Ljubosumen na pare…
@apno, nič bat, ne bi zaradi tega nikogar udaril.
@111111, v tvojem odgovoru je zaznati kanček cinizma oz. sem dobil tak občutek, npr. ko praviš, da če bi mi kdo ponudil pomoč, je ne bi sprejel. Tukaj se motiš.
Drugič, praviš da ne poznaš človeka, ki ne bi doživljal tega, kar sem napisal v alinejah. To vem tudi sam, vem da se tudi marsikdo drug sooča z enakimi težavami. Še vedno pa obstaja delež ljudi, ki gre brez težav ali le z manjšimi težavami skozi vse to. So ti ljudje bolj sposobni? Bolj iznajdljivi? Bolj samozavestni? Bolj pokvarjeni? Bolj socialno integrirani?
Doma je vse prej kot to, da bi hotel vedno imeti prav. Nisem diktator.
Terapije se pa zdaj lotevam.
Aja pa še to, da sem nekoč pisal pod drugim nickom: tudi ti si pisala pod različnimi imeni. S tega vidika nisi nič boljša. Pa ne razumi tega prispevka kot napad nate ali nek obrambni odgovor. To je samo moja replika in nič več.
Lep večer še naprej
Niti ni cinizma, niti nisem ženska, niti nisem pisal tebi pod različnimi nicki. Samo opazil sem, da se vrtiš v krogu In da praviš, da se lotevaš terapije že nekaj časa. To je vse.
Saj se sam zavedaš, da imaš težave. Kakšni so ljudje, ki gredo skozi enake/podobne izzive kot ti? Razlike je najbrž v razmišljanju. Tvoja težava je, pa mi sploh ni treba ugibati, pa tudi drugi so ti to že ničkolikokrat napisali, da si agresiven in paranoičen. Vse obrneš proti sebi. Odzivaš se napadalno in misliš, da če boš sogovornika očrnil, bo tvoj problem nekoliko manjši. Pa ni. In agresivnost tvojega odgovora je sorazmerna z bolečo resnico, ki ti jo nekdo pove. Seveda, sedaj boš obrnil tako, da jaz tvoj odgovor razumem kot napad nase. Verjemi, da ga ne. Vidim pa, da si skoraj vedno “na tapeti”, za kar si seveda odgovoren pretežno sam. Saj ne pravim, da nisi naletel tudi na ženske oziroma na splošno na vse ljudi v tvojem življenju, ki so krivi za tvoje stanje, samo še vseeno si pa pretežno kriv sam, če ne drugega za svoj pogled na svojo življensko situacijo.
Prerekanje po forumih pa tvoje situacije prav gotovo ne bo rešilo, ampak res aktivno delo na sebi; branje knjig, pogovor s kom, ki bolje pozna tovrstne težave, delo, lasten zaslužek, po mojem mnenju pa najbolj osamosvojitev- življenje na svoje (mogoče kaj od tega že počneš).
Pa ni treba, da mi oporekaš, ker to ne bo spremenilo čisto nič. Predvidevam (no pa mi spet niti ni treba samo predvidevati, saj sam priznavaš), da so te tudi zapustili prijatelji.
Obnašaš se po istem vzorcu, ves čas; predstaviš svojo težavo, svojo osamljenost, svoje notranje strahove, ko ti pa nekdo pride preblizu, ko pogovor ne steče v smeri, ki si si jo zamislil, pa obrneš (seveda samo v prid lažne tolažbe sebi), pogovor tako, da si ravnokar spoznal super punco, ki te podpira, kar naenkrat pa imajo težave tvoji sogovorniki, samo ti ne.
Ni prepozno, da se spremeniš, človek se uči celo življenje, 27 let res še ni nobena starost ob kateri bi človek lahko obupaval.
Ni panike, nisem ti nič zameril. Torej, da je med mano in tisti ostalimi razlika v razmišljanju. Lahko opišeš to razliko?
Seveda boli, da mi najbolj normalne človeške stvari povzročajo težave. Sem se do nedavnega spraševal, kaj je narobe z mano, da še v domačem kraju niti sprehajal nisem s kakšno punco, kaj šele kaj več. Se ti to ne zdi za 27-letnika čudno?
Lasten zaslužek imam, pa tudi ko sem bil na svojem, niso te težave bile nič manjše. Pravzaprav je bilo enako, še vedno me je spremljala ta bolečina.
S prijatelji je tako, da se pri tistih, s katerimi sem stkal pravi prijateljski odnos, stiki niso prekinili. Le družimo se več ne toliko kot prej, ker so se naše poti razšle. Smo pa na vezi. Seveda sem tudi že koga odpisal, ampak to je bilo pa šlo. Ljudje prihajajo in odhajajo tako kot pri vsakem, tudi v mojem življenju. Celo sem navezal stik z nekaterimi od tistih, ki imajo enake težave. Z enim od njih sem se tudi srečal, toda se zaradi pomanjkanja časa težko uskladiva glede druženja. Gre za zelo v redu osebo, z njim se lahko pogovarjam o vsem.
Glede punce pa nisem lagal. 🙂 In tudi js upam, da se mi uspe izvleči iz te situacije.
Ok, kakšna je razlika… saj sem napisal. Jezen, agresiven, paranoičen si. Negativno gledaš na svet. Namesto, da bi se osredotočal na to, kar hočeš, iščeš slabe stvari. Kar poglej tole npr: zdiš se sam sebi čuden, ker se nisi po domačem kraju sprehajal z žensko. Meni se to ne zdi nič čudnega, tudi sam sploh ne vem, če sem se sprehajal z žensko po domačem kraju, ker sem zelo malo časa preživel tam, do sedaj, ko si urejava bajto in pač hodiva naokrog. Omenjaš izdajo s strani bivše punce… tudi to je hud negativizem. Tudi če si prevaran, ni nujno da na to gledaš kot na izdajo, saj to boli samo tebe, nje pa čisto nič. Poleg tega pa- premlevaš ene in iste stvari, znova in znova. Zdaj, kaj delajo (ali pa delamo, če rečem, da sem s svojim življenjem zadovoljen) taki, ki gredo lažje skozi takšne izkušnje… so samozavestni, kar pomeni, da so zadovoljni z rezultati, ki so jih proizvedli v svojem življenju in na osnovi tega prosijo (ali p stremijo, če ti je ljubši izraz) tudi za več. Ustvarijo si svoj otok, kamor se umaknejo, nekaj v čemer so dobri. Mene npr. veseli učenje, veseli me glasba, šport. In pa seveda, če ne še najbolj pomembno; postavljanje ciljev in pa doseganje ciljev. Če si osredotočen na cilje, so vse negativne okoliščine samo trenutna ovira, nič ni fiksno.
Da glede punce nisi lagal- ok, verjamem, da si si jo dobil, samo ne zavedaš se, da je to samo momentalno mašilo, se pravi, da se obnašaš, kot da si ne vem kaj rešil in da noben nima pojma, čez dva meseca si pa na istem, če ne še celo na slabšem. Tvoje težave so veliko širše, kot si misliš.
Nisem bil ziher, na kaj se agresiven in paranoičen nanaša, ali na to da sem sam sebi zdim čuden, ali na sogovornike:
…pa sem zato vprašal za dodatno pojasnilo.
No, ko sem bil še zdoma, me je občasno grizlo to, da si ne znam v domačem kraju ali okolici najti punco, saj sem tukaj bil ponavadi ob koncih tedna. Ko sem se pa vrnil domov, me je sčasoma to vse bolj grizlo. Preden je punca prišla na obisk k meni, sem se skoraj vsak dan spraševal, kdaj bo prišel dan, ko bom domov pripeljal kakšno punco. Kar skušam povedati je to, da se nekateri sprašujejo (ker menda nisem edini), kaj je narobe z njimi, da niso sposobni tega doseči. Vsaj meni bi se čudno zdelo, če bi mi npr. 30-letni Koprčan, ki tam živi rekel, da se še nikoli ni sprehajal s kakšno žensko po Kopru in okolici (napisal sem kot primer, vsaka podobnost z resničnim življenjem je zgolj naključna 🙂 ) Mogoče se to tebi ne zdi big-deal, glede na to da si malo časa preživel tam. Sicer pa hvala za napisano, sedaj svojo situacijo vidim nekoliko drugače.
Imam pa tudi js hobije in sem tik pred dosego enega večjih ciljev v mojem življenju. 😉
Čisto možno, da imajo moje težave večjo razsežnost. Ne znam si odgovoriti na vprašanje, zakaj je pri meni sploh prišlo do teh težav, ki jih omenjam v tej temi, zato se pa v kratkem nameravam udeležiti psihoterapije.
Lp
Na tole zadnje niti ne bom na široko odgovarjal, saj ti je navsezadnje še vsakdo rekel, da si agresiven/zajedljiv. In kot tak nisi označen zaradi svojih težav ampak zaradi odziva na kritike. Ali to sprejmeš, lahko pa seveda rečeš, da se vsi drugi motijo, ti pa imaš prav- pa se spet nič ne naučiš in tvoji problemi ostanejo. In zelo verjetno je, v bistvu kar dam roko v ogenj, da te punce dojemajo kot prestrašenega/napadalnega/posesivnega. Hitro se postaviš v bran. Saj pravim: take it or leave it, če mi verjameš ali ne, je konec koncev zame popolnoma vseeno.
Mogoče boš rekel da se tokrat postavljam v bran, toda ne drži da sem posesiven. Nikoli nisem imel potrebe po nadziranju punc. Včasih sem pred nekaterimi morda res prestrašen, toda se o tem z njimi tudi pogovorim, jim povem kaj me teži. Tudi nisem rekel, da se vsi drugi motijo. Recimo iz tvojega zapisa ob 16:36 sem nekaj odnesel. Sploh pa moram še priti do odgovorov, zakaj je pravzaprav prišlo do teh težav. sapra73 je že podala enega od možnih vzrokov.
Ali je smiselno it naprej in se vrteti okrog pomena besed. Kot prvo pravim, da te lahko ženske dojemajo kot posesivnega. Seveda je treba definirati posesivnost. Ampak za moje pojme je, npr. dejanje, ki si ga priznal in sicer, da preverjaš punco pod imenom drugega fanta, prav zagotovo posesivnost oz. nadziranje, kot ti praviš. Lej, pač sem te zasledil že na kakem drugem forumu in še zdaleč nisem edini, ker precej bodeš v oči. Mislim, da se ne smeš toliko vrteti okrog malenkosti in se pač držati tega, kar ti je že marsikdo dobronamerno rekel; spraviti se moraš iz teorije v prakso. It na dolgo načrtovano terapijo. Zaživeti, narediti, kar odlašaš.
Ona mi je dala povod in razlog, da sem preveril situacijo. Priznam, da morda res ni bilo najbolj prav, da sem jo preveril pod drugim imenom, toda to je bila logična posledica glede na storjeno z njene strani. Če si me zasledil na drugem forumu, bi lahko vedel kaj in kako je bilo, saj sem opisal celotno dogajanje. Sploh pa ali si upaš razkriti, na katerem forumu si me zasledil in pod katerim nickom tam sodeluješ? Si upaš? Sicer je pa to že druga zgodba, ki ne sobi v to temo, katere rdeča nit je nekaj drugega.
Tudi če si poveva imena, ne bo nič drugače, ker se ne poznava, če bi se, bi vedela. “Sodelujem” pa samo na spovednici. Zapomnil sem si te, to je vse.
No pa saj ima vsak za seboj dejanja, na katera morda ni ponosen, mora pa se kaj naučit iz njih. Edino, kar shočem povedat je, da si lahko tudi posesiven. Logična posledica na dejanja ženske tvoje dejanje vsekakor ni, no pa kot pravim- vsak je kdaj naredil kaj, za kar mu je žal, če se pa kaj nauči iz tega, je pa to samo plus.
Rdeča nit so tvoje težave v tej temi in ne moreš kar izločiti nekega konteksta. Priznavaš, da imaš težave z jezo, ljubosumjem. In samo osvetljujem ti, zakaj bi te lahko nekdo dojemal kot agresivnega in posesivnega.
Saj zato pa je bolje zate, da se res pogovoriš z nekom na štiri oči, se pravi s terapevtom ali pa z res dobrim prijateljem, nekoga si celo omenil, forumi so pa najbrž res zguba časa.
Pa saj ne gre za strani. Kar pišem, pišem samo zato, ker mislim, da bi bilo zate veliko bolje, če bi se ognil neskončnim razpravam in šel iz teorije, kot je nekdo zgoraj napisal. Vrtiš se v enem in istem krogu in verjetno ti forumi to samo poglabljajo. Glede na to, da ni učinka od “nasvetov” (no pa saj nekaj od tega dejansko so nasveti, večina so pa pač trollovske provokacije) po forumih, bi se jim glede na to, kakšne strahove preživljaš, na tvojem mestu ognil. To je to, kar hočem povedat. Najbrž boš rekel, da imaš vse pod kontrolo, svojo depresijo/nesamozavest/jezo/ljubosumje, ampak kaj, ko boš čez en mesec spet pisal, da nobene ne najdeš in kako ti je hudo, oziroma nekaj na ta način. Sam ne znaš rešit težav.
Če bo fant želel nekaj spremenit, bo. Če ne bo želel spremenit, bo našel izgovore in se vrtel v neskončnih analizah, kaj je kdo rekel, napisal, kje. Frulllo, če se hočeš rešit, se tega loti zares, ne smao nekaj na pol. Bodi pripravljen sprejet vsak nasvet, vsako kritiko (pa če je an mestu ali ne), naj ti bodo v oporo, ko boš iskal odgovore na lastna vprašanja.
Ego (upiranje, užaljenost, posmehovanje, beg…) ti ne bo v pomoč. Nič nimaš od tega, da se nekomu, ki ti pove svoje mišljenje, “postaviš po robu”, kot tudi nič nimaš od prispevkov, ki “se postavijo na tvojo stran”. Saj ne gre za noben fun club! In tudi ne pomeni, da če je od 10-ih ljudi 8, ki pove drugačno mišljenje, da si zaradi tega slab in da nikoli ne boš uspešen.
Največ ti tako lahko dajo ljudje, ki ti “kontrirajo”, ki povejo nekaj drugačnega, taka mnenja ti razširijo obzorje in ti dajo možnost videt drugačne vidike, rešitve.
Ko boš zares hotel delat na sebi, boš to tudi začutil v sebi. Zaenkrat pa je res videti, da imaš glavo v pesku, ker se vseskozi upiraš oz. “braniš”, nenehni dvom v sebe in lastne odločitve… pa preveč analiziraš, tudi povsem banalne zadeve.