Ljubosumje
To strupeno čustvo mi včasih tako uniči dneve. Včasih preprosto ne znam zaupati in si zagrenim dan s tem uničujočim čustvom. Želim zaupati življenju, sebi, njemu. Je ljubosumje pomankanje samozavesti? Mogoče pomanjkanje ljubezni do sebe? Je ljubosumje la zrcalni odziv, ko človek nekaj naredi in avtomatično misli, da tudi drugi to dela?
Delam na sebi.. a še nisem tam, kjer želim biti. Jaz pri sebi vem, da sem zelo nezaupljiva zaredi vsega sranja, ki sem ga v življenju doživela. kako naj grem čez to? Kako naj zaupam?? Kakšni koristni nasveti.. res bi rada ljubosumje izločila iz svojega življenja. Saj je to možno, kajne? Hvala!
Težko, da boš zmogla brez terapije. Seveda gre za pomanjkanje samozavesti in slabo samopodobo,
saj v strahu, da nisi dovolj dobra, ves čas iščeš potrditev, da te ima rad, ves čas v strahu iščeš
znake, da je “odkril”, da nisi dovolj dobra zanj in da bo odšel.
Krasno je, da se tega zavedaš, še lepše, da se želiš spremeniti, obstaja ogromno literature če znaš
angleško, tudi v slovenščini se kaj najde. To je ogromno vredno, da želiš kaj narediti, saj je življenje
z ljubosumnim partnerjem grozno. V bistvu človeku, ki ga imaš rada dopoveduješ, da ni vreden zaupanja,
da je lažnivec, da je slab človek? To boli.
Veliko sreče in jaz ti resnično predlagam, da si vsaj za začetek najdeš pomoč.
Da, veliko je literature. Veliko tudi berem na to temo. pozitivne afirmacije sem tudi začela pogosteje ponavljati. Oziroma se učim, da imam v mislih pozitivne misli zaupanja. Mi misli še uhajajo, a sem odločena, da to spremenim.
Misliš, da ne bo šlo brez terapije? Ne morem si privoščiti tega, naše zdravstvo pa mislim, da ljubosumje ne obravnava za vredno zdravljenja.
Verjamem, da je grozno živeti z ljubosumnim človekom!1 Zato želim biti drugačna! ni si zaslužil, da ima ljubosumno partnerko. Ne zasluži si tega!!Vem, da mi je zvest. A vseeno kar morim. Bedna sem s tem. Vem, da tvegam, da ga izgubim.
Ja, verjetno mu s tem res sporočam, da je slab, da je lažnivec. Priznam, da nisem gledala s te strani. Samo glede sebe, kako ne zaupam. Hvala, ker si mi v tej smeri odprl oči!!!
Terapije ne mislim kot “zdravljenje ljubosumnosti”, ampak kot zdravljenje samopodobe, dvig samozavesti,
da se naučiš, da si vredna ljubezni in v redu punca.
Ljubosumje ni bolezen, samo simptom nizke samozavesti.[/quote]
Aja, seveda.. hihi.. ja, zdravljenje samopodobe.. vidiš, ko se samo okoli ljubosumja vrtim..
Mogoče bi nam zaupala, kaj so bile te slabe izkušnje, da ne zmoreš zaupati.
Tukaj na linku je sicer precej pavšalen članek z enim preprostim nasvetom, ampak mogoče ti bo to za začetek pomagalo pri krotitvi ljubosumja.
Zelo zanimiv članek!
Ja, lahko povem slabo izkušnjo, ki me je res potolkla. Vem, da se je to zgodilo še komu, pa vendar. Takratni partner mi je govoril, da bi si ustvaril skupen dom, družino, vse z menoj. Verjela sem mu. In ker sem si sama želela isto, je do tega prišlo. Nato je pa odšel k bivši. In ostala sem sama z otrokom. Ker sem mu verjela. Očitno sem bila le začasna tolažba, dokler se spet ni združil z bivšo. Dolgo sem bila sama. Sem prebolela. Vendar sem ljubosumna na bivšo moškega s katerim se dobivam. Ker nima vsega urejenega z njo. In to me strašno moti. In se bojim, da se mi ponovi zgodba. Verjetno sem zato spoznala tega moškega zdaj, da vidim, da še ne zaupam. On mi govori, da ureja te stvari, a spet so samo besede, dejanj ne vidim.
No ja.. mogoče mi pa ni namenjen. Pa bom še malo sama, to sem se navadila. A tako lepo je biti v dvoje. In res bi rada zaupala. A praznim besedam ne morem več nasedati. Rada bi videla dejanja. Ali res preveč zahtevam?? Sem zato obsojena, da bom večno sama?
Ojoj, kakšna zgodba! Ja, bila si grdo izigrana in lahko te razumem, da ne moreš tega kar izbrisati.
Hkrati razumem tudi tvoje nezaupanje ob novem moškem in mislim, da niti zanj ni dobro, da se veže, dokler ni razpucal z bivšo. To je sicer strogo moje osebno mnenje, ki pa se mi je v praksi že večkrat potrdilo. Sama sem namreč tudi ločena in čez nekaj časa sem ugotovila, da je prvi pogoj pri moškem to, da ima en normalen odnos z bivšo, da ne govori grdo o njej, da je rešil premoženjske zadeve, magari na račun tega, da je šel v minus, da nakazuje velikodušno preživnino in ne škrtari pri vsakem evru za otroke. Potem sem šele začela preverjat, ali je partnerski material.
Samo … tebi je lepo biti v dvoje in mislim, da te to malček nese. Poskrbi, da ti bo lepo tudi solo … potem bo tudi na partnerskem področju drugače. Zdaj je tvoja sreča odvisna od nekoga drugega, kar nikoli ne more biti dobro. Zato tudi vsi ti strahovi, iz teh strahov nezaupanje in iz tega nezaupanja ljubosumje. Ne more biti drugače.
No, verjetno pa ni odšel k bivši zato, ker bi mu s teboj bilo lepo oziroma, ker vama je bilo lepo. Mogoče pa si res malo preveč dala na njegove besede in premalo opazovala dejanja.
In kot vidiš, se ti je sedaj ponudil popravni izpit, nadaljuješ, kjer si ostala z bivšim. Mislim, da je vedno tako, da nadaljujemo od tam, kjer smo ostali, ne glede na to, kako dolgo smo bili sami.
Na tvojem mestu bi bil bolj pozoren na dejanja tega tipa, s katerim se dobivaš, kot pa na njegovo bivšo. Ona je tukaj povsem nepomembna. Če je v napoto, je za to odgovoren njen bivši. Pri vsem tem pa ostani pozorna tudi na svoje vedenje. Če tip na zaključil odnosa, se z njim sploh ne dobivaj, saj ga s tems spodbujaš, da ničesar ne spremeni. Če tu in tam malo potečnariš, z njim pa se vseeno dobiš in mu namenjaš pozornost v obliki pogovorov in morda celo fizičnega kontakta, ostajaš na isti točki, kot si končala. Moraš naprej od tega.
Lectovka, se strinjam s tem, da me malček nese!! Res sem že dolgo sama in tako lepo je čutiti toplino moškega ob sebi! A ves ta čas, ko sem bila sama, se nisem obremenjevala s tem, ampak uživala v tem, kar sem vsakodnevno imela- otrok, služba, kolegice, hobiji. A ko sem spet čutila to.. ja, me je zaneslo!! Ko sem dobro pregledala stvari, ki me motijo, a nič ne naredi, samo govori da bo.. me to nikamor ne pelje. Jaz sem na sodišču takoj urejala stvari, on pa še vedno ni. In to meni pomeni, da nima resne namene z menoj. Ja, v bistvu sem nesmiselno ljubosumna.. saj ne morem vplivati na to, da še upa vanjo. Lahko se le umaknem. Mogoče malo počakam, če bo kaj v to smer naredil.. vem pa, da ne bom dolgo čakala. Kajti v tem času kar sem sama, sem se marsikaj naučila o sebi in zagotovo nimam namena biti nadomestek.
Marko, verjetno sem res dala preveč na besede. Ampak jaz sem človek, ki se držim dane besede in sem to vzela za samoumevno tudi pri bivšem partnerju. Moja napaka, vem. Joj, kako lepši bi bil svet, če bi ljudje govorili le to, kar resno mislijo in besede udejanili!!!
Da.. vem, da se nam ponavlja lekcija, dokler je ne osvojimo. Zavedam se, da se mi mogoče isto dogaja.
Vendar tokrat nimam namena pasti na besede. Če ima resne namene z menoj, bo že oddal tisti zahtevek na sodišču. Vse ostalo so izgovori. Ki jim ne nasedam več! Drugače sem mu kar fejst zatežila s tem in mu povedala, da upoštevam samo dejanja. Sem se odmaknila.. ve kje me najde, če ima resne namene.
Ali je to že dobro znamenje, da grem naprej s svojo lekcijo? Če vztrajam pri svoji odločitvi ( pa čeprav ne bova skupaj) ali to dejansko pomeni, da sem osvojila svojo lekcijo?? Kajti nekega dne si želim živeti v lepem odnosu z moškim, ki si tudi res želi biti skupaj z menoj!! To pač je moja srčna želja…
Meni bi se bolj od formalne plati zdela pomembna dejanska … nekateri ljudje smo pri uradnih zadevah pač lenuhi in se zganemo šele, ko nam kuzla v rit skače. Ti več, kako je s tvojim partnerjem in njegovo bivšo. Ima pa takšna bigamija lahko čudne posledice, zato je zadeve dobro uredit, če v življenje pride resen partner. (Soseda je dolga leta živela s poročenim moškim, nato je hudo zbolel in kaj se je zgodilo? Ni smela sploh v bolnico k njemu in o vsem je odločala njegova uradna žena, čeprav je že nekaj let niti videl ni.)
Ma ne vem no, da si morala najti ravno takega, ki ti naravnost na pladnju prinaša dodatne razloge za negotovost … Kot da običajno ni že drugih dovolj.
Očitno se je tvoja soseda zadovoljila s poročenim moškim, zakaj, ve samo ona. Potem pa ga še v bolnici ni smela obiskati.. žalostno, a kriva si je sama, ker je pristala na življenje z poročenim.
Hehe, verjetno sem ga privabila le zato, da sprevidim, v čem sem šibka in delam na tem.
Priznam pa, da mi vse napisano pomaga. Vidim, da zase prav ravnam, ko ne pristanem na te neurejene stvari. Saj če bi, bi bila še ena taka soseda.. To pa nisem jaz.
In danes mi je veliko lažje. Ne ujamem se več v misli, kaj pa če izgubim nekaj lepega. Jasno in glasno sem mu dala za vedeti, kako je pri meni. Več kot to ne morem narediti, saj bi potem samo sebe izdala. In ko glede nečesa ne moreš storiti ničesar več, preprosto odnehaš. Če bo pa on kaj v to smer naredil, je pa samo njegova stvar, jaz pravzaprav nimam pravice to zahtevati. Lahko se le odločim zase ali to sprejmem ali ne. In tega sprejeti ne morem.