Katero frulo?

111111, še nekaj: kaj bi ti naredil na mojem mestu, če bi te matrale take težave?

Sem o tem povprašal strokovnjake s tega področja, pa so napisali da ne gre za agresivnost in paranoičnost. Tako da pojdi svoje laične kvazi nasvete trosit drugam. Pa tako praviš, kako si aktiven tukaj in na spovednici, pa še nisi zasledil, da sem te nekaj vprašal.

Nikjer ne trdim, da sem “tako aktiven”, če sem kaj rekel, sem rekel to, da v tej debati nočem sodelovati še naprej (ja, vem, sedaj spet sodelujem). Tako da ja; svoje kvazi laične nasvete bom raje trosil drugje, kot sem rekel, jih tukaj ne bom, pa tudi tebe bom s tem razveselil.
Samo razmisli, niti ne želim da mi karkoli odgovoriš, kako gre skupaj tole:
Pa tako praviš, kako si aktiven tukaj in na spovednici, pa še nisi zasledil, da sem te nekaj vprašal.
in
Tako da pojdi svoje laične kvazi nasvete trosit drugam.

Hočeš me utišat, po drugi strani pa trdiš, da sem neažuren, ker ti ne odgovarjam.

Namig: klik.

Kot sem rekel, najprej sprašuješ, kaj bi jaz naredil na tvojem mestu (klik), potem pa praviš tole. Rad bi nasvet, malodane v isti sapi pa praviš, naj ti ne dajem nasvetov in z veseljem ti bom ugodil. Na drugo zahtevo seveda.

Preveč osebno si vzel moj drugi zapis. Torej:
– kaj bi ti naredil na mojem mestu v primeru takih težav?
– in predvsem, kako zbrati voljo, moč za reševanje teh težav?

ker nisem našel te teme prek linkov, sem vtipkal v google “ljubosumen na pare” in našel tole. Zelo očitno je zapis tvoj.
Preden nadaljujem, še enkrat, se zavedaj, da si me ti SAM vprašal, ne napiši še enkrat, naj svoje nasvete delim drugje in ne spreobraćaj ves čas sogovornikovih besed. Meni osebno v težki situaciji veliko pomeni opominjanje, da se moram znajti sam. Nihče, niti psihiater, ti ne bo ponudil čudeža, kaj šele laiki ali pa terapevti na nekem forumu. SAM si v tem dreku in ostali ti lahko samo pokažejo pot. Priznavaš, da imaš problem, tako da ne obrni spet to v smer, da ti trenutno jaz želim slabo in da imam jaz problem. TI sprašuješ in jaz ti bom odgovoril, če ti odgovor ni všeč, to ni moja stvar, samo povedal bom, kar si mislim. Preberi tale prvi odstavek še petkrat, preden nadaljuješ.

In seveda sem še malo prebral in zasledil tudi tvoje agresivne more. Pa npr. to, da iščeš ljudi, ki jim gre slabše kot tebi. Tako da za začetek, kaj mislim, da bi moral naredit: bodi malo bolj iskren do sebe in do drugih. Oprosti, ampak jaz imam občutek, da ti je pomembno samo, da imaš zadnjo besedo, tudi če je laž.

Če delaš, kar delaš in dobivaš, kar nočeš, potem začni delati ravno nasprotno. Pojdi k psihiatru. če že hodiš k psihiatru, hodi še naprej. Pokaži mu, kar si pisal po forumih, če upaš, seveda. Psihoterapijo so ti svetovali tudi online strokovnjaki, prav tako laiki, pa mislim, da tega še nisi udejanil, v resnici mislim, da se ves čas samo pripravljaš, narediš pa nič. Če psihiatra nimaš, pojdi k svojemu zdravniku, povej mu za svoje tegobe in zelo hitro boš dobil napotnico.
Namesto, da se naslajaš nad nesrečo drugih, poišči ljudi, ki imajo, kar hočeš sam in jih dejansko POSLUŠAJ, ne da jih žališ in daješ v nič (tudi drugi te dajejo v nič, vem, ampak to s svojim odnosom ves čas kličeš nadse). Manj sprašuj po forumih in več v reali, ljudi ki ti bodo pomagali; psihiatri, skoraj prepričan sem, da si tudi po forumih našel ljudi, ki bi ti nudili družbo, samo kaj ko je tvoj odnos do soljudi katastrofalen s čimer jih odbiješ (kar spet priznavaš sam).
Najpomembneje pa, po mojem mnenju; zavedaj se, da boš moral sebe rešiti sam, nobena ženska, ne Bog te ne bo rešil če si NOČEŠ pomagati. Če boš šel na terapijo, boš morda celo dobil zdravila, ki ti bodo ali pa ne bodo pomagala pridobiti voljo za nadaljne korake, pomembno je, da vsaj poskusiš.

Kako zbrati pogum in voljo, pa zares poiskati pomoč? Namreč js se približno 95% časa dobro počutim, ne duha ne sluha o kakšnih negativnih občutjih. Tistih ostalih 5% je pa zame hudičevo težkih. Težava ki tukaj nastopi je ta, da me ta občutja hitro minejo, se zatem spet dobro počutim in tako tisti čas sploh ne čutim potrebe po pomoči. Sicer sem enkrat že bil na terapiji, toda mi časovno ni zneslo se udeleževati nadaljnjih srečanj, obenem so mi svetovali da bi za začetek bilo dobro, če bi se o svojih problemih na 4 oči pogovoril s kakšnim strokovnjakom. Pa to neodločnost pri iskanju pomoči opažam npr. tudi pri nekaterih znancih. Nekdo se že 2 leti spravlja poiskati pomoč, pa nič, tako da očitno je nekaj na tem. Torej, kako se brcniti v rit in zares poiskati pomoč?

Tega pa ne vem. Si odrasel in moraš se odločit, kaj so tvoje prioritete. Tukaj ti verjetno ne bo nihče pomagal. K psihiatru moraš hoditi, dokler ti ne postavi diagnoze, če se boš začel resno zdraviti, se bodo rezultati najbrž kar hitro pokazali. Razmisli, kja te čaka, če se ne boš premaknil s trenutne točke in kakšne so nagrade, če boš skušal spremeniti sebe. V bistvu ni omejitev glede tega, kaj lahko imaš in postaneš. Ampak ne na način, ki ga prakticiraš, kot sam vidiš. Kaj bi bilo, če bi stvari ostale kot so? Mogoče bi ostal sam, brez prijateljev, brez ženske, morda bi imel težave v službi zaradi svojega odnosa. Kaj pa je na drugi strani tehtnice? Morda uresničitev najglobljih sanj, doseganje najvišjih idealov. Ne vem, samo razmišljam.
Če si brezvoljen do te mere, da si ne moreš pomagati, je čisto možno, ugibam kot laik, ki pa je videl svoje del sveta, da gre za kemijsko neravnovesje v tvojih možganih.

Res imam problem, toda nisem si mislil, da je lahko iskanje pomoči tako zakomplicirano. Bolje rečeno, da iskanje oz. stremljenje po pomoči ni tako enostavno kot npr. da si natočiš kozarec vode, ko si žejen.

Še to:

Si se morda zatipkal in od tod taka slovnična napaka? Napiši še enkrat ker ne razumem, kaj si hotel povedat. 🙂

Hotel sem povedati, da imam določene izkušnje. Nisem se zdravil z ADji, sem pa videl ljudi, ki so jim ADji vsaj malo pomagali.

Sicer pa še vedno stojim za tem, da so dogodki, ki se tekom adolescence in v dvajsetih ne zgodijo (pa je čisto normalno, da se takrat zgodijo), lahko pokazatelj da ima nekdo težave, večje ali manjše glede nekaterih zadev.

Seveda. Če nekdo v osnovni šoli ne zna govoriti, ima določene težave. Če nekdo ne najde partnerja, ima določene težave. Nič revolucionarnega.

A razumeš zdaj, zakaj me je tako bolelo, da se še eno leto nazaj nisem niti sprehodil s kakšno punco po domačem kraju. Take stvari nekaj povedo.

Preden nadaljujeva, bi rekel, da mislim, da sva zašla v območje visoke subjektivnosti. Osebno zate še vedno mislim, da bi ti moral svetovati strokovnjak. In ne pozabi, da ti dajem svoje mnenje, ker tako sam želiš.
Te razumem in te ne razumem. Meni osebno mnenje drugih nikoli ni bilo tako pomembno, da bi na osnovi tega usmerjal svoje življenje. Idealno merilo za iskanje ciljev mi je bilo vedno moje srce. Tako da mislim, da tvoj problem ni ta, da nisi našel punce, s katero bi se sprehodil po ulicah domačega kraja, ampak da ti je problem to, da si si za vodilo za iskanje punce izbral pritisk, da te bodo drugi videli z njo. Dokler se primerjaš z drugimi, dokler hočeš delati vtis na druge, ne boš nikoli v polnosti zaživel. Mislim, da tudi ženske začutijo te tvoje motive, začutijo, da se na njih obesiš iz obupa “da ne boš spet sam” (to pišeš tudi sam, v smislu “upam, da me ta ne bo spet pustila po štirih mesecih”).

Bolj ne razumeš kot pa razumeš. Ne gre za to, da bi se v svojem kraju hotel kazati s punco, ampak da je to bil pokazatelj, da imam težave pri navezovanju stikov z njimi, da imam hude težave s socialno integracijo. Resda je bil zame dober občutek, ko je ona prišla prvič k meni na obisk, toda to ni bistvo problema. Ko sem šel na sprehod z njo, sem slučajno srečal znanca in sem mu lahko z obraza razbral, da je presenečen ker me vidi s punco. Js bi menda (pa pomoje vsakdo) enako odreagiral če bi nekoga niti enkrat srečal v družbi kakšne punce, pa bi ga lepega dne videl kako se za roke drži z eno. Da se razumemo, to ni nujno v negativnem smislu, lahko je kot pozitivno presenečenje.

Z njimi sem se razšel ne zato, ker bi se obesil na njih, ampak iz drugih razlogov. Pri dvema je kvečjemu bilo obratno, sta se oni obesili name. Spraševal sem kako v prihodnje ravnati, da odnos ne bi propadel po tako kratkem času. Vidim da si si vzel čas in prebral moje zapise drugod. V bistvu ti samovoljno odgovarjaš na moje zapise.

Povem, kar si mislim, tako kot sem rekel. Ja, sem prebral tvoje zapise. Zakaj ne? Predstavil si svoj problem in dobil sem širšo sliko iz drugih objav. Samo svojo sliko, se razume.

Veš kaj je zanimivo? Da se samo v tej temi oglašaš, kljub temu da je na tem podforumu, kot tudi drugod precej bolj ali manj podobnih zgodb. Pa 1. julija si se sam oglasil tukaj, nisem te js ničesar prosil.
Glede tega kakšno sliko si si ustvaril, imaš do tega vso pravico. Razmisli samo, če je tvoja slika res takšna, kot si jo predstavljaš.

Saj se ne javljam samo tukaj. Samo drugje se teme zaključijo, tukaj pa sam želiš nadaljevati. Slika je kakršna je, niti ni pomembno, ne vem zakaj bi se kdorkoli od naju obremenjeval s tem. Ne vem: malo si pritegnil mojo pozornost, ker si zelo aktiven.