, medtem ko on skrbi, da se ima fino. Da igra košarko in nogomet, da se dobiva s svojmi prijatelji,…In ob vsem tem ga seveda moram spremljati. Ker on tako rad vidi, da sva skupaj.
Problem je v tem, da zaradi njegovega ljubosumja, skoraj nikoli ne grem kam sama, na primer na zabavo, ali na vikend samo s prijateljicami.

Naj še omenim, da se veliko pogovarjava o tem in da je zadnjič, ko sem ga vprašala, kako bi mu bilo, če bi odšla s prijateljicami čez vikend na morje, dejal, da bi ga zelo prizadelo in da bi se najbrž napil. Nodbeno prepričevanje z moje strani, da ljubim le njega, ni zaleglo.

Kaj vi menite o tem? Kako naj se spopadem s tem? Naj delam,kakor mi srce veli in upam, da se bo lahko sam izkopal iz tega ali naj še naprej igram prijazno, a nesrečno partnerico? Mu priporočate psihiatra? Je ljubosumje sploh ozdravljivo?

Oprostite, če sem bila predolga in hvala za odgovor.

Spoštovana Sandra,
vikend na morju s prijateljicami je že zelo velika želja in marsikateri moški s s tem ne bi povsem strinjal, tudi če sicer ni ljubosumen,hkrati pa vaša želja tudi pomeni, da si vikenda ne želite prebiti s svojim fantom, kar bi bilo po komaj dvoinpolletnem poznanstvu še logično.Sicer pa pomislite na možnost, da bi vas katerakoli zveza v bistvu utesnjevala, saj partnerski odnos v načelu zahteva določeno odrekanje.
Zdaj pa še k pretiranemu, bolestnemu ljubosumju.O njem govorimo takrat, ko ljubosumni kontrolira vsak korak svoje partnerke, zahteva pojasnila za petminutno zamudo iz trgovine,priznanje s kom se je v tem času pogovarjala,( ali še kaj več),kontroliranje perila ipd.Seveda je takšna ljubosumnost lahko zastopana pri obeh spolih.Kljub psihoterapevtskim prizadevanjem in zdravilom se izredno režko in običajno le delno ozdravi.

Pa še ženski pogled na zadevo: tudi če se dva ljubita to še ne pomeni, da morata (ali imata željo) skupaj preživeti vsak trenutek. Če si partnerja zaupata in pustita drug drugemu dihati (kar vključuje dopuščanje “men’s night out” in podobno tudi za ženske), je to osnova za zdrav odnos, ki je (deloma) tudi zaradi tega privlačen; če se katerikoli od partnerjev počuti, kot da drugi visi na njemu in je popolnoma odvisen od njega, ga bo to samo odbijalo. No ja, mogoče je iluzija popolnoma podrejene ženske všeč nekaterim moškim, vendar dvomim, da to ustreza ženskemu pojmovanju privlačnosti. Naše moške hočemo močne in samozavestne (pa če si to priznamo ali ne), ljubosumno obnašanje pa kaže ravno na nasprotno. In samozavest je v tem primeru verjetno največji problem. Samozavest moškega namreč.

Sandra, ljubosumje je ozdravljivo, vendar če gre za bolezen, potem je to dolgotrajen proces. Sam sem imel podobne težave s punco. Na koncu sva se razšla (na mojo pobudo), ker je bilo zame preobremenjujoče. Ona je skoraj znorela, zelo sem jo prizadel, a kaj lahko tukaj storim jaz, ko pa je moje življenje in moja prihodnost tudi pomembna. Greš lahko stran? Ali lahko živiš sama? Vprašaj se ti dve vprašanji, če je odgovor ne, potem si oba poiščita kakšnega psiho sveovalca, ki vama bo pomagal pri reševanju vsak svojih osebnih težav.
Sicer pa ti tudi priporočam, da obiščeš še kakšen podoben forum, recimo na strani mojuspeh.com je tudi nekaj takega in se o tem pogovoriš z ljudmi s podobnimi problemi. Vedno se najde kakšen.
Daniel

Prebrala sem vse odgovore na mojo temo. Odločila sem se, da jih bom na kratko komentirala. Morda je dobro kdaj izvedeti za “feedback”
Najprej dr. Rejec: Zavedam se, da sem vam težavo, ki me pesti orisala premalo nazorno in da je težko deliti mnenja in nasvete le na podlagi nekaj stavkov. Kljub temu moram reči, da mi niste ravno pomagali. Napisali ste, da si ne bi smela dovoliti enega vikenda “frej”, da s tem preveč zahtevam. Mislim, da ste tukaj zgrešili bistvo. Rada imam svojega fanta, z njim preživljam večino svojega prostega časa, toda pride čas, ko si enostavno morava “pustiti dihati” (po besedah Pat) Glavni problem pri tem je bil in še vedno obstaja – ljubosumje. Nesamozavest in strah pri njem in občutek ujetosti, podrjenosti pri meni. Res, tu ni sledu o bolestnem ljubosuju, o katerem pišete, kljub temu pa se mi zdi stvar zaskrbljujoča. Pričakovala sem kako spodbudno besedo, nekaj,s čimer bi se mu lahko postavila po robu, pravzaprav bi se postavila le zase in rekla: “Ne, ta vikend bom pa posvetila sebi, dragi”. Hvala vam vseeno. Pa brez zamere.
Pat: Mislim, da razumeš, o čem govorim. Dala si mi misliti…Največji problem pa je seveda, te misli prenesti v prakso. Hvala ti.
Daniel: Zelo dobro mi je bilo slišati podobno izkušnjo. Tisto stran na netu si bom zagotovo ogledala. Hvala za pomoč.

Vsem lep pozdrav,
Sandra

Sšpoštovana Sandra,
prav ste povedali, konkretnega nasveta ob tako skopih podatkih, kot ste jih navedli ni mogoče dati, želel sem vam pač osvetliti obe skrajni možnosti.V partnersekm odnosu so za posamezne vzpone in padce odgovorni različni dejavniki, tako stopnja in ravnoteža samospoštovanja in spoštovanja drugega pri obeh, pa tudi zunanji dejavniki. razmerje med pričakovano in doseženo uspešnostjo, aktualne poslovne oz študijske obremenitve in končno pravilnost osnovne izbire partnerja.Posamezne prilagoditve so sicer možne,nemogoče pa je ori drugem pričakovati popolno spremembo strukture osebnosti.Kljub vsemu menim,da je možno, da bo vaš partner po nekaj zaporenih dobrih izkušnjah uspel doseči prepričanje, da ga vaš prosti vikend ne ogroža, to pa je že stvar stopnje zrelosti, ki jo bo še lahko dosegel.

Draga Sandra!!!
Je že res, da smo eni bolj drugi manj ljubosumni. Nikakor ne dovoli, da ti njegovo ljubosumje zagreni življenje. Če boš podlegla njegovim pritiskom boš poačasi ostala sama, ostal ti bo le on. To pa tudi hoče. Zato izkoristi priložnosti in pojdi s prijatelji na morje. Na lep način mu skušaj dopovedati, da če te ima rad in če ti zaupa … kar pa je bistvo vsake zveze…. te mora pustiti. Tudi ti boš bolj srečna. Zaradi partnerja moraš biti srečen, ne pa zamorjen. Slej ko prej bo spoznal da si samostojna osebnost, ki se je ne more lastiti.

Mislim, da je namen življenja, da si srečen, ne da si s fantom na vsak način. Zato deljaj kar te veseli, srečuj se z prijatelji, ukvarjaj se športom…samo ne ostajan doma in tuhtaj. ne dovoli da bodo njegovi hobiji postali tvoji , če te to ne zanima. Pusti ga naj gre sam na nogomet ti pa med tem časom počne kaj drugega.

Jaz bi rekla, da ljubosumje ni ozdravljivo in ponavadi z leti postaja še hujše, tako da v primeru, da te bo oviral v srečanjih z prijatelji, rajši zapusti, kot da si zagreniš življenje.

Lep pozdrav

Draga Sandra,

Tudi jaz imam podobno izkušnjo, zato še kako dobro vem kako se počutiš. Ljubosumje je res huda reč. Moja izkušnja: razšla sva se!!! Jaz sem si poiskala terapevta, on pa je bil preponosen in ni storil ničesar, zato se veza ni obnesla. Bilo je zelo hudo, še toliko huje, ker je bil sin takrat star 4 leta in zelo navezan na očita.
Ampak nisem obupala!!! Grem svojo pot in ni mi žal, da sem se ločila, kljub temu, da ga imam še vedno rada.

Vprašaj se: Kdo ti lahko, razen tebe same, kroji usodo? NIHČE! Samo ti si ti in nihče ti nima pravice govoriti: kako se obnašaj, kam pojdi, s kom se druži, …
Nasvet: Preberi si knjigo Luise L. Hay: Življenje je tvoje, meni je zelo pomagala.

Veliko uspeha in sreče v življenju.
LEP DAN!

Draga Sandra,

Tudi jaz imam podobno izkušnjo, zato še kako dobro vem kako se počutiš. Ljubosumje je res huda reč. Moja izkušnja: razšla sva se!!! Jaz sem si poiskala terapevta, on pa je bil preponosen in ni storil ničesar, zato se veza ni obnesla. Bilo je zelo hudo, še toliko huje, ker je bil sin takrat star 4 leta in zelo navezan na očita.
Ampak nisem obupala!!! Grem svojo pot in ni mi žal, da sem se ločila, kljub temu, da ga imam še vedno rada.

Vprašaj se: Kdo ti lahko, razen tebe same, kroji usodo? NIHČE! Samo ti si ti in nihče ti nima pravice govoriti: kako se obnašaj, kam pojdi, s kom se druži, …
Nasvet: Preberi si knjigo Luise L. Hay: Življenje je tvoje, meni je zelo pomagala.

Veliko uspeha in sreče v življenju.
LEP DAN!

Hvala vam za vse odgovore, posebej hvala Sončku oz.Sončici. To sem potrebovala! Malce spodbude, občutek, da v tem vendarle nisem sama…

Od prvega pisma naprej je moje razmišljanje bolj intenzivno potekalo prav v tej smeri. Kdo določa moje življenje? Kako si ga predstavljam čez nekaj let? Ali bom srečna?… Odgovor se skriva v meni, v mojem delu na sebi. Rada bi postala bolj samozavestna, odločnejša, nepopustljiva (v zadevah, ki so za moje dobro), srečnejša, pa čeprav bi to pomenilo, da moram zapustiti ljubosumnega fanta. Kajti vse zveze se dopolnjujejo, igrajo nasprotne vloge, avtoriteta-podredljivost, ljubosumje-ubogljivost…( Seveda bi bilo dobro, da bi tudi moj fant naredil kaj na tem področju, a v to ga ne morem prisiliti)

Toda sami lahko zato marsikaj naredimo. Prvi korak je že ozaveščanje. Drugi pa…
Prav tu se obračam na vas. Pozna kdo, ali pa morda tudi obiskuje, kako samopomočno skupino, ki bi pomagala mladim ljudem do srečnega in kvalitetnejšega življenja?

Lp, Sandra