Če lahko vsak bebec najde punco, kaj naj potem rečemo za tiste ki jim “grozi”, da punce nikoli ne bodo našli?

Ne morem reči, da se zato počutim kaj bolj normalnega. Le lažje mi je ko vem, da nisem (bil) edini v tem. Je razlika če si čisto sam v taki situaciji, ali pa so vendarle še nekje ljudje ki so v taki situaciji. Saj verjetno veš da je razlika, ali si med 1000 ljudmi ti edina črna ovca, ostalih 999 je pa v redu, ali če je 900 “normalnih” in 100 “črnih ovc”. Slednja situacija je pač znosna. Opažam pa da ta učinek popušča, da nima več nekega haska ko pomislim da je nekje konkretna oseba, ki je na nuli. To spoznanje oz vedenje da je še nekje nekdo z enakimi težavami, mi je bilo v močno tolažbo še preden sem imel prvo punco.

Bodo bodo, če ne drugače, tako kot si jo ti. Ko bodo le dovolj naredili za to. Pa kaj se kar naprej ponavljaš, da si imel punco. Očitno niti sam ne verjameš, da je “imeti punco” nek uspeh. In očitno ta zveza zate ni bila posebaj dobra izkušnja. Če bi ti res imel neko zdravo mero samozavesti in dobre izkušnje, zdaj ne bi razmišljal na način, na kakršen razmišljaš. Očitno je, da je v zvezi s to punco povezano neko hudo nezadovoljstvo.

Bolj kot debatiramo, bolj se vrtiš na mestu. Še kar naprej raje govoriš in razmišljaš o drugih, kot d abi se sprijaznil, da imaš problem predvsem ti. To, kakšne probleme imajo drugi, tvojega problema ne dela nič manjšega.

To je razlika med mano in njimi. Ko sem naletel na punco s katero se je zgodila kemija, sem zbral “jajca” in stvari peljal k želenemu cilju. Pri njih pa ni videti, da bodo kot prvo sploh kaj naredili za to da bi spoznali kakšno punco, kot drugo pa tudi če bi jo že spoznali, je vprašanje ali bi si upali izpeljati situacijo k želenemu cilju kljub temu, da bi bilo očitno da je samo še na njih, da postavijo jagodo na vrh torte. Drugače povedano, da bi spoznali punco s katero bi se ujeli ter bi bilo samo še vprašanje časa, kdaj bi se zgodilo kaj več, vendar bi oni kljub temu stisnili prpo.

Ne, a res?

Samo poglej, kaj delaš, bolj ti pišem, da se osredotoči nase, bolj pišeš o drugih, češ kako si pred njimi. Za nameček postajaš ciničen, vlačiš moje besede iz konteksta. ne da se mi več ukvarjati s tabo, ker nima smisla.

Oprosti če sem se ti zdel nesramen, upam da mi ne zameriš 😉

Saj ne vem, kaj bi mi sploh še lahko napisali. Tudi sam menim da je po vsem tem zame edina rešitev obisk strokovnjaka, kajti menda bom le s pomočjo strokovnjaka prišel stvari do dna.

ne verjamem da bi strokovnjak pomagal kj… men že 2 let brskajo po možganih, pa ni nobenega učinka razen tega da nimam več napadov depresije…
čeprav razumem Frullota, mam iste občutke včasih grrrrr 🙁

Frullo, imaš morda pomanjkanje pozornosti, pomanjaknje ljubezni…zdaj, ali še iz otroštva?
Vsekakor ni OK ta ljubosumnost. Sicer ljubosumnost v mejah normale.

Brez veze filozofirat. Frullo, mogoče si pa samo pure and simple ŽLEHT! In mogoče boš kdaj na račun tega dobil na gobec. Vsak človek se moram imet pod določeno kontrolo. Če tega ni sposoben, ga bodo pod kontrolo dali drugi. Slej kot prej.
Zdaj pa kar dalje razglabljaj zakaj si takšen, kakršen noben normalen človek ni.Pač nisi normalen. Face it!
In ne vem kako se normalnim sploh še da ukvarjat s tabo.

Tudi jaz sem že premišljeval če je vse to mogoče odraz nekega dogajanja v otroštvu.

ajoj, kaj se pa ti usajaš?

Ne vem če si še na tem forumu, toda že nekaj časa premišljujem, zakaj bi to bilo nevarno? Kaj je tukaj nevarnega?

Ne vem če si še na tem forumu, toda že nekaj časa premišljujem, zakaj bi to bilo nevarno? Kaj je tukaj nevarnega?[/quote]

Nisem khm…, lahko pa ti podam svoj pogled na zapisano….

Sama menim, da ne gre toliko za vprašanje normalnosti, temveč bolj za “nevarnost”, da s tem, ko le iščeš podobno-misleče, sebe na nek način (najbrž nehote) delaš pasivnega. Namesto, da bi poskušal razumeti sebe in svoje občutke, iščeš nekoga, ki bo rekel: “Ej, tip, pa to je čisto normalno!”
Tak odziv nekega drugega podobno-mislečega ti tako ponudi potrditev, da je vse v redu, in da v zvezi s tem ne rabiš ničesar več narediti. Tako ostajaš, kjer si – še vedno jezen, nezadovoljen, neizpolnjen.

No, hvala za pojasnilo, toda z nekaterimi stvarmi se ne strinjam. Praviš da s tem, ko iščem take ki so na istem kot js ali še na slabšem, da me to samo dela pasivnega. Ni res. Se trudim, obrnil sem se tudi na psihoterapevta, toda ne najdem odgovora na vprašanje, zakaj mi npr. pari okoli mene sprožajo nelagodje. Zakaj ob tem začutim zavist. Da pa iščem take, ki imajo težave glede žensk (ne znajo navezati stika, ne znajo odnosa spraviti na višji nivo, nimajo izkušenj itd.), vse to zaradi tega, ker mi to olajša tesnobo. Ti, pa tudi vsi ostali na forumu, še niste doživeli, da vam je bilo v duši vsaj malo lažje ko ste videli, da gre (vem da se zlobno bere) nekomu še slabše? Pa pri meni ne gre za zlobo. Jim ne privoščim te smole, toda zaenkrat je to edino, kar mi pomaga omiliti bolečino občutkov. Seveda sem še vedno neizpolnjen, bom videl, če mi bo kaj pomagal nadaljnji klepet s psihoterapevtom. Do zdaj še ni bilo učinka. Težko je živeti s tem… Nočem ostati kjer sem, želim si najti notranji mir, toda mi ne uspeva.

Frullo, moj odgovor tebi je bil napisan dobronamerno. Nikomur, niti tebi, ne želim ničesar slabega. Ampak ti vseeno tako v mojem, kot v drugih “nasvetih” tebi, iščeš nekaj, kar te ponovno razjezi in “prepriča” , da ti ves svet želi škodovati. Tvoj odnos do parov sploh nima nobene zveze z ljubosumjem na zaljubljene, ti si jezen na ves svet, ker verjameš, da ti ljudje želimo le slabo.

Frullo, sama nisem stara, pa sem v življenju doživela že toliko negativnih stvari, da bi se tudi ti lahko naslajal ob tem, ko bi videl, da gre meni slabše kot tebi. Ker pravzaprav res nimam razloga, da bi verjela, da so ljudje lahko dobri. Pa verjamem zaradi sebe – ker vem, da me tudi vsi tisti ljuddje, ki so me močno prizadeli, niso spremenili v jezno bitje, ki v drugih vidi le zlo. Kaj se ti je zgodilo slabega v preteklosti? Ni nujno, da je izkušnja vezana na ljubezenski odnos… Kaj ti je vzelo vso vero v ljudi in v to, da tudi sam kdaj najdeš srečo (v življenju in v ljubezni? Zakaj si pričel verjeti, da to tebi ne bo nikoli namenjeno?

Vem, da mi ne želiš nič slabega, tvojega zapisa tudi nisem videl kot nekaj slabega. Ne vem zakaj meniš, da iščem nekaj, kar me ponovno razjezi? Namreč vedeti je treba, da gre pri sodelovanju v forumih in dajanju nasvetov za subjetivnost, torej da vsakdo napiše nekaj na podlagi lastnih izkušenj, ki pa ne veljajo nujno tudi za druge. Torej da je tvoj pogled, tvoje mnenje zgolj tvoje, da ne velja avtomatično tudi za vse ostale. Js vem, da gre pri meni za zavist do parov. In to je bistvo problema, sprašujem se, zakaj sem do njih zavisten.
Tudi ne gre za to, da bi mislil da mi nikoli ne bo namenjeno. Če ne bi doslej imel niti ene punce, bi mogoče že mislil tako, toda doslej sem že bil v nekaj zvezah.

Frullo, psihologijo človeka poznam v nulo, tako da moj odgovor tebi sploh ni subjektivno mnenje. Dokler si boš metal pesek v oči in zavzemal tako obramben položaj do vseh ljudi, ne boš spremenil popolnoma ničesar. Kar poglej svoj odgovor. Braniš se, kot da bi ti sodili na sodišču. Prav žal mi je, ker ne želiš pogledati širše slike svojega problema.

Če bi v začetku napisala, da si strokovnjakinja s področja psihologije, bi potem tudi js drugače odgovoril. Namreč js sem ti odgovoril na podlagi svojega laičnega znanja. Pa tudi ti si zavzela obrambni položaj, pa s tem ne mislim nič slabega. 🙂 Si psihologinja? Psihoterapevtka? Psihiatrinja? Samo vprašam, ker me zanima.
Mogoče pa res ne vidim širše slike, pa vidim le zavist do parov, ker se mi to občutje, doživljanje pojavlja neposredno. Torej, kaj je po tvojem pravzaprav moj problem?

Frullo, najprej razmisli o vprašanjih, ki sem ti jih zapisala prej (v odg. ob 16:31), in če najdeš vsaj drobec odgovora nanje, poskusi to ubesediti.

Ker danes zaradi drugih obveznosti ne bom več prisotna na forumu, ti že vnaprej sporočam, da ti odpišem jutri oz. najkasneje pojutrišnjem, če boš kaj napisal (povem samo toliko, da ne boš mislil, da ti ne želim več odgovoriti).

Lep pozdrav in prijeten vikend ti želim.

Najprej naj povem, da tvojega zapisa ob 16:31 nisem razumel kot nekaj slabega. 😉
Ne mislim, da mi ves svet želi škodovati. Vem, da obstajajo dobri ljudje in z nekaterimi od njih imam stike, včasih redni, včasih neredni. Nikoli nisem živel v prepričanju, da so na Zemlji samo hudobneži.
Zdaj kaj se mi je v preteklosti zgodilo slabega; vezano le na ljudi, ali je lahko tudi širše? Naštel bom nekaj dogodkov, ki se jih nerad spominjam in se mi zdijo v tej temi vredni omembe:
– nefer odnos pri moji prvi zaposlitvi (preko študentskega servisa)
– nasilje nekaterih vrstnikov nad mano v OŠ
– trnova pot do prvih intimnih izkušenj (prvi poljub, crkljanje, spolni odnos); da ne bo nesporazuma, zaboli ko pogledam, kaj vse se moral prestati, da sem končno prišel do izkušenj. Izkušnje same (poljub itd.) seveda doživljam kot pozitivne.
– izdaja s strani bivše punce
– eno specifičnih dogajanj, ki me je bolelo je, da do izpred nekaj mesecev še nikoli v življenju v domačem kraju nisem bil s kakšno punco (kar dejansko je nenavadno), zaradi česar sem imel občutek nesposobnosti, drugačnosti, manjvrednosti, odklonskosti

Dodal bi, da nikakor ne verjamem, da mi sreča ne bi bila namenjena. Mogoče je zame le težje dosegljiva. Nikakor pa nisem izgubil vere v ljudi.

Pa kot laik bi še nekaj omenil; je možno, da ti kot oseba z znanjem s tega področja (upam da imaš res strokovno znanje) lahko pogledaš tudi izven okvirov stroke? 🙂 Da je lahko problem tudi drugje in ne le to, kar piše v literaturi in kar si se naučila? Pa ne mislim s tem nič slabega. 😉
In če lahko podaš še mnenje v zvezi z mojih ljubosumjem do parov, kako naj opravim s tem? Namreč to se mi ves čas dogaja. Ena izmed psihoterapevtk mi je predlagala udeležbo na skupini za samopomoč.
Praviš da nisi stara, pa me zanima, koliko pomladi šteješ? Samo informativno me zanima, da vidim če sva generacijsko približno enakih let zaradi razumevanja.

Ubistvu je že dobra stvar to, da se zavedaš svojega problema. Sam praviš, da si jezen ko vidiš nek par, ampak udaril pa še nobenega nisi. To pomeni, da svoje vedenje lahko kontroliraš. Vendar pa iz prebranega sklepam, da se bojiš, da bo ta ventil popustil in da boš nakoncu res nekoga udaril.
Jaz res ne vem, kako ti pomagati, ker mislim, da to ne gre čez noč, ampak je potreben čas. Vidim, da si že imel psihoterapevtko in ti je dala nek nasvet za skupinsko terapijo. Jaz mislim, da če bi si želel iti na skupinsko terapijo, bi že šel. Mogoče lahko probaš še s kakim drugim psihologom, terapevtom-saj jih je veliko in ni vsak strokovnjak za vsakega.
Jaz menim, da bi si mogoče moral najti pomoč pri psihoanalitiku in odkriti globje težave in potem najti rešitev, kako se ubadati s temi problemi.
Sicer pa upam, da boš čimprej našel punco, ki te bo imela rada in ti bo zvesta.

lp

Frullo, frustracija se ti vleče že dolgo časa in obračaš se bolj ko ne samo na forume (nasvetov pa niti nočeš sprejeti). Če bi ti nekdo ponudil roko, pa naj bo to moški ali pa ženska- ali bi pomoč sprejel? Mislim, da ne, ker bi to omajalo tvoja zabetonirana prepričanja. Vse kar naštevaš, zaposlitev, osnovno šolo, težave pri spoznavanju,… praktično ne poznam človeka, ki ne bi doživljal vsega, kar si naštel v alinejah. Verjetno je zelo pomemben vzrok v tvojem življenju zaščitniška mati (sklepam po tvojem govoru in pa ker si omenil nekoč, pod drugim vzdevkom, da živiš samo z mamo). Doma imaš najbrž vse prav in ne preneseš, če svet ne pleše, kot ti igraš.
Morda že hodiš na kakšno terapijo? Večina ti svetuje terapevta, laiki in manj laiki, pa me zanima, če te je to mogoče nagovorilo k iskanju strokovne pomoči in če si ob tem kaj napredoval.