Ljubosumen na pare…
@111111, očital si mi agresivnost. Napisal si mi, naj spi*dim s foruma, pa tam si se (se mi zdi da ne samo enkrat) prerekal z nekom. Se ti ne zdi, da si tudi ti malce agresiven? Pa pustiva to. Domnevam, da si se tudi ti soočal s podobnimi (mogoče enakimi?) težavami kot js, pa imaš zato toliko izkušenj na tem področju. Popravi me, če se motim.
@sophietka in odg. Frulllu (3 L), ne skrbita, udeležba na samopomoči bo v kratkem. Sicer pa nisem dolžan poročati o tem.
@odg. Frullu (2 L), dobro da si se v zadnjem hipu oglasila. 🙂 Namreč sem že mislil, da si ti avtorica tega, kar je napisala tvoja predhodnica. Res je en l več neopazen.
meni se zdi, da je tole res;
Ne, s težavami, kot so tvoje, se nisem nikoli soočal. Seveda, soočal sem se s problemi, ki nekako spadajo k odraščanju in ki so v mejah obladljivosti. Iskanje službe, partnerke, študij, sem se pa bolj ko ne vedno osredotočal na rešitve in iskal priložnosti v vsaki situaciji. Sem sicer precej resno zbolel v določeni fazi, ampak sem se izvlekel. Ni me pa nekaj bremenilo 8 let.
Če že misliš karkoli potegnit iz vsega, kar sem povedal je to to; ne ubadaj se z dokazovanjem svojih razlogov, svoje besede drugim, če to zate ničesar ne spremeni, ampak te samo še greni. In greni te, ker se ti ponavlja ena in ista zgodba in sicer; predstaviš problem, potem ne sprejmeš kritik, obtožiš druge, da so nesposobni, zamenjaš nick, jovo na novo. Reši se tega, v svoje dobro.
No, na nek način si se vendarle soočal s težavami, ki so podobne mojim (iskanje partnerke). Seveda sem se soočal tudi z ostalimi problemi, ki jih omenjaš. Npr. na neki točki se mi je močno zataknilo pri študiju, pa pri pisanju diplome, pa pri denarju, toda sem to uspel rešiti. Mogoče je pa med tabo in mano ta razlika, da si ti zbolel zaradi stresa, pri meni se pa to kaže v drugačni obliki.
Iskal si priložnosti v raznih situacijah; zase lahko rečem, da sem našel nekatere priložnosti ravno tam, kjer jih nikoli ne bi pričakoval. Ena od teh je tudi udejstvovanje na forumih.
Hotel sem poudariti, da obstaja razlika med izzivi in težavami. Obstajajo izzivi, ki so univerzalni in s katerimi se soočamo v večji ali manjši meri vsi; iskanje partnerja, iskanje zaslužka, ustreznega poklica, samorealizacije. “Problem” je nekaj, kar nastane pri obravnavi teh izzivov. In hotel sem povedati to, da je pri tebi nastal večji prepad med tvojimi željami in pa položajem, kjer se trenutno nahajaš. Resnost odločitve lahko meriš v razsežnosti dejanj, ki jih porodi.
Ko sem rekel, da sem vedno iskal priložnosti, sem mislil na to, da nisem pretirano iskal razlogov, zakaj se mi nekaj dogaja, ampak sem čim hitreje sprejemal odločitve in se nisem valjal v zamerah in žalosti.
Moja bolezen, če že sprašuješ, je bila bolj plod neumnosti- zbolel sem na potovanju, ker nisem dovolj resno jemal cepljenj.
Se prav vidi, da si imel hude težave. Saj je edino pravilno, da si iskal rešitve, prebiral knjige ipd. Toda tvoj način življenja se mi (sedaj) zdi nekako mehanski. Kot da si iz ene skrajnosti šel v drugo. Dopuščam možnost, da se motim.
Glede nekaterih stvari pa še vedno stojim za njimi. Npr. to s sprehodom po domačem kraju. Če sem slučajno kdaj to komu omenil, so me kar malo čudno pogledali. Tudi js bi na njihovem mestu.
Glede iskanja pomoči zame pa naj te ne skrbi.
Zdaj, karkoli bom pisal, boš ti obrnil, kot da imam seveda jaz težavo :), čeprav nisem jaz tisti, ki tarna :). Težave pa imam in sem imel, sorazmerne z velikostjo svojih podvigov in pričakovanj.
Lahko rečem, prav zares lahko rečem, da je moje življenje fantastično, prav res so se mi uresničile in se mi uresničujejo globoke želje. Lahko ti rečem, da nisem dosti starejši od tebe, pa sem praktično finančno neodvisen (definicijo finančne neodvisnosti si lahko marsikje najdeš). Z lastnim trudom. Seveda sem že tudi začutil nezadovoljstvo ob delu, še največkrat, ampak sem se precej hitro odločil in delo tud menjal. imam tud partnerko, ma praktično točno tako, kot sem jo pred dolgimi leti opisal v dnevniku. Pa še bi lahko našteval, bistveno je, za moja merila, da se premikam naprej in da sledim globokim željam, ne strahovom pred položnicami. Prav res se ne morem kaj dosti pritoževati.
Sklepam, da si star med 30 in 35 let. Kaj bi hotel lepšega če si dosegel, kar si želiš. Prijateljski nasvet: trudi se vse to tudi obdržati. Namreč čez noč se lahko vse obrne. Govorim iz izkušenj. Res je tudi, da se ni dobro ukalupljati in iskati točno take partnerice, točno take hiše ipd, ker lahko zamudiš marsikaj lepega.
PS: kaj je definicija praktično finančno neodvisen? In kdaj si menjal službo, pred nastopom krize in nezaposlovanja, ali zatem?
Moja logika je bila vedno, da stvari tako ali tako ne morem obdržati, zato je treba žrtvovati to, kar imaš, za to, kar hočeš postati. Tako da oklepanje na žive in mrtve se mi zdi nesmiselno. Oklepanje na stvari je izvor trpljenja.
Praktična finančna neodvisnost pomeni zame, da lahko npr. v ponedeljek izgubiš vire prihodka, pa lahko še mirno živiš 10 ali več let, brez da bi te bilo strah, kako boš preživel.
Nazadnje sem menjal službo ravno ko je kriza prvič bolj udarila se pravi nekje na prehodu med 09 in 10, menjam službo ravno ta trenutek, ker enostavno nisem več zadovoljen, sem pa že naredil projekt za drugo firmo in v bisvtu ni problem, da ne bi dobil službe, ampak pritiskajo name, ker ne morem dobiti odpovednega roka pod tremi meseci. Delam pa seveda še kaj drugega, poleg službe, predvsem sem denar vlagal, odkar sem začel dobivati prihodke.
Za moje pojme je v življenju vse povezano. Če si socialno priljubljen, si ti je tudi lažje postaviti na noge finančno. In obratno. In še več je takih povezav, pa jih mogoče sploh ne vidimo.
Govorim ti pa zato, ker si me vprašal. Začel sem s tvojo situacijo, pa si sam preusmeril pogovor. Vprašal si me, s kakšnimi izzivi in težavami sem se soočal in sem ti povedal.
Lahko pa takoj govoriva o tvoji situaciji, saj to je bil cilj vseh v tem pogovoru, se mi zdi. Lahko samo rečem, kar sem že in sicer, da te uničujeta jeza in sovraštvo. Jezen si na pare, med drugim, na tvojem mestu bi jaz to skušal jemati kot “če je možno za druge, je možno zame”. Enostavno še nisi pripravljen na razmerje, ker še nočeš razumeti, kar ti govorijo ljudje in med njimi so takšni, ki ti hočejo dobro, vedno so. Moraš pa sprejeti tudi bolečino, sprememba je vedno boleča, ne ker bi bila taka sama po sebi, ampak ker je korak v neznano, tega pa ne maramo.
Torej lahko zate rečemo, da si socialno dobro integriran?
Ne bi ravno rekel, da sem preusmeril pogovor. Ti si sam začel omenjati svoje uspehe, pa kako ti gre dobro v življenju, pa kako dobro zaslužiš ipd. Zato sem te tukaj vprašal po podrobnostih, ter na koncu kaj ima to veze z mojimi problemi. Namreč take težave pa lahko doletijo kogarkoli, ne glede na njegov socialni in finančni status. Ali pač?
Pri sebi vem, da sem ljubosumen na pare, toda jih zaradi tega še ne sovražim. Ne bi nikoli zaradi svojega ljubosumja npr. dva skušal spraviti narazen. Zaradi česa pa še nisem pripravljen na razmerje?
Ti misliš, da nisem v življenju sprejel še nobene spremembe. Dosedaj sem jih kar precej, eno ravno pred kratkim. Ena večjih je bila npr. ta, da sem se soočil s strahom pred puncami. Omenjaš korak v neznano. Če praviš, da me “poznaš” z drugih strani, bi potem vedel da sem kar nekaj takih korakov v neznano že dal skozi.
Tale pogovor zame izgublja smisel, zato bom prenehal. Moje življenje si ocenil za mehansko, zato sem ti povedal, kaj si mislim o njem. Predstavil si problem, ki te resno bremeni že 8 (!) let, pa si se zapletel pri besednih igrah, ali je to sovraštvo, ali je to ljubosumje, ali je to jeza- kar sploh ni pomembno; pomemben je izid, nad katerim zelo očitno nisi zadovoljen. Iz celotne slike seva sporočilo, da si zagrenjen, nevoščljiv osebek, ki se konstantno frustrira v relaciji kdo je boljši/slabši od tebe. Težave doživljamo čisto vsi, ko se enkrat začnejo težave ponavljati, pa lahko vemo, da ne rastemo in da je problem v nas.
Tako samovšečnega in zaslepljenega soforumaša pa še ne! Predstaviš problem, potem pa se izgubiš v banalnostih. 117 komentarjev pa so še vsi obupali nad tabo in tvoj problem, jasno, ostaja. To da si zavisten parom, je samo vrh ledene gore. Tako močno se upiraš konkretnim rešitvam, da niti debatiraš ne.tako ozko usmerjen da ga ne zanima prav nobena druga pot (kaj šele drugi ljudje),da ebostavno ne vidiš širše in s tem drugih možnosti.
Terapija ne napreduje, ker se ne odpreš, nisi iskren sam s sabo. Sprememb si samo želiš, a tvoj vložek pa je majhen. Ne trudiš se zares in se ne zavedaš, da sam sebi sesuvaš možnosti.