ljubim ga
stara sem 23 let in pri 20 sem rodila sina ki mi pomeni vse na svetu…že med nosečnostjo me je njegov oče varal a sem mu nekako oprostila in sedaj pred 10 meseci sem ga dobila da se videva s sodelovko ki pa je sedaj noseča ampak on nikakor ne prizna da je njegov,,,jst sm končala zvezo ampak ker živimo v moji hiši se on nikakor noče odselit ker nima kam it..med tem časom pa sem jaz spoznala drugega moškega ki ga ljubim iz vsega srca in si želim biti z njim,sin ga obožuje in imava se res fino…no temu bivsemu sem povedala da sem spoznala drugega in da bi rada da gre pa mi je začel groziti da se bo ubesil itd…in tAAKO še sedaj ni šel ker se bojim da bi si res kaj naredil,ni mi vseno zanj ampak ne ljubim ga več
želim si biti s tem novim!!
zakomplicirano vem ja .prosim za kakšen nasvet!!
lp tadeja
Pozdravljeni!
Najverjetneje ste se znašli v težki situaciji, nekje na sredini med dvema svetovoma. Jaz bi v tem pismu predvsem naslovila otroka in njegovo doživljanje. Vajin odnos s partnerjem je izključno vajina stvar. Napisali ste, da sin obožuje tega novega partnerja in se imata zares fino. Partner, ki živi še z vami, je oče temu otroku in ga ne more nadomestiti kot očeta nihče na tem svetu. Neglede na to, kakšen je vajin konflikt, ali ostaneta z njegovim očetom skupaj, ali bosta razdrla zvezo, je on oče. Tudi če odide, mu pustite toliko prostora, da bo ohranil stike. Nekako je iz napisanega čutiti, da ste zadovoljni, ker je sin tako dobro sprejel tega novega moškega. Ta moški je vaš moški, vi ste ga izbrali in otroku ga ni potrebno sprejeti. Bojim se, da ga sprejema, ker s tem ohranja vas. Kakorkoli že, oče je oče, neglede na to kakšen je in kaj je med vama. Očetovstvo je tako globoko vtkano v samo bistvo nas samih, da ga ne zmoremo izbrisati, niti zamenjati. V teh težkih dneh, predvsem mislite na sina. Ni mu lahko. In če bo ostal brez očeta, bo še težje. Če tudi morda tega ne pokaže navzven in je nad vašim novim partnerjem zelo navdušen, je oče, oče. Nenadomestljiv in nezamenljiv. Ohranite to v mislih.
Srečno.
Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]
Jaz nisem ravno terapevtka, ti bom pa poskušala svetovati po svojih najboljših močeh.
1. tvoj partner ni pomislil nate in na otroka, ki si ga takrat, ko te je začel varat, nosila pod srcem. Prevaral te je, ti si mu oprostila in ga vzela nazaj. Zdaj si ti spoznala drugega partnerja, s katerim se vsi razumete in kar je pomembno, tvoj otrok ga obožuje. Ne pozabi, da moraš poskrbeti zase in da imaš pravico do lastne sreče, seveda pa ne smeš pozabiti, da ima otrokov oče pravico do stikov. Morda se bo glede na situacijo, v kateri si se znašla, težko uskladiti glede stikov, a poskušajta za dobro otroka stike urediti sporazumno.
2. partner ti grozi, da se bo obesil. Jaz bi se tu oprla na pregovor, da pes, ki laja, ne grize. On grozi, ker ve, da boš le tako popustila, se ga usmilila in da bo lahko živel pri tebi, ti ga boš pa prala, mu likala, pospravljala, kuhala…Kam to vodi? Si res pripravljena na to?
Če pa se bo slučajno fental, pa se s tem nimaš kaj obremenjevati, saj se bo za tako pot odločil sam. Tvoja vest je čista. Če ga lahko on “serje” (se oproščam za izraz) z drugo okoli, zakaj ne bi ti imela pravice do ljubezni, ki ti je on ne nudi??
Želim ti srečo in malo več samozavesti!!
Tukaj je res več dejavnikov, pa morda po vrsti:
1. Vajina zveza, praviš da je propadla. Samo vidva vesta koliko sta vložila vanjo, iz skopega opisa je to težko razbrati. Se pa vama je rodil otrok, okoli njega in starševstva je ga. Stanovnik rekla domala vse. Tukaj na tem mestu bi rekel samo še tole: če je definitiven konec, ostanita oba v dobro vzgoje in še česa otroka – človeka. Če sta zaključila vidva, oče z otrokom ni in ne bo nikoli. Partnerja lahko izgubiš lahko stokrat, otroka le enkrat.
2. Grožnja partnerja s samomorom. Tudi na to temo je bilo že pisanega, za kratek rezime tega pa: vsakdo o svojem življenju odloča sam. Tudi on, ni niti tvoja odgovornost, še manj pravica, najbolj narobe pa da mu na račun nečesar zamegliš oči. Če je sodelavka noseča ali ne z njim to je drugo vprašanje, to da sta vidva končala pa povsem neka posledica. Upam si trditi da si lahko pri svojih letih povsem odgovorna, nisi pa še izoblikovana osebnost, tudi on ne, o “sedanjem” pa nekoliko kasneje… Vedi le eno: čeprav sam grožnjo s samomorom hkrati štejem kot obliko pritiska (kar ne odobravam) ter pa čisto jasno kot sredstvo jada nekoga ki je stisnjen v kot. Njegovoh dejanj (varanja) ne opravičujem in imam do tega negativno mišljenje, toda istočasno s tem da je izgubil družino, izgublja tudi dom. “Prav mu je”, poreče nekdo, jaz njegovega karakterja ne poznam in ga težko presodim. Če strnem to točko, bi rekel sledeče: če stvari niso šle tako daleč, “na nož”, se kot človeka pogovorita. Mislim da se da čisto človeško pogovoriti, pač vama ni nekako bilo usojeno da sta skupaj, lahko pa ostaneta vsaj ekvialentna starša. To bo dete še kako potrebovalo !!!
3. “Sedanji”. Nekoliko “hitro” si ga spoznala, v šali temu rečemo “menjava staro za novo”, v resnosti pa se lahko sprašujemo če je to ok. Ko niti v srcu ne zaključiš z enim poglavjem, stopaš v nov odnos. V precejšnjem procentu lahko rečemo da gre za “gašenje požara”. Saj lahko da vama uspe in hkrati ti to privoščim (z njim ali kdaj kasneje s kom drugim), toda jaz na tvojem mestu bi naredil malo analize samega sebe. Če trenutno stanje malo karikiram, ste prav tako kot sedaj potekajočem BB – en ven, rezerva noter. Glej, kako sedanji razmišlja o selitvi k tebi, ne vem; vem le to da v kolikor ima kaj v glavi, bo počakal da se strasti umirijo. Če temu ni tako, piši ga za uho ker boš kaj kmalu javkala da te je izkoristil; tako bo izpadlo, pa ni nujno da bo res tako.
4. Otrok – “sedanji”. Ja, verjamem da ga je sprejel. Vem tudi to da se tri leta star otrok lahko smeje vsakomur. Moji so že polnoletni, pa se tudi smejijo – tistemu ki jim kaj da :)) Poanto razumi kakor želiš, taka je.